Ko Tnght prepoloviš, dobiš dvojico mladih mojstrov 'vrtinčenja' za - nad/pod plesiščem, skrita z imeni Hudson Mohawke in Lunice. Za kakšno mojstrstvo gre, najbolj pove podatek, da Hudson Mohawke nosi titulo najmlajšega finalista v vsej zgodovini britanskih DMC-tekmovanj. Njegova temnejša polovica in sopotnik v duetu TNGHT, DJ Lunice, pa tudi ni pogosto prepuščal finalnih dvobojev didžejev in producentov nove generacije na široki elektronski sceni. A četudi sta geografsko dokaj narazen - Ross Birchard aka Hudson Mohawke je iz Glasgowa, Lunice Fermin Pierre II pa prihaja iz Montreala – jima je uspelo v pičlih 16 minut svojega skupnega miniploščka TNGHT nakazati nove smeri razvoja bass-dub-hip-hop scene.
Njuna geografska razdalja je le pogojno mišljenja, saj sta že nekaj let didžejski tandem na klubski underground sceni in s svojim plesnim programom dobesedno razpeta med obe strani Atlantika. Že s prvimi takti skladbe Top Floor, ki nas vpelje v to malo mojstrovino, nam TNGHT dajo vedeti, da sporočilnost njune basovske simfonije presega le plesne navdihe. Sporočilnost kot domena prodornosti na vseh nivojih poslušalčevega dojemanja anksioznosti urbanega (Higher Ground) in urbane (ne)odtujenosti (Easy Easy). In četudi njun 'easy' niti za trenutek ne prinaša nekega lahkega aranžmaja ali lahkotnega ritmičnega zaporedja, TNGHT s svojim minimalizmom in reducirano, točneje rafinirano zvočno podobo, delajo majhne korake po robu, a nikoli po isti poti. Album, ki ohranja poslušalčevo zbranost na njegovem robu in njegovi poti.
Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović