Še sami poskrbite – čeprav vam kritiki pripisujejo vse mogoče vplive – da postanete popularni po vsem svetu zaradi vaše obdelave skladbe Running up that hill, ki jo je v izvirniku leta 1985 pela Kate Bush in ki je (morda tudi zaradi videospota) imela v tistem času in prostoru etiketo »jutranje glasbe«. Takšna je skupina The Chromatics iz Portlanda, hudičevo dober jutranji bend!
Vsak iz triptiha dozdajšnjih albumov Chrome Rats vs. Basement Rutz - Plaster Hounds - Night Drive je prinašal prikrit vonj - za razliko od salonskih Nouvelle Vague - po meglenih klubskih jutrih. Njihova sentimentalna izpoved je bila, kot že prej omenjeni slog Kate Bush, vse preveč slišati kot nedokončan "looping", ki se odloča med glazuro "lo-fi", ali kot Glass Candy, aktivistični diskopop.
Pred mesecem so The Chromatics v obtok spustili svoj četrti studijski album z naslovom Kill for Love. Izviren naslov, ki ima na spletišču »stran – išče« milijone in milijone zadetkov! Album odpirata po mojem mnenju dve najslabši skladbi na njem, Into the black in Kill for love, nekakšen napol akustično elektronski pridigarski folkrock v slogu Neila Younga ali osveženega Bob Dylana. Kar nikakor ne zamaje splošnega vtisa, da je skupini The Chromatics končno uspelo pomiriti (A matter of time, The river, Candy, These streets will never look the same) ustvarjalno razdvojenost in se slišijo sproščeno umirjeni v svojih jutranjih elegijah. Ne smete pa nikakor zamuditi skladbe Lady – skladbe, zaradi (for) katere bi nekateri glasbeniki ubijali (kill), da bi bila njihova (love).

Ocena: 4, piše: Miroslav Akrapović