Solze obubožane Alexis je zakrivil razpad njene 'all spices' dekliške skupine Rubyblue, katere cilj je bil … mhm, zasenčiti angleške vzornice Spice Girls. Toda Alexis, flanelasto energetski vamp fatal, se je hitro prilagodila Derekovemu glasbenem okusu in je čez noč, brihtna in navihana, kot je, naštudirala celotno njegovo fonoteko, od AC/ DC, prek The Misfits in Butthole Surfers, pa vse do Big Black. Tako smo dobili prvenec Treats, ki je predstavljal lahkotnejšo in bolj prebavljivo pop različico kultnih Atari Teenage Riot in Crystal Castles.
Čeprav so se vmes v njihovi druščini znašli nešteti glasbeniki iz t. i. lige prvakov, ki so na vse mogoče načine skušali ugotoviti, ali je Alexis resnično popisana po telesu z mornarskimi tetovažami, katere kitarske efekte uporablja Derek in navsezadnje, kdo sploh poje v skupini, vse to ni zmedlo newyorškega dueta.
Njihov novi album Reign Of Terror je morda res bolj zaznamovan s kopico zvokovnih vložkov (End Of The Line, You Lost Me, Never Say Die), toda subverzivnost v njihovi liriki (Comeback Kid, Born To Lose) in brezhibno ter disciplinirano odigrana in producirana Derekova distorzirana kitara (Demons, True Shared Guitar, Crush), ki na poslušalca deluje, kot bi ušesa postavil pred zvočni strelski vod, ostajajo njihovo najmočnejše orožje. In seveda, tu je še Ona – Alexis Krauss! Pred enim letom se mi je na teh straneh zapisalo, da gospodična deluje kot orkan čustev, kot cheerleaderka, ki sreča Marylina Mansona ali, če parafraziram ime kultne ženske skupine: Alexis je resnično "chick on speed"! Četudi je Jay - Z nekajkrat pokukal v njun backstage, sem še vedno istega mnenja.
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović