Tudi tokrat je čutiti močan vpliv angleške indiescene iz osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Foto: Columbia
Tudi tokrat je čutiti močan vpliv angleške indiescene iz osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Foto: Columbia

Pravilno ugotavljate, da se je tokrat navihani Mouse podpisal kar s svojim polnim imenom in priimkom ter v studio zvabil letargični prvi vokal skupine The Shins. Še polegla se ni drama okrog Burtonove zadnje uradno in založniško neizdane plošče Dark Night Of The Soul, ki jo je sestavil skupaj z Markom Linkousom iz The Sparklehorse (glasbenikom, ki je pred kratkim tragično umrl), smo že dobili novo glasbeno delo.

Tudi tokrat je čutiti močan vpliv angleške indiescene iz osemdesetih in z začetka devetdesetih let, ki jim se Brian Burton poklanja na svojevrsten način – na pol poti med The Good The Bad & The Queen (ne pozabimo, Burton je bil idejni vodja tega projekta skupaj z Damonom Albarnom) in popolnoma pozabljenimi Ride in Pale Saints. Vokal Jamesa Mercerja je enkraten (Vaporize, Trap Doors), aranžmaji rahlo zaprašeni in spominjajo na otoške zimzelene skladbe (Your Head Is On Fire, Mongrel Heart).

Toda kljub velikem potencialu si je težko zamisliti, da bo koncertne nastope dueta Broken Bells spremljal simfonični orkester televizijske postaje BBC. In to je, roko na srce, ena izmed velikih pomanjkljivosti. Kajti konceptualizem, ki se bo slišal le iz radijskih sprejemnikov in različnih predvajalnikov, je ob taki impozantni pesmarici hendikepiran.

Ocena: 3,5