Med stvaritvami, na katere je najbolj ponosen, je tudi glasba za filma Emirja Kusturice Dom za obešanje in Podzemlje. Za Arizona Dream, ki ga je prav tako režiral Kusturica, pa je Bregović glasbeno sodeloval z Iggyjem Popom. Foto: EPA
Med stvaritvami, na katere je najbolj ponosen, je tudi glasba za filma Emirja Kusturice Dom za obešanje in Podzemlje. Za Arizona Dream, ki ga je prav tako režiral Kusturica, pa je Bregović glasbeno sodeloval z Iggyjem Popom. Foto: EPA
Bregović menda pripravlja tudi filmsko različico opere Karmen. V glavni vlogi naj bi, po govoricah sodeč, zablestela Severina ali pa morda Ceca. Foto: RTV SLO
Karmen s srečnim koncem
Bregovićevo glasbo, med drugimi skladbami legendarno melodijo Ederlezi, so slišali tudi milijoni gledalcev filmske uspešnice Borat. Foto: Reuters
Bijelo dugme na koncertu v Beogradu

Zgodbo slavnega Sarajlije (za člane svojega orkestra Brega, za navadne smrtnike pa verjetno največji zvezdnik "nekdanjega jugo" glasbenega prizorišča vseh časov – že soloalbumov je prodal v več kot pet milijonih izvodih, da se v zgodbo z naslovom Bijelo dugme tokrat sploh ne spuščamo) bi morali zdaj brati v obliki intervjuja, a se je žal v VIP-sobi v Hali Tivoli, kjer smo bili po predstavi nagneteni novinarji, fotografi in oboževalci "z vezami", končala manj srečno kot Karmen. In tik preden je napočilo mojih "pet minut z Brego", se je vmešal njegov menedžer …

Pa sem mislil, da sem prišel na Bregovića!
Skoraj polna ledena (tokrat v dobesednem, ne "hokejskem" pomenu – večina obiskovalcev je imela celo predstavo na sebi zimske plašče, saj so ventilatorji ves čas divje mešali zrak) dvorana v Hali Tivoli je vrvela od pričakovanja, najbolj zagrizeni oboževalci so že dobro uro pred koncertom zasedli najboljše položaje in se založili s pivom, saj so vendar "prišli na Bregovića".

A pričakovanje se je zavleklo še do konca prve četrtine predstave, ki je bila namenjena precej dolgoveznemu pojasnjevanju zgodbe, in to v polno osvetljeni dvorani. Tudi prihod Brege na oder v "tradicionalni" belini in s sončnimi očali je pomenil še dodatnih nekaj minut govoranc in nekateri, ki so najverjetneje pričakovali in upali, da to vendarle ne bo "prava" opera, ampak bolj "pravi" koncert, so začeli žvižgati, na vsak glas trobente ponoreli in razočarano vzdihovali, ko je bil spet čas za »govorne vaje«.

Karmen tokrat s srečnim koncem
A nato se je začelo zares, ugasnile so luči in zadonela je Bregovićeva glasba, kot po navadi dobra in energična. Orkester za poroke in pogrebe z Bregovićem v vlogi bobnarja je pokazal izjemno uigranost in po vseh teh letih se zdi, da Brega na odru še vedno zelo uživa, še posebej v »seksi ritmu« osrednje pesmi predstave, med katero je večkrat navdušeno vzkliknil. Makedonska pevka Vaska Jankovska, njen glas je svet obšel že v slavni Bregovićevi melodiji Ederlezi, je z žarom odigrala vlogo romske prerokovalke Kleopatre, ki "nekje na Balkanu" okrog sebe zbere glasbenike in rekonstruira opero, ki jo je nedavno umrli Fuad napisal za svojo nesrečno ljubico Karmen. Junakinja tokrat za spremembo dočaka srečen konec.

Od Bizeta si je Bregović sposodil samo naslov in romsko glavno junakinjo, pa še prizor spopada med romskimi in policijskimi pihalci (vsaka podobnost z dogodki v Ambrusu je zgolj naključna) med preigravanjem motivov iz Bizetovega "izvirnika". Se je pa sarajevski umetnik odločil za srečen konec s poroko, saj bi takšnega izbrali tudi njegovi romski glasbeniki, ki so "nepopravljivi optimisti". Menda je želel s tem delom romski glasbeni tradiciji pokloniti enostavno, "revno" opero, ki jo lahko izvaja tudi majhen orkester, kakršen je njegov. Karmen s srečnim koncem je v celoti Bregovićevo avtorsko delo, saj je zanjo sam napisal besedilo ter poskrbel za glasbo, scenografijo in režijo.

Čakajoč Gorana
Po koncu opere se je dvorana začela bliskovito prazniti, očitno nihče ni pričakoval bisa – saj smo bili vendar "v operi". A že čez nekaj trenutkov se je na oder vrnila zasedba z Brego na čelu in še enkrat so prijeli za inštrumente in zaigrali v živahnem "seksi ritmu", ob katerem je zares težko ostati ravnodušen. Bregović se je nato v trenutku ganjenosti ("Veseli me, da vam je všeč."), čeprav kakega velikega navdušenja med odhajajočim občinstvom ni bilo zaznati, odločil prebrati še pesem, ki mu jo je po premieri Karmen v Torinu leta 2004 poslal neki prijatelj in nato so zaigrali še enkrat.

Po stoječih ovacijah (ali pa so bili vsi v dvorani zdaj že zares pripravljeni, da končno odidejo) se je orkester dokončno poslovil, mene pa je čakal še intervju z velikim Brego, ki bi se sicer moral zgoditi že popoldne, a mu je takrat zmanjkalo časa, zato so me prestavili na "termin po predstavi".

Po daljšem čakanju na mrazu poleg bele limuzine, ki je čakala na zvezdnika večera (drugi člani ansambla so se vkrcali kar na čisto navaden avtobus), mi je le uspelo priti pred vrata VIP-sobe in med čakanjem v družbi fotografov in star(ejš)ih novinarskih mačkov, ki so upali na svoj trenutek, sem že izgubila vero v to, da me bo sprejel. A nato je posijal žarek upanja – nekako mi je uspelo priti v sobo, kjer je stal ON – obkrožen z oboževalci in fotografi se je smehljal, in zdelo se je, da mu vse skupaj sploh ni odveč. Sledila je fotoseansa in ko sem bila le še korak stran od velikega Brege, se je oglasil njegov menedžer in oznanil nepreklicen konec našega "druženja". Morda se nam sreča nasmehne naslednjič, ko bo Brega, ki sicer živi v Beogradu, ko ustvarja, in v Parizu, ko ima čas za družino, obiskal naš mali košček sveta.

Alenka Klun