Očitno je, da se imata Gabriel in Magdalena rada, a želeli smo pokazati idejo resnične naklonjenosti in se z njo tudi malo poigrati. Hkrati prikazujemo realnost ljubezni in se igramo z njenim prikazom. Foto: Gregory Batardon
Očitno je, da se imata Gabriel in Magdalena rada, a želeli smo pokazati idejo resnične naklonjenosti in se z njo tudi malo poigrati. Hkrati prikazujemo realnost ljubezni in se igramo z njenim prikazom. Foto: Gregory Batardon
V predstavi najdemo kar nekaj idej, ki izvirajo iz koncepta srečanja med filmom in plesom. Predstava gradi atmosfero snemanja filma in je močno prepojena z idejo planov, rezov in montiranja različnih prizorov. Prevaja nekatere vidike kinematografije v telesa in gibanje, tudi zvok je narejen tako kot pri filmu in luči včasih prevzamejo vlogo kamere. Foto: Gregory Batardon
Posebno vlogo na odru ima tudi luč. Z oblikovalcem svetlobe Jonathanom O’Hearom d’Imobilité sodeluje že več let. Osredotočata se na isto tematiko, a hkrati delujeta popolnoma neodvisno, saj njuno sodelovanje temelji na popolnem zaupanju. V predstavi so luči prisotne na odru skorajda kot instalacija, tako da so tudi del scenografije. Včasih so nepremične kot kamera, drugič potujejo po odru. O'Hear se je poigraval tudi z učinkom chiaroscura in z ekspresivnostjo svetlobe. Foto: Gregory Batardon
Ena izmed osrednjih tem dela je odnos med sabo in drugimi, ob tem pa tudi vse, kar se tega odnosa tiče – kako biti z drugimi, kaj pomeni biti z nekom drugim, kaj si izmenjamo, kako vplivamo drug na drugega, kako se naša dejanja, misli ali življenja prepletajo. Prizorišče filmskega snemanja na gledališkem odru popelje skozi snemanje štirih prizorov z naslovi: Naseljena samota, Biti dva, Država in posameznik ter Biti skupaj. Foto: Gregory Batardon
Au Contraire - After Jean-Luc Godard: izvedba: Manon Andersen, Foofwa d’Imobilité, Yann Aubert, Gregory Batardon, Antoine Lengo; tekst, koreografija: Foofwa d’Imobilité, Antoine Lengo; zvok: Antoine Lengo; oblikovanje luči: Jonathan O’Hear; kostumi: Coco Charnel; zvočna meditacija: Charlemagne Palestine, Israël Quellet; produkcija: Cie neopost foofwa; koprodukcija: Grü/Théâtre du Grutli, SACD/Festival d’Avignon. Foto: Gregory Batardon
Švicarski plesalec in koreograf Frédéric Gafner, znan kot Foofwa d’Imobilité, se je šolal na ženevski Ecole de Danse in bil član ženevskega ansambla Ballet Junior. Plesal je v zasedbi Stuttgart Ballet in pri newyorški Merce Cunningham Dance Company. Leta 2000 je ustanovil plesno zasedbo neopost foofwa. Od takrat ustvarja številne predstave, ki jih igra po vsej Evropi. Je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Foto: Gregory Batardon

Predstava Au Contraire – After Jean-Luc Godard, ki jo je švicarski plesalec in koreograf Foofwa d’Imobilité leta 2010 premierno uprizoril na znamenitem gledališkem festivalu v Avignonu, je v okviru festivala sodobnega plesa CoFestival gostovala v Stari mestni elektrarni. Predstavo je d’Imobilité zasnoval kot dialog z delom Jean-Luca Godarda, navdihuje se z njegovo estetiko in slogom ter na poseben način spaja plesno oziroma gledališko delo s filmskim ustvarjanjem. Končni rezultat je neke vrste hibrid med filmom in plesom, ki skozi štiri prizore "odrskega filma" (Naseljena samota, Biti dva, Država in posameznik, Biti skupaj) ljubeče in poetično spregovori o srečanju in bližini, naklonjenosti in povezanosti.
Predstava na poseben način združuje gledališče oziroma ples in film. Po eni strani prinaša snemanje filma na gledališki oder in ples v film. Izhaja ta ideja iz vašega črpanja navdiha pri Godardu ali gre za drugačna izhodišča?
Ideja za predstavo je bila, da se na nek način ukvarjamo z Godardom. Vedno sem bil oboževalec njegovega dela in idej. Moje sanje so, da bi nekoč lahko delal z njim, čeprav se zavedam, da je to verjetno nemogoče. Hoteli smo priti v stik z njim, a je to zelo težko. Tako sem želel ustvariti predstavo, ki bo vstopala v odnos z njegovim delom in iz njega črpala navdih - lahko bi rekel, da sem želel ustvariti delo skozi "Godardov filter". Izhajajoč iz dejstva, da Godard ustvarja filme, mi pa se ukvarjamo z gledališčem in plesom v gledališču, sem želel najti način, ki bi zajemal tako umetnost gibanja kot film - tako je nastal nekakšen hibrid med filmom in plesom. Seveda je delo samo gledališko oz. plesno delo, a ima tudi atmosfero snemanja filma in je močno prepojeno z idejo planov, rezov in montiranja različnih prizorov.

Delali smo tudi na prevajanju nekaterih vidikov kinematografije v telesa in gibanje. Film ima 24 slik na sekundo, v eni sekundi pa seveda ni mogoče narediti 24 gibov, a prav k tej ideji sem skušal pristopiti v nekaterih trenutkih predstave, predvsem na začetku. To je ustvarilo specifično gibanje, ki je videti kot kopica podob, in ne kot tekoče gibanje. V nekaterih trenutkih uporabim tudi gib filmskih ustvarjalcev, kot da gledam skozi okvir, ki ga zarišem z rokami, in preverjam sliko. Tudi zvok je narejen tako kot pri filmu in luči občasno prevzamejo vlogo kamere – včasih so nepremične, drugič potujejo po odru. V predstavi najdemo kar nekaj idej, ki izvirajo iz koncepta srečanja med filmom in plesom.
Najočitnejši je že sam način strukture predstave kot strukture filmskega snemanja – snemanje prizorov prekinjajo rezi in med prizori ekipa pripravlja vse potrebno za naslednji prizor. Se ti trenutki rezov vedno pojavijo na istem mestu?

Prizori so vedno ustavljeni v istem trenutku koreografije ali teksta, znotraj posameznega prizora pa dopuščamo tudi napake in popravljanje napak. Všeč mi je filmski trenutek, ko lahko ustaviš snemanje in poskusiš ponovno, poskusiš drugače ali popraviš napako. Ta princip smo skušali uporabiti tudi pri naši predstavi. V gledališču napak običajno ne sprejemamo. Če plešemo na glasbo, ji plesalec sledi in se ne more kar ustaviti in se vrniti na prejšnjo točko. A s takšnim principom filmskega snemanja se mi zdi dogajanje bolj odprto. Prizor poteka, čas teče, mi pa lahko kadar koli rečemo 'stop' in dejanje ponovimo. Napake so realne. Seveda se potrudiš po najboljših močeh, a če se pojavi napaka, si dovolimo, da nekaj ponovimo ali na glas med samim potekom povemo, da nekaj ne deluje tako, kot bi moralo. Kot na gledališki vaji. To se mi zdi osvobajajoče, igrivo in zabavno.
Film, ki se "snema" na odru, ima štiri prizore, zdi pa se mi, kot da prikazuje eno samo zgodbo o našem svetu – o možnosti ljubezni, srečanja in bližine; skozi več perspektiv, na zelo poetičen način, pa tudi s kritično ostjo proti naši družbi, v kateri ne cenimo ustvarjalnosti, nežnosti in senzibilnosti in v kateri umetnost ni slišana. Kako bi sami opisali vsebinsko idejo predstave?
Ena izmed osrednjih tem dela je odnos med sabo in drugimi, ob tem pa tudi vse, kar se tega odnosa tiče – kako biti z drugimi, kaj pomeni biti z nekom drugim, kaj si izmenjamo, kako vplivamo drug na drugega, kako se naša dejanja, misli ali življenja prepletajo. Začeli smo s posameznikom in njegovimi eksistencialnimi vprašanji, in ker je lik v naši predstavi umetnik, nas je zanimalo tudi, kaj sploh pomeni ustvarjati in kakšen je položaj umetnosti zdaj. Nadaljevali smo z vprašanji, kako lahko posameznik biva z drugim – običajno temu rečemo ljubezen, pa tudi prijateljstvo. Tretji vidik zgodbe pa je družba v širši perspektivi. Želeli smo vključiti tudi raven predstavnikov države ali avtoritete, kar se nam ne zdi najboljši način skupnega bivanja. V temo smo želeli zelo neposredno vnesti kritično ost. Pa tudi Godard je bil pogosto zelo kritičen.
Najbolj "skupaj" se počutimo z drugo osebo, ko z njo zares spletamo pristne vezi, kar prikažemo v sklepnem duetu med Gabrielom in Magdaleno. Zanimiva pa je tudi situacija po tem, ko se priklonimo: takrat začnemo govoriti z občinstvom, dokler Manon ne vstane in reče: "Rez." Tako se na nek način poklonimo ideji o gledališču kot načinu biti skupaj. Morda takšne skupnosti ne gre razumeti kot predloga rešitve, ampak to situacijo kljub temu radi izvedemo.
Ali po poklonu občinstvu le govorite ali se z gledalci pogovarjate?
Poskusili smo različne načine izvedbe. Včasih samo začnemo pogovor in potem zelo hitro naredimo rez, včasih pustimo, da pogovor poteka dalj časa. Zadnje mi je ljubše. Gledalci se počutijo svobodne, vključijo se v pogovor, izrazijo svoja občutja, pogosto postavljajo vprašanja o predstavi. Gre za popolnoma vsakdanji format pogovora, a vseeno mi je všeč, da lahko povabimo občinstvo k srečanju, in čeprav smo obrnjeni drug proti drugemu, si delimo skupen prostor in lahko govorimo o svetu ali o čemer koli. Gledalci včasih povedo, da imajo občutek, da se predstava nadaljuje. In ko pozneje rečemo "rez", ima ta prekinitev zares smisel. S tem prepoznajo svojo vlogo v situaciji in vzporednico s situacijo "snemanja filma" v predstavi.

Omenili ste sklepni duet med Gabrielom in Magdaleno. Njuno srečanje je izredno ljubeče in naklonjeno, drug pri drugem sprejemata vse, dobro in slabo, ali kot Magdalena na koncu izrazi v duhoviti metafori: "Rada vidim tako tvoje oči kot tvojo rit!" Njun odnos je hkrati poetičen in prizemljen.
Delati z Manon je bilo res čudovito. Ni lahko iti skozi vse prostore zgodbe, a ona je to zmogla skozi najino prijateljstvo in s svojim profesionalnim pristopom. Zdi se mi zelo lepo, da sva lahko delila to izkušnjo bližine in povezanosti ter iz tega zgradila umetniško delo. To ni vedno mogoče, saj tega ne moremo izsiliti, lahko smo samo veseli, če se zgodi. Mislim, da prav zaradi tega tudi deluje na gledalce. Rad imam tudi humor med nama. Všeč mi je misel, da posamezno idejo dojemamo resno, a se lahko hkrati z njo tudi poigravamo in smo se ji zmožni nasmejati.
Tudi Godard ima v svojih - predvsem zgodnjih - filmih duhovite dialoge, in sam sem sklepni dialog pisal v duhu filmov novega vala, a na moj način, kot besedno igro. Godardov film Hvalnica ljubezni (Éloge de l'amour), ki je resda zelo drugačen od naše predstave, ima prav to idejo, da se ob srečanju dveh ljudi med njima lahko ustvari zelo močna vez. Očitno je, da se imata Gabriel in Magdalena rada, a želeli smo pokazati idejo resnične naklonjenosti in se tudi malo poigrati z njo.
Res pa sva v sklepnem duetu delala na neke vrste seksualnem realizmu, čeprav na odru ne pride do seksualnega odnosa, in čeprav je vse skupaj igra, je hkrati zelo realistično in jasno. Hkrati prikazujeva realnost ljubezni in se igrava z njenim prikazom. Nekateri pravijo, da je to najlepši ljubezenski duet, kar so jih videli. Seveda je tudi drzen in oba se v njem močno izpostaviva, odzivi nanj pa so zelo različni; nekateri se počutijo užaljene, drugim prikliče solze in se jih dotakne.
Imeni Gabriel in Magdalena prinašata veliko zgodovinsko in kulturno pogojenega pomena.
Res je, pomen teh imen je v judovski oz. krščanski kulturi zelo težak. Na začetku smo razmišljali v različne smeri in poimenovanje ni izšlo iz naše tradicije, niti ni bilo namerno takšno. Razmišljal sem o svojem alter egu, in ker sem napol Brazilec, me je zanimalo, katero je najpogostejše ime v Braziliji. To je prav Gabriel. Ko sem učil v Franciji, pa sem spoznal študentko Magdaleno, ki se mi je zdela zelo močna kot umetnica, veliko je tudi razmišljala, kako bi lahko v družbi kaj spremenila, zato se mi je zdelo, da mora biti ženski lik imenovan po njej. Imeni seveda predstavljata močno obteženo referenco, in sprva smo bili skeptični, sčasoma pa nam je postalo všeč. Zdelo se nam je, da se obe imeni lepo vklopita v zgodbo in predstavo, dovoljujeta pa tudi več načinov za gledalce, da v videnem poiščejo lastne pomene.