Izvajalcem, ki so skozi podobo »one man banda« tlakovali pot nove zvočnolirične izraznosti, ne ukvarjajoč se z ustaljenimi in precej puritanskimi glasbenimi postulati, ki bi jim – ker so sami zmožni na svojem analognem in virtualnem ter elektronskem instrumentariju podoživeti glasbo, kot bi bili skupina – odrekali moč glasbene izvirnosti in čustvovanja.

Will je imel tudi to srečo ali, bolje rečeno, klasičnovzgojne pogoje, da je na vsako svojo skladateljsko, producentsko, aranžersko destrukcijo v lastnem postpopovskem modernem izrazu lahko odgovarjal z izobrazbo klasičnega pianista. Album Cerulean je preveval občutek življenjskega navdušenja, optimizma, na trenutke prežetega z mladostno evforijo in tisto glasbeno ustvarjalno žejo, ki se je zdela neuničljiva. Toda zaradi okužbe z bakterijo E. coli, kar je morda za nekoga popolnoma banalna stvar, se je Bathsova zvočna premočrtnost sesula ali, točneje, ponotranjila in Will Wiesenfield se je odločil, da na svojem drugem albumu Obsidian spregovori o tej izkušnji. Izkušnji, ki je po njegovih lastnih besedah zelo vplivala na njegov pogled in odnos do … življenja.

Dobili smo album, ki je prežet z avtorjevim razmišljanjem (Earth Death, Inter, Incompatible, No Past Lives) o človeški krhkosti, minljivosti in strahu pred smrtjo. Dobili smo rudimentarno zaobjeto in kronološko stopnjevano melanholično pesmarico, ki si je izposodila le nekaj avtorjevih zvočnih atavizmov iz preteklosti. Strinjam se z nekaterimi novinarskimi kolegi, ki pravijo, da je Will morda premlad, da filozofira in banalizira pojmovanje življenja in smrti. Toda kdo smo mi, da solimo pamet nekomu, ki si je iz lastne izkušnje, tudi pri svojih rosnih letih, ustvaril individualen pogled in stališče do … samega sebe?! In ob tem uspel odkriti in razviti tudi svojo pesimistično skladateljsko plat. Skladba, ki kot ključ odpira tovrstna premišljevanja, nosi naslov Ossusary.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović