Ne glede na to, da nova generacija glasbenih novinarjev, kritikov in poznavalcev ni bila niti rojena v njihovem času niti ni mogla doživeti evforije okrog omenjenih glasbenih imen, izjemno samozavestno opleta s primerjavami. Tako so petje Kevina Parkerja iz skupine Tame Impala in celoten njihov psihedelični aranžmajski koncentrat ocenili kot reinkarnacijo Lennonovega "Yoko Ono obdobja"?!

V redu, Kevinov nizkokalorični vokal morda res spominja (skladba Solitude Is Bliss) na Lennonovo petje, vendar je to predvsem introvertirani glas trubadurja nove kantavtorske generacije, ki je lahko zaščitni znak skupine Tame Impala, lahko pa tudi ne! In, kar je najbolj pomembno, skupine ni treba že na začetku "ožigosati" z nečim, kar tudi ne želi biti. Posebej zato, ker je njihov album Innerspeaker izjemno avtorsko delo, na pol poti med diskografskimi mojstrovinam skupin Spaceman 3, Ride in Animal Collective.

Skupina Tame Impala prihaja iz Pertha v Avstraliji, in če je njihovo bazo predstavljalo Kevinovo začetno poglabljanje v bluz v njegovi predhodni skupini The Dee Dee Dums, moram priznati, da je zdajšnji projekt Tame Impala ubral povsem drugačno pot. To se najboljše sliši v skladbi Desire Bo Desire Go. Kitarski nastavek na sledi ultimativnih Jefferson Airplane se ohranja skozi celotno strukturo skladbe, ki se s svojim "tihim" psihedeličnim hrupom in ritmom spogleduje s celo plejado otoških noiseskupin iz osemdesetih.

Toda naj vas primerjava ne odvrne od izbire te skupine, če morda niste privrženec omenjenih glasbenih referenc! Kajti to je le vtis, ki se reflektira skozi podzavestno špranjo že poslušanega v zadnjih 25 letih. Tame Impala je s svojim betonskimi psihedeličnimi pejsaži (It Is Not Meant To Be, Lucidity, Make Up Your Mind) na albumu Innerspeaker eno večjih presenečenj letošnje glasbene bere in zagotovo bodo v mojem letnem poročilu sodili med najboljše letošnje glasbenike!

Ocena: 4