Njihova glasba je na prvi pogled delovala preveč čisto in urejeno, da bi poslušalstvu lahko ponudili dolgotrajnejšo emocionalno kredibilnost. Na drugi zgoščenki zaslutimo vseprisotno impresijo epskih zvokov poznih 80. let, s čimer jim je uspelo to, kar so Coldplayi želeli doseči s ploščo X&Y, a jim ni uspelo.

Smithovim rudimentarnim besedilom in prisiljenemu baritonu sicer manjka poetične globine, a so ti, tako kot celostni slog Editorsov, izdelani z zavidanja vredno natančnostjo.

Ocena: 4; piše: Maja Isakovič