Igro francoske dramatičarke Veronique Olmi, ki jo v prvi slovenski uprizoritvi režijsko podpisala Nina Šorak, bodo še danes in v soboto v Mali drami lahko spremljali po trije gledalci iz različnih gospodinjstev. Foto: BoBo
Igro francoske dramatičarke Veronique Olmi, ki jo v prvi slovenski uprizoritvi režijsko podpisala Nina Šorak, bodo še danes in v soboto v Mali drami lahko spremljali po trije gledalci iz različnih gospodinjstev. Foto: BoBo
Sproščanje ukrepov za kulturne prireditve: zasedenih bo lahko 50 odstotkov sedišč

Ljubljanska Drama je v okviru pobude #odprimogledališča ta teden simbolno odprla svoja vrata s tremi uprizoritvami predstave za po samo tri gledalce za vsakega od teh večerov. Omejitve izvajanja kulturnih prireditev, ki so veljale do včeraj, so namreč predvidevale enega samega obiskovalca na 20 kvadratnih metrov uporabnega prostora: v dvorani Male Drame je to pomenilo pičle tri osebe. (Obisk kulturnih prireditev je od danes naprej sicer opredeljen s 50 odstotki sedišč za cepljene, testirane in prebolevnike. Gledališčnikom se v zvezi s tem zastavlja sicer več podvprašanj, zato si v Drami pred objavo v Uradnem listu ne upajo napovedati, v kakšni obliki bodo lahko izvajali program.)

Trije ljudje je bolje kot nobeden
"Že celo leto pripravljamo predstave za prenose v živo: situacija nastopanja pred prazno dvorano nam je znana,"
je izpostavil ravnatelj Drame Igor Samobor. "Če občinstvo, ki nas bodri v našem delu, šteje tri ljudi, je to bolje kot nobeden."

Gesta te "ekskluzivne" predstave je, poudarja Samobor, simbolne in ne pragmatične narave. Z njo so želeli opozoriti, da je bil položaj gledališke umetnosti kljub izboljševanju splošne epidemiološke slike in sproščanju različnih vidikov življenja predolgo zapostavljan: „Hoteli smo v praksi preveriti in pokazati, kaj ti pogoji delovanja pravzaprav pomenijo.“

Dvorana Male drame, prilagojena omejitvam, ki so veljale še v torek. Foto: MMC RTV SLO
Dvorana Male drame, prilagojena omejitvam, ki so veljale še v torek. Foto: MMC RTV SLO

Če so v dvorani samo trije ljudje, je od njih nemogoče dobiti to, kar potrebuješ - ne gre za to, da bi bili konkretni gledalci slabi

Bojan Emeršič

Vračamo se, ne glede na to, ali bo situacija finančno vzdržna ali ne
Na velikem odru Drame predstav za deset ljudi niso uprizarjali. "Delo ustvarjalcev se pod najmanj 130 obiskovalcev (v dvorani, ki jih sprejme 420) nikakor ne obrestuje,“ opozarja Samobor. „Toliko smo jih lahko sprejeli septembra lani, pred zaprtjem. To je daleč od idealnih pogojev, smo pa lahko načrtovali delovanje, vsaj za neko obdobje." Kljub temu so sklenili, da se ob kakršni koli sprostitvi pred koncem sezone vračajo na oder: "Ne glede na to, ali je situacija finančno vzdržna ali ne, bomo poskušali čim več uprizarjati v živo, ker tako ustvarjalci kot gledalci čutimo potrebo, da se srečamo.“

"Družba je zastrupljena z nespoštljivo, sovražno besedo."

Absurd pretiranega kleščenja in omejevanja gledališkega delovanja resnično pride do polnega izraza, ko se tri gledalke prvega eksperimentalnega večera razporedimo v izvotljeno dvorano, v kateri ni več sedežnih vrst, le še trije osamljeni pisarniški stoli, med katerimi zeva praznina. Predstava na sporedu je Škorpijon, igra francoske dramatičarke Veronique Olmi v režji Nine Šorak; v njej nastopajo Saša Pavček, Bojan Emeršič, Iva Babić in Saša Tabaković.

Težko bi si zamislila predstavo, ki bi bolj podčrtala občutek gledalkine izoliranosti in izpostavljenosti v praznem prostoru, kot to stori Škorpijon. Povabljene smo namreč na intimno družinsko kosilo: šestdesetletna francoska zakonca Claude (Saša Pavček) in Paul (Bojan Emeršič) nestrpno pričakujeta obisk svoje tridesetletne hčerke Helene (Iva Babić). „Lahko jemo s trnki, na daljavo,“ se na neki točki o preveliki jedilni mizi pošali Paul, in z besedilom iz devetdesetih nenamerno komentira aktualno situacijo.

Na kulturnih prireditvah velja PCT-pogoj, razen za mlajše od 18 let v ožjem družinskem krogu

Kar se sprva zdi kot neškodljiv prizor predmestnega življenja, se hitro razkrije kot mikrokozmos potlačene nestrpnosti, predsodkov in sovraštva, ki samo čakajo, da bodo lahko izbruhnili na dan. Iz Claude vre neprikriti odpor do vsega in vsakogar drugačnega, pa naj bo to njena hčerka, ki ne uteleša ideala samožrtvujoče mame, preglasni sosed ali pa gradbeni delavec, ki je ne samo priseljenec, ampak – strah in groza – tudi temne polti. Nelagodje vzbuja misel, da se v tej družini kot osnovni celici družbe zrcali globlja resnica sveta. "Parafraza civilizacije na primeru treh sorodnikov in enega tujca," kot v gledališkem listu zapiše dramaturg Rok Andres. Dogajanje svoj grozljivi klimaks doseže v izbruhu Claudinega psovanja tega "gnusnega“ prišleka, Julesa (Saša Tabaković), ki s svojo vulgarno nazornostjo zveni nekam znano: monolog je bil, izvemo iz nadnapisa, skoraj dobesedno vzet iz ksenofobnih komentarjev uporabnikov slovenskih spletnih strani.

V tem trenutku krvavo pogrešam zavetje gledališkega občinstva, nekaj, kar bi ublažilo občutek, da se gnev in sovraštvo zlivata (skoraj) samo name. Občutka tesnobne izpostavljenosti ne bi mogel poustvariti noben prenos v živo.

Saša Pavček o procesu priprav na predstavo:
Saša Pavček o procesu priprav na predstavo: "Velika sreča je bila, da smo bili igralci lahko ves čas na odru in v prostorih Male Drame, kar bi bilo ob normalnih časih nemogoče, saj bi bile zvečer tu predstave, mi pa bi se stiskali v prostoru brez zraka, ki je za vadbo povsem neprimeren. Zdaj se je ponovno pokazalo, kako nujna je prenova Drame, kako nujno potrebujemo ustrezne prostore za vaje." Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Hoteli smo v praksi preveriti in pokazati, kaj ti pogoji delovanja pravzaprav pomenijo.

Igor Samobor

Sovraštvo izvira iz intimne rane
Patologija protagonistke je bila za Sašo Pavček igralsko navdihujoča. "Ta lik je v sebi globoko ranjena ženska, ki je nezmožna vsakršne empatije. Je zavrta, ozkogleda in hudo preplašena ter se brani z agresijo, nadzorom in manipulacijo drugih. Kot vsak človek tudi ona hrepeni po sprejetju, ljubezni in je, tako kot mnoge zgodovinske figure njenega kova, tragična. Če človek ne išče pomiritve s svojimi ranami, če ne najde sočutja do sebe, bo svojo bolečino in jezo obrnil k nedolžnemu. Iskal bo potrditev in sprejetje med somišljeniki in iz nezaceljenih ran bo bruhalo sovraštvo. Pravzaprav sem hotela prikazati, da se sovraštvo najprej razvije v sovraštvu do sebe in da nezaceljene rane, nezdravljena patologija nažira družino, nato družbo. Če človek sam do sebe ni dobronameren, spravljen in miren, tudi medsebojni odnosi ne morejo biti dobronamerni; ne more biti zdrava družina niti družba.“

Zanimalo me je predvsem, kako je večer doživljala igralka, ki z likom gospodovalne, obsojajoče in sovražne Claude ustvarila maestralno gledališko vlogo – in jo, vsaj za ta večer, podarila tako rekoč neobstoječemu občinstvu. "Seveda je ideja, da igramo za tri gledalke, upor proti nesmislu,“ je jasna. "Množica ljudi v dvorani prinaša močno energijo in šele takrat bo mogoče v polnosti doživeti magijo in smisel gledališča."

"Tudi kakšen smehec, izdih, mi je dajal občutek, da dihamo skupaj.“ Foto: BoBo

Tudi tri gledalke po dolgem zaprtju gledališča si zaslužijo, da doživijo gledališče v polnosti izvedbe predstave, zato sem se osredotočila predvsem na igro samo. Praznina dvorane je tudi odsev današnjega časa.

Saša Pavček

Vseeno pa večer zanjo ni bil "zapravljen“: "Tudi tri gledalke po dolgem zaprtju gledališča si zaslužijo, da doživijo gledališče v polnosti izvedbe predstave, zato sem se osredotočila predvsem na igro samo. Praznina dvorane je tudi odsev današnjega časa. Toda kljub tej strahotni praznini se prižiga plamenček gledališča, ki bo kmalu postal plamen. Verjamem, da vztrajanje pri vsakodnevnem delu gledališčnikov in vseh umetnikov ni bilo zaman. Samo z nenehnim delovanjem, aktivnostjo, jasnimi stališči se lahko kaj spremeni.“

"Če so gledalci trije, ne moreš čutiti, da na koga vplivaš"
"Mislim, da sem jaz še z največjim odporom sprejel, da bomo igrali za trikrat po tri ljudi,"
pa je iskren Bojan Emeršič. "Gledališče je zame kot covid: virus, ki te hoče okužiti z emocijo. Ko je dvorana polna, te vodi občinstvo, ljudje v dvorani – tudi, če so tiho. Na odru začutimo vse nianse, naši senzorji so odprti. Včasih si po predstavi rečemo: 'To občinstvo je bil čisti vakuum. Pojma niso imeli, kaj gledajo, in so samo čakali, da lahko odkljukajo še eno abonmajsko predstavo.' Čutimo lahko, kdaj so ljudje prisotni, kdaj z njimi manipuliramo. Če so gledalci samo trije, preprosto ne moreš začutiti, da na kogar koli kakor koli vplivaš. Ne dobiš povratne informacije – osuplih vzdihov, solz, reakcij med predstavo. Vse to poganja tudi nas, služi nam kot smerokaz. V nasprotnem primeru je igranje samo avtomatizem.“

Tudi Saša Pavček se strinja, da je energija polne dvorane nekaj nenadomestljivega. Vseeno pa je „dihanje gledalk neprecenljivo, tudi kakšen smehec, izdih, mi je dajal občutek, da dihamo skupaj.“ Opozarja tudi na to, da je nastop za prenos v živo prav tako lahko velik izziv za igralca. "Koncentracija na igro je zame osnova. Brez nje tudi streaming ni mogoč, saj je snemanje v živo svojstven napor za nas vse. Ko igram, slišim premikanje snemalk, in šepetanje režiserja prenosa, celo nesreča se je zgodila med drugim prenosom, pa je bilo treba vztrajati v koncentraciji. Zato so vaje tako zelo pomembne pri našem poklicu, pa naj gre za film ali gledališče.“

"Ko je dvorana polna, te vodi občinstvo, ljudje v dvorani – tudi, če so tiho. Na odru začutimo vse nianse, naši senzorji so odprti. Včasih si po predstavi rečemo: 'To občinstvo je bil čisti vakuum. Pojma niso imeli, kaj gledajo, in so samo čakali, da lahko odkljukajo še eno abonmajsko predstavo.'" Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Dokler omejitve ne bodo sproščene in gledališče ne bo polno, v svojem delu ne morem najti silnega zadovoljstva.

Bojan Emeršič

V prazni dvorani se ne upamo smejati
Gledalci kot ključen element v predstavo vstopajo še celo pred njeno premiero, razkrije Emeršič. "Problem predstave se pojavi v zaključni fazi, ko že ima svojo končno obliko, a igralci v zadnji etapi preprosto ne zmoremo več igrati samo za režiserja. Tisočkrat smo jo že preigrali in nimamo več motivacije, ki je nujna za spuščanje v emocijo. Če občinstva ne dobiš pravi čas, to lahko predstavlja problem. 'Če bi dobili občinstvo tri dni prej, bi bilo super,' si včasih rečemo. V nasprotnem primeru lahko zaidemo v avtomatizem, izgubljamo nianse, za katere smo se trudili. To so zelo intimne stvari. Na odru sem ves čas lik, ki ga igram, na neki ravni pa tudi Bojan, ki opazuje, kako vpliva na ljudi, ki razmišlja o tem, kaj bi moral narediti drugače. Če so v dvorani samo trije ljudje, je od njih nemogoče dobiti to, kar potrebuješ – ne gre za to, da bi bili konkretni gledalci slabi. To je še huje pri žanrskih delih, denimo pri komediji. Komedija je smeh, in če ga ni, nisi naredil ničesar. Trije gledalci pa se komediji niti slučajno ne bi smejali toliko, kot bi se v polni dvorani. Če je ljudi malo, se zaprejo – občutek imajo, da so goli, izpostavljeni. Vsakič, ko pogledam z odra med monologom, pogledam točno tebe. Ko smo jeseni za 20 ljudi igrali komedijo Nova rasa, ni bilo bistveno bolje. Dokler omejitve ne bodo sproščene in gledališče ne bo polno, v svojem delu ne morem najti silnega zadovoljstva.“

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Je mogoča vrnitev v čas brez gledaliških prenosov?
Čeprav imajo igralci do prenosov predstav večinoma mešane občutke, pa se je težko otresti občutka, da se časa ne da zavrteti nazaj: zelo verjetno bodo prenosi, v taki ali drugačni obliki, tudi po koncu epidemije ostali del gledališkega sveta. Igor Samobor si teh vrat ne zapira: "Iz zasilne rešitve v času popolnega zaprtja je nastalo marsikaj dobrega – morda tudi kakšna nova, hibridna umetnina. Za nekatere predstave je tak način morda dober, za vse pa prav gotovo ne. Mislim, da bo nekaj od tega ostalo v prihodnje – ne verjamem, da bomo vse prenose kar opustili. Predvsem pa se bomo trudili napolniti gledališče, želim si, da bi bilo to čim prej.“ V gledališču načrtujejo, da bodo vse predstave, ki so doslej živele v obliki neposrednih prenosov, doživele še eno, odrsko premiero v živo. Prav tako se pripravljajo na "klasično" premiero Beckettovega Konca igre, ki na veliki oder prihaja v juniju.

Predstava, ki je bila sicer napisana v devetdesetih, eksplicitno tematizira porast sovražnega govora v zadnjem letu epidemije. Saša Pavček:
Predstava, ki je bila sicer napisana v devetdesetih, eksplicitno tematizira porast sovražnega govora v zadnjem letu epidemije. Saša Pavček: "V času zaprtja se je, kot sem zasledila, povečalo družinsko nasilje. Najbolj me je prizadelo, da veliko otrok in mladostnikov doma nima varnosti. Je pa ta čas tudi velika priložnost za preizpraševanje o bistvenih življenjskih vrednotah in je čas za osebno rast. Sovraštvo ruši, ne gradi plemenite osebnosti, ne zdravih odnosov, ne ustvarjalne družbe. Pika." Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Hibrid med gledališko in filmsko umetnostjo
Emeršič v prenosih ne vidi praktično nobene dodane prednosti. „Ene predstave so primernejše za prenos in druge manj; nekatere se da tudi režirati z mislijo na prenos, bolj filmično. Ampak v tem primeru imam raje film kot pa predstavo, v kateri me snema kamera. Režiser prenosa bi moral, če bi se hotel res dobro pripraviti, sedeti v dvorani in si zapisovati čisto vsak svoj pogled. Pri naših prenosih pa je največkrat tako, da postavijo kamero: kar vidiš in uloviš, si videl, ostalo se zgubi. Nekdo na odru govori, ampak vedno govori nekomu. Kdaj gledam tistega, ki govori, in kdaj tistega, ki posluša? Soigralec te osmišlja, podpira: če te začudeno gleda, to vpliva na reakcijo ljudi, ki gledajo. Ne morem biti strašen, če tisti, ki ga ustrahujem, ne bo deloval prestrašen. Nisem torej privrženec prenosov. Je pa res, da sem že star tečnež in me je težko zadovoljiti. (Smeh.)“

Saša Pavček, ki se zaveda prednosti lažjega dostopa (prenos si lahko potencialno ogledajo ljudje z vsega sveta) rešitev vidi drugje. "Sprašujem se, ali ne bi bilo bolje, da bi predstavo posneli in jo filmsko zmontirali, da bi bil hibrid med filmsko in gledališko umetnostjo čim boljši. Želela bi si, da so ta dela vedno narejena umetniško vrhunsko, z upoštevanjem drugega medija in enako prepričljivo kot žive uprizoritve.“

Ljubljanska Drama seveda ni bila edino gledališče, ki je z nastopom v živo za skupino desetih ali manj ljudi opozorilo na ukrepe, ki so dolge mesece gledališko življenje hromili bolj, kot je bilo nujno potrebno. Toda ravno predstava Škorpijon je s svojo karikirano intimnostjo nazorno podčrtala, kako velik del bremena, ki ga je družbi naložila epidemija, so bili na svoja pleča prisiljeni sprejeti – umetniki.

Predstava Škorpijon francoske avtorice Véronique Olmi
Véronique Olmi: Škorpijon