Caribou so na posluh krotko balansirajoč, organski in organizirani zvok – vključujoč tudi skupinsko, razširjeno in koncertno zasedbo: poleg Dana Snaitha še Andy Lloyd, John Scmersal, Ryan Smith in Brad Weber – krmarili med razburkano estetiko elektronskega minimalizma in simfoničnih tehnoambientalov. Foto:
Caribou so na posluh krotko balansirajoč, organski in organizirani zvok – vključujoč tudi skupinsko, razširjeno in koncertno zasedbo: poleg Dana Snaitha še Andy Lloyd, John Scmersal, Ryan Smith in Brad Weber – krmarili med razburkano estetiko elektronskega minimalizma in simfoničnih tehnoambientalov. Foto:

Samozavest, zagnanost in predanost glasbi so Danu prinesle družinski brodolom in ljubezensko polomijo. Zato se sedmi zvočnolirični celovečerec bere (posluša) kot intimna izpoved avtorja, ki lastne bolečine ni prikrival ali ignoriral.

Caribou v živo
Zasedba Caribou med nastopom v londonskem KOKO-ju.

Caribou so na posluh krotko balansirajoč, organski in organizirani zvok – vključujoč tudi skupinsko, razširjeno in koncertno zasedbo: Andy Lloyd, John Scmersal, Ryan Smith, Brad Weber –krmarili med razburkano estetiko elektronskega minimalizma in simfoničnih tehnoambientalov.

Razkazujoč z vsakim posamičnim notnim zapisom Snaithov občutek za krautrockovsko dramatiko, ki je bila kljub občasni krvavi sledi (Odessa) vselej sončnično optimistična (Sun). Ali povedano s plavajočim besednjakom – bolj krautfilska kot krautfobična. Tistemu poletju je album Swim dajal smisel in vizijo.

Melanholična razrahljanost se je venomer umaknila osebni, skozi liriko samega avtorja, skromni, a vendar neizmerni … sreči. Ko se je še gospod Snaith pojavil v inertnem ustvarjalnem na(valu) dve leti za Swimom s ploščo Jialong in predstavil svoj tretji (Manitoba je bil prvi) glasbeni alter ego Daphni, smo združeno ugotavljali, da nam ob takšni (Yes I Know) viziji popularne glasbe s smislom (Ne Noya) ni treba skrbeti za glasbeno (vrnitev v) prihodnost.

Ne bi pa mogli nikakor trditi, ob poslušanju pred kratkim objavljenega novega albuma Our Love, da je tudi sam avtor preživljal brezskrben in miren medstudijski čas. Samozavest, zagnanost in predanost glasbi so Danu prinesle družinski brodolom in ljubezensko polomijo. Zato se sedmi zvočnolirični celovečerec bere (posluša) kot intimna izpoved avtorja, ki lastne bolečine ni prikrival ali ignoriral. Res pa je tudi, da Caribou niso bolehali za samozadostno zvočno-lirično terapijo na poti h katarzi. Prav nasprotno.

Daniel Dan Victor Snaith si je zastavil več vprašanj, kot si je zapiral odgovorov. Poslušalci smo tako vnovič priča mali glasbeni mojstrovini kanadskega glasbenika, ki je tudi tokrat eksperimentiral s popizraznostjo in njeno vpetostjo v ustvarjalni in življenjski krog, kot vselej krotko balansirajoč po robu neodvisnega (All I Ever Need, Silver, Mars) in mainstreamovskega (Our Love, Second Chance, Back Home) zvoka.

Čeprav se produkcijsko in aranžersko album Our Love naslanja na Snaithu najbolj svež spomin na projekt Daphni, ambientalna elektroakustika, ki jo Caribou (pre)igravajo, nikoli ni bila tako nežna (Your Love Will Set You Free) in topla (Can't Do Without You). Vse v slogu letošnje otoplitve severnih obzorij in diametralno mrzlega sredozemskega bazena.
Ocena: 5; piše Miroslav Akrapović

Samozavest, zagnanost in predanost glasbi so Danu prinesle družinski brodolom in ljubezensko polomijo. Zato se sedmi zvočnolirični celovečerec bere (posluša) kot intimna izpoved avtorja, ki lastne bolečine ni prikrival ali ignoriral.