Zachu Condonu, alfi in omegi skupine Beirut, se je namreč kljub zgolj petindvajsetim pomladim že uspelo dokazati kot izjemnemu ustvarjalcu in se je skupaj z zasedbo povsem zasluženo prebil med prvokategornike neodvisne glasbene scene. Izraz neodvisen je v tem primeru mišljen smrtno resno, kajti v nasprotju z večino "indiebendov", ki so "indie" zgolj po žanrski opredelitvi, so se Beirut z ustanovitvijo lastne založbe Pompeii Records vsaj simbolično uprli izkoriščanju glasbene industrije. Nekako v to kategorijo spada tudi ponudba brezplačnega poslušanja albuma na spletni strani National Public Radia.

The Rip Tide je tretja dolgometražna izdaja ameriške zasedbe, ki je na prvencu Gulag Orkestar v emocionalni pop izvrstno vkomponirala svojo ljubezen do balkanskih pihalnih orkestrov. S tradicionalnim francoskim folkom in šansoni prežet The Flying Club Cup ter dvojni EP March Of The Zapotec/Realpeople Holland, na katerem so se spogledovali tako z mehiško pogrebno godbo kot z elektroniko, pa sta bila zgolj odskočna deska do pričujočega albuma.

S tem seveda ne natolcujem, da so predhodniki kaj manj kakovostni ali zanimivi od tokratne izdaje. Nikakor ne. Trdim pa, da je The Rip Tide najbolj prepoznavno avtorski, sledeč razvojni poti zasedbe in, upam si zapisati, že kar tipično beirutovski album. Na njem so si domiselno in prepričljivo podredili izkušnje z nadžanrskega medcelinskega glasbenega popotovanja, jih bogato nadgradili s samosvojimi instrumentalno-zvočnimi rešitvami, oplemenitili z učinkovitimi aranžerskimi pristopi in navsezadnje – tudi po zaslugi žametnega Zachovega vokala in poglobljenih besedil - obarvali z romantiko ter intimo.

Album zaznamuje cela vrsta potencialnih uspešnic; od elektro sintetičnega posvetila rodnemu mestu Santa Fe, prek razuzdano melanholične Payne's Bay do eklektične sklepne Port of Call, ki jih boste le stežka zasledili na običajnih radijskih frekvencah. Nič hudega, saj skladbe tako in tako najbolje učinkujejo ob poslušanju v osami.

The Rip Tide je hkrati sodoben in staromoden, sproščeno mehkoben in izzivalen pop album, ki počasi zleze pod kožo in tam dolgo ostane.

Ocena: -5; piše Dušan Jesih