Ajatola, ki je ravno prevzel vladavino po iranski revoluciji, je odgovoril z nekaj okrutnimi metaforami: "Če se na vašem prstu pojavi gangrena, kaj storite? Ali pustite, da cela roka in nato celo telo postaneta polna gangrene, ali odrežete prst? Kar kvari celotno državo in njene ljudi, mora biti izpuljeno kot plevel, ki onesnažuje polje pšenice." Oriana Fallaci je na dogovorjeni intervju z ajatolo v Iranu čakala deset dni. Sledila je navodilom novega režima in na njegov dom prispela bosa in v čadorju, tradicionalnem ogrinjalu, ki je bil spet uzakonjen kot obvezen. A ni bila dolgo tako napravljena.

Vodji je Fallacijeva postavljala provokativna vprašanja o ravnanju z ženskami v novi islamski državi. Zakaj morajo biti ženske čisto zakrite, če pa so dokazale svojo enakopravnost s tem, ko so sodelovale v islamski revoluciji? Homeini je odogovril, da so ženske, ki so bile dejavne v revoluciji, nosile islamske obleke takrat in jih nosijo še danes, da to niso ženske kot ona, ki "naokrog hodijo vse razkrite in za sabo vlačijo moške". Nekaj minut zatem je Fallacijeva vprašala: "Kako pa naj plavam v čadorju?" Homeini je zadrično odgovoril: "Naša oblačila se vas ne tičejo. Če vam islamske obleke niso všeč, vam jih ni treba nositi. Islamska oblačila so za dobre in spodobne mlade ženske." Fallacijeva je zaslutila okno priložnosti in rekla: "To je zelo prijazno od vas, imam. In ker tako pravite, bom kar takoj snela to neumno, srednjeveško coto." Čador je sunkovito snela. Intervjuja je bilo konec.

Oriana Fallaci, neizprosna izpraševalka vplivnih in ikonoklastična novinarka, ki je sama postala ikona, je mlajši generaciji znana po tem, da se je zadnja leta svojega življenja, v katerih je počasi umirala za rakom, besno razpisala o grožnji islama. Zaslovela pa je v 60. in 70. letih, ko je poročala s prizorišč vojn in delala dolge, agresivne in razkrivajoče intervjuje z uglednimi ljudmi. Nekoč so jo označili za "novinarko, ki ji nihče ne bi rekel ne". Poleg drugih zvenečih imen je intervjuvala ajatolo Homeinija, Jaserja Arafata, Goldo Meir, Indiro Gandi, Nguyena Van Thieuja in Henryja Kissingerja. V domačih Firencah je umrla 15. septembra 2006. Stara je bila 77 let. Skupaj z njo je za mnoge umrla tudi umetnost intervjuvanja.

Kissinger, Nixonov državni sekretar, je izkušnjo intervjuja s Fallacijevo označil za najbolj katastrofalen pogovor, kar jih je kdaj imel s kakšnim predstavnikom medijev. Fallacijeva ga je namreč na vrhuncu njegove moči in slave leta 1972 spretno vodila do tega, da je izgovoril več neumnosti, med njimi tisto, da se je včasih počutil kot "kavboj, ki vodi lokomotivo, ko jaha sam naprej na svojem konju, kavboj, ki čisto sam prijaha v mesto".

"Pravico imam vprašati kar koli"
Fallacijeva je bila lepa in elegantna ženska. Vedno brezhibno napravljena, z visokimi ličnicami, črno naličenimi očmi in večno prižgano cigareto. Prepričana je bila, da ima pravico vprašati kar koli. In točno to je počela.

Prav ta njena lastnost je pritegnila novo generacijo občudovalcev - in številnih nasprotnikov -, potem ko se je po večletnem molku spet oglasila po napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001. V treh knjigah - prva je bila Bes in ponos (2002) - in številnih intervjujih po teh dogodkih, ki so spremenili svet, je napadla tako islamske ekstremiste kot islamsko vero samo, pa tudi Zahod, ki je po njenem mnenju postal preveč uslužen in strpen, da bi lahko resnično razumel grožnjo islama.

Z izjavami, kakršna je tista, da se "sinovi Alaha razmnožujejo kot podgane", je strogo obsodila vse večje priseljevanje muslimanov v Evropo, tudi v njeno rojstno Italijo. "Evropa ni več Evropa, ampak 'Evrabija', islamska kolonija, v kateri se islamska invazija ne dogaja le v fizičnem, ampak tudi v miselnem in kulturnem smislu", je leta 2005 povedala v pogovoru za Wall Street Journal. "Uslužnost vsiljivcem je zastrupila demokracijo, z očitnimi posledicami za svobodo mišljenja in za sam koncept svoboščin." Svarila Fallacijeve so jo priljubile konservativcem, po drugi strani pa so jo mnogi obtoževali rasizma. V Švici in Italiji je bila obtožena kršenja zakonov proti črnitvi vere, leta 2003 pa jo je neki levičarski italijanski časopis označil za "ekshibicionistko, ki se ima za Ivano Orleansko Zahoda".

Oriana Fallaci se je rodila 29. junija 1929 v Firencah, že pri desetih letih je bila stražarka za italijansko odporniško gibanje, v katerem je sodeloval njen oče Edoardo, izdelovalec omar in goreč borec proti fašizmu in Mussolliniju. Njene zgodnje izkušnje so nakazale kasnejše dogodke. Kot novinarka se je javljala s prizorišča vojn, od Vietnama do osrednje Azije in Južne Amerike.

"Moč vidim kot nečloveški in sovražen pojav"
V mehiški prestolnici je bila leta 1968 trikrat ustreljena v spopadih med policijo in študentskimi demonstratorji, v katerih je nekaj dni pred olimpijskimi igrami umrlo več sto protestnikov. Kasneje se je njena podpora študentskim aktivistom razvila v nasprotno smer, v nenaklonjenost Mehičanom: "Mehičanov nimam rada," je komentirala obnašanje mehiške policije leta 1968. "Če primeš pištolo in mi rečeš: 'Odloči se, kdo je hujši, muslimani ali Mehičani,' bi morala malo pomisliti. A nato bi se odločila za muslimane, ker so mi strli jajca."

Fallacijeva, ki je dobila tudi priznanje italijanske vojske, je leta 1976 v zbirki del zapisala: "Če prihaja od despotskega vladarja ali izvoljenega predsednika, od morilskega generala ali ljubljenega vodje, moč vidim kot nečloveški in sovražen pojav ... Nepokorščino proti zatiralcem sem vedno videla kot edini način za izkoriščanje čudeža rojstva."

"Človekovega pravega obraza nič ne razkrije tako kot vojna," pa je Fallacijeva povedala v nekem intervjuju leta 2001. "Nič ne poudari v takšnem merilu lepote in grdote v njem, inteligence in neumnosti, okrutnosti in človečnosti, poguma in strahopetnosti, uganke. Da razumeš človeška bitja, vojna piscu služi bolj kot katera koli druga izkušnja - ali naj raje uporabim besedo dogodivščina?"

"Govoriti o sebi pomeni razgaliti lastno dušo"
Poročena ni bila nikoli, se je pa zaljubila v enega svojih intervjuvancev, grškega pesnika in aktivista Alekosa Panagulisa, ki je bil leta 1967 mučen in nato obsojen in zaprt zaradi poskusa atentata na vojaškega vodjo Georga Papadopulosa. Panagulis je leta 1976 umrl v prometni nesreči, za katero je Fallacijeva trdila, da je bila atentat. O njem je napisala tudi roman, naslovljen Neki človek.

V zadnjih letih življenja je strogo varovala svojo zasebnost in postala samotarska. Delala je v svoji mestni hiši na newyorški Upper East Side, redno pa je obiskovala ljubljene Firence. Ob njeni smrtni postelji je sedela njena sestra Paola.

In čeprav je bila Fallacijeva ženska, ki je svoje intervjuvance neizprosno pripeljala do točke, ko so razkrili svojo bit, o sebi ni rada govorila. "Govoriti o sebi, pomeni razgaliti lastno dušo, jo razkriti kot telo na soncu," je povedala v intervjuju leta 1979. "A razgaliti lastno dušo nikakor ni podobno temu, da snameš modrček na polni plaži!"

Prilagamo posnetek, v katerem je Oriana Fallaci prebrala svoje razmišljenje o evropskem protisemitizmu, ki je izšlo leta 2002 v Panorami.