Predhodnik temu, to je album High Flying Birds, ki vsebuje tudi uspešnici If I Had A Gun… in AKA… What A Life, je izšel novembra 2011. Nanj je Gallagher po vzorcu, ki je bil prevzet iz časov Oasis, zložil svoje najboljše na novo spisane songe. Te mu je posnelo, aranžiralo, zvočno utrdilo moštvo izurjenih sodelavcev, ki jim je poveljeval rockovski multipraktik Paul Stacey. Paul tokrat ni imel časa. Ironično, zaposlen je bil z novim projektom Chrisa Squireja. Tako se je Noel organizacije snemanj moral lotiti sam. Prav enako produciranja, saj tudi Dave Sardy ni utegnil.

Vse to je ključ do razumevanja vsebine albuma Chasing Yesterday. Noelu Gallagherju se ni mudilo, prav tako mu dve pomladi pred srečanjem z abrahamom ni vseeno, kaj ponuja, obenem pa je malha izkušenj, ki jih ima kot odgovoren in ozaveščen superzvezdnik, lahko še kako uporabna orodjarnica za izvedbo celotnega paketa. Seveda pa je Noel Gallagher predvsem izurjen pisec songov, ki vselej pritegnejo pozornost.

Ob poslušanju Chasing Yesterday se zdi, kot da poslušamo malenkost osivele in že skoraj nevarno čez rob romantične Oasis. Vzporedno pa ob tem zelo lepo izstopata prav Noelova skromna ali limitirana vokalna moč in njegova skoraj boječa odrska kredibilnost. Vselej je najbolj posrečeno, če se sestavljanke lotimo premišljeno in v okviru zmožnosti. Kot da ta iskrenost na dan privre ne le v strukturah pesmi, njihovih verzih, ampak tudi v zvoku ali produkciji, ki je sem ter tja res zaznavno naivna. V dveh primerih je Gallagher sprejel tudi predlagano sodelovanje s saksofonistom, pri čemer naj bi bil njegov prvi odziv v slogu: "Pa ne me posiljevat s kakšnim sluzavcem iz Spandau Balleta." Pošteno, celo za Gallagherjeve razbojnike, ni kaj.

In če časovnico od tu zavrtimo za leto naprej in se preselimo v čas jesenske finalizacije ploščka Chasing Yesterday, Noela Gallagherja ujamemo kot zamišljenega nad lastnimi načeli. "Če nam je še v obdobju Oasis kdor koli predlagal, naj naredimo kaj novega, smo mu zarenčali, pa saj nismo space-džez bend, cepec!"

Gallagher ima saksofonista zaposlenega kar pri dveh novih skladbah, pri čemer je pesem The Right Stuff v resnici nežna psihedelična mantra, ki ni drugega kot pop-space-džez.

Uvodna Riverman in končna Ballad Of The Mighty I sta prav tako zelo vznesena avtorska poskusa. Uspešna, zelo, brez dvoma. Za prvo Gallagher trdi, da je najboljša pesem, ki jo je pridelal, za drugo pa, da je najboljša, ki jih je spisal, pri čemer mu ga je, kot posebno trofejo, nato pomagal zgraditi njegov idol Johnny Marr, eden redkih pred katerimi se, to še vedno priznava, trese zaradi treme.

Še kaj? Vse drugo je prisrčna spomladanska kitarsko-popovska bonaza. Če naštevam najboljše songe, se zacilkam, in to pri naštevanju vseh desetih. The Dying Of The Light in While Song Remains The Same - sta ta dva najboljša ali naj premislim še enkrat?

Če se spomnimo na medijske bitke med skupinama Oasis in Blur, je prav, da ob bok Chasing Yesterday dodam lanskega tudi sololepotca, to je album Damona Albarna z naslovom Everyday Robots.

Še vedno je freak, tabloidi ga v glavnem pustijo pri miru, zato pa na radiu in na televizijah rad izreče kak momljajoč sarkazem, še najraje na račun Joseja Mourinha, ki bo s Chelseajem letos najbrž gladko prehitel njegov Manchester City. Nogomet in rock’n’roll, torej. Chasing Yesterday je nekaj takega, kot če bi Vinieja Jonesa gledali v enajsterici Barce. Zabavno in sila poetično; kajti tudi hipsterji imajo radi obe najlepši igri, pravzaprav. Taki so pač časi. In Noel Gallagher jih odlično razume, saj zaupa sebi.