Igralec Saša Tabaković odkrito govori o svoji mešani kulturni identiteti, rad zapoje tudi sevdalinko. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

"Kulturna identiteta je ena izmed identitet, ki tvorijo osebnost posameznika. Pri meni je ta na nekem križišču, razpotju: sem slovenski igralec, dobro razumem in čustvujem v srbskem jeziku, ampak razmišljam predvsem v slovenščini. Zato lahko zase rečem, da imam dva materna jezika ‒ srbskega in slovenskega."

Tako je med drugim o svoji identiteti razmišljal igralec SNG-ja Drame Ljubljana Saša Tabaković. Saša Tabaković je po končani gimnaziji in Srednji glasbeni šoli študiral igro na AGRFT-ju. V času študija je prejel dve nagradi zlatolaska (študentje akademije jo podeljujejo študentom) in univerzitetno Prešernovo nagrado za vlogo Goldberga v diplomski predstavi Zabava za rojstni dan H. Pinterja. Diplomiral je leta 2005 v razredu profesorja Mileta Koruna. Istega leta je na Borštnikovem srečanju prejel nagrado za mladega igralca za vlogo Gavestona v predstavi Edvard drugi C. Marlowa v režiji Diega de Breie. Igral je v filmih Na planincah, Pod njenim oknom, Vikend v Brightonu ter Ivan in Karla. V gledališču je nazadnje igral v predstavi Nebojše Popa Tasića Bedenje. Saša Tabaković je gost v 100. oddaji NaGlas!, ki si jo lahko ogledate danes ob 12.40 na prvem programu TV SLO 1.

Ste rojeni Ljubljančan, v 80. ste odraščali za Bežigradom, ki ni "tipično" priseljensko naselje kot denimo Štepanjsko naselje ali Fužine. Kako se spominjate otroštva?
Naselje, o katerem govorite, je pravzaprav BS3 v Ljubljani. To je naselje srednjega razreda, ki pa je bilo narodnostno mešano, tako da mi je bil pravzaprav stik s kulturo nekdanje Jugoslavije zelo blizu in sem ga lahko spoznaval prek otrok, s katerimi sem se igral na dvorišču.

V 90. se je vzdušje nekoliko spremenilo, tudi vi ste v nekem trenutku svoje ime spremenili iz Saša v Sašo? Zakaj?
To je bilo v času, ko se je zakuhala vojna v Jugoslaviji. To je bil ne samo politično, ampak tudi na neki narodnostni osnovi mogoče malo trpek čas, ko je tudi v osnovni šoli bilo neko šikaniranje med otroki in sem si v nekem trenutku na nalepki na zvezku ime Saša Tabaković spremenil v Sašo Tabaković, da bi zvenelo bolj slovensko. Ampak se spomnim, da mi je mama, potem ko je to videla, dejala: "Pa nisi se nigde popeo da bi sašo." (Nikamor nisi splezal in nisi *sašo.*) Tako, da sem moral kar lepo nazaj popraviti v Saša Tabaković (smeh).

Ko ste bili v srednji šoli, sredi 90., se je torej ozračje izboljšalo in je bilo "in", če si poznal kulturo sosednih držav?
To je bila moja izkušnja predvsem po tem, ko sem vstopil v gimnazijo. Bilo je eksotično, da imaš mogoče malo drugačno ime. Vzdušje iz osnovne se je v srednji šoli spremenilo in bilo je zaželeno, da s sabo nosiš nekaj drugačnega, nekaj drugega, morda na prvi pogled nekaj tujega.

Z mamo ste se ves čas pogovarjali v srbščini?
Ne, z mamo sva se pogovarjala mešano. Preklapljala sva iz slovenščine v srbski jezik odvisno od razpoloženja in družinskih okoliščin – tako da sva preklapljala na način, da v bistvu nisva niti opazila, kdaj preklapljava. Ta meja med slovenskim in srbskim jezikom ni bila tako ostra.

Z mamo sva se pogovarjala mešano. Preklapljala sva iz slovenščine v srbski jezik odvisno od razpoloženja in družinskih okoliščin – preklapljala sva na način, da v bistvu nisva niti opazila, kdaj preklapljava. Ta meja med slovenskim in srbskim jezikom ni bila tako ostra.

Saša Tabaković, igralec

Ste pa srbsko govorili, ko ste hodili k babici v Sombor?
To je res. Svoje šolske počitnice sem preživel v Vojvodini, večinoma v Vojvodini, čeprav je moj oče iz Bosne. Večino svojih počitnic sem torej preživel v Somborju, kjer sem govoril izključno srbsko.

Imate se za Slovenca pravzaprav?
Da, ta kulturna identiteta je ena izmed identitet, ki tvorijo osebnost posameznika, in če želiš dobro poznati svojo kulturno identiteto, moraš zelo dobro poznati svoje starše. Čeprav po drugi strani strani gojim slovensko kulturo, gojim slovenski jezik in se imam za slovenskega igralca. Kulturna identiteta je pri meni na neki način na nekem križišču, na nekem razpotju. To pomeni, da lahko zelo dobro razumem in čustvujem v srbskem jeziku, ampak predvsem razmišljam in čustvujem v slovenskem jeziku – tako da lahko zase rečem, da imam dva materna jezika, tako slovenski jezik kot srbski.

Kako in kdaj ste odkrili sevdah? Pred kratkim ste na Vodnikovi domačiji odlično peli sevdalinke.
Če hočeš res razumeti svojo identiteto, moraš razumeti svoje starše. Glasba pa je nekaj, česar morda ne razumeš dobro, a zelo dobro čutiš. Doma nas je sevdah vedno spremljal. Sam pa sem ga odkril šele v srednji šoli, ko sem začutil, da moram spoznati izvor svojih staršev, pravzaprav svoj izvor. To je drugačna glasba, kot je turbofolk. Sevdah ni turbofolk, temveč je tradicionalna glasba, nekaj prvinskega, nekaj, kar je v nas. Če zelo dobro začutiš sevdah, začutiš tudi balkanskega duha, ki ga nosi v sebi.

Marsikdo pa enači ljudsko glasbo in turbofolk, ki je precej razširjen tudi v tukajšnjih etničnih skupnostih?
Da, to je velika težava, ker razumevanje kulturne identitete ni samo gojenje folklore in turbofolka, temveč je treba gojiti še druge ravni. Skupnostim v Sloveniji zato kar malo zamerim, ker preozko pojmujejo kulturno identiteto.

Katere kulturne vsebine pa bi lahko ponudile svojim pripadnikom, zlasti mlajšim generacijam?
Mi imamo zelo dobro … No, mi … (smeh) Književnost na Balkanu je zelo razvita in po mojem mnenju je skrbeti za jezik ob literaturi gotovo bolje in pametneje kot ob turbofolku.

Razumevanje kulturne identitete ni samo gojenje folklore in turbofolka. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić/Saša Tabaković

Seveda. Koliko pa je vam jezik pomagal, saj ste študirali tudi na AGRFT-ju? Ste imeli težave zaradi naglasa, ker ste dvojezični?
Ne, mislim, da ne. Rodil sem se v Ljubljani … Mislim, da ne. Pri meni naglasa ni čutiti, tudi pri mojih starših ne. Najbrž gre za nekakšno asimilacijo z okoljem.

Ste že kdaj igrali v srbščini ali bosanščini?
Ne, nikoli.

Vaš materni jezik pa je, kot pravite, slovenščina?
Slovenščina je tako kot srbščina moj materni jezik, ker razmišljam in čustvujem v slovenščini.

Če bi zaigrali v srbščini, bi bil to za vas izziv?
Najbrž res.

Katero predstavo trenutno pripravljate?
To je delo Susan Sontag Alica v postelji, če lahko tako prevedem, režiser pa je Dorian Šilec. Premiera bo na začetku novembra.

Saša Tabaković