"Nekdo mi je rekel, da ni pomembno, ali imamo pred seboj Michelangela ali sliko naše babice. Naš pristop mora biti popolnoma enak, predanost mora biti popolnoma enaka," o svojem delu pravi elitna restavratorka Caterina Manisco iz Vatikanskih muzejev. Manisco je ena od 36 restavratork v laboratoriju za slike in les, ki je prav tako le en od številnih restavratorskih laboratorijev tega več kot 500 let starega muzeja. Delo ekipe je bilo pred kratkim predstavljeno na razstavi v italijanski prestolnici.

Restavratorska ekipa se mora ukvarjati s kemijo, fiziko in zgodovino, čustva pa pustiti pred vrati
Restavratorji laboratorija za slike in les skrbijo za več tisoč kvadratnih metrov stenskih poslikav, vključno s slavnimi freskami iz Sikstinske kapele, ter za približno 5300 uokvirjenih oljnih slik in več deset lesenih kipov. "Čustva pri delu pred Michelangelovim delom, na primer, so resnično nepopisna, a recimo, da poskušam pri delu ostati profesionalna, osredotočiti se moram na material in na delo, ki ga moram opraviti, saj bi me sicer čustva povsem ohromila," pravi Maniscina sodelavka, 56-letna Alessandra Zarelli. "Ob koncu dneva si pustim nekaj trenutkov zase, da razmislim in uživam v čustvu, da sem tako blizu čudovitim mojstrovinam," je še dejala Zarelli.

"Pri tem delu je pomembno biti skromen, spoštovati delo in imeti tudi znanstveno ozadje, da bi razumeli tudi materiale. Veste, delamo tako zelo blizu umetniškega dela in restavrator je oseba, ki je v tesnem stiku z umetniškim delom, zato moramo zelo dobro razumeti material, s katerim delamo," pravi vodja restavratorskega laboratorija za slike in les Francesca Persegatti.

Laboratoriji znotraj več kot 500 let stare institucije
Vatikanski muzeji imajo ekipo visoko usposobljenih in izkušenih restavratorjev, ki delajo v različnih restavratorskih laboratorijih, kot so laboratorij za restavriranje marmorja, laboratorij za restavriranje tapiserij in tekstilij, laboratorij za restavriranje slik in lesenih materialov ter laboratorij za restavriranje kamnitih materialov. Laboratorij za restavriranje kamnitih materialov na primer skrbi za zaščito približno 20.000 kamnitih del znotraj muzejske strukture.

Restavratorski oddelek Vatikanskih muzejev je glede na starost ustanove relativno mlad. Vatikanske muzeje je ustanovil papež Julij II. v začetku 16. stoletja, za javnost pa so jih odprli leta 1771 na ukaz papeža Klemena XIV, medtem ko je bil restavratorski oddelek priključen v začetku 20. stoletja. Oktobra 2006 so muzeji praznovali petstoletnico obstoja, ob čemer so za javnost omogočili dostop do arheoloških izkopavanj nekropole na Vatikanskem griču, pod novim vodstvom pa je sledila tudi notranja obširna strukturna reorganizacija, ki je pomembno vplivala tudi na danes samostojno restavratorsko enoto znotraj muzejev.

Leta 2016 je po podatkih aktualne direktorice, prve predsednice Vatikanskih muzejev Barbare Jatte za muzeje delalo 60 konservatorjev in restavratorjev, ki so bili stalno zaposleni, in prav toliko za določen čas. Laboratoriji so samostojna enota postali po letu 2007 v času temeljite reorganizacije muzejev pod vodstvom direktorja Antonia Paoluccija, nekdanjega ministra za kulturo in direktorja galerije Uffizi v Firencah.

Poseben urnik za delo na najpomembnejših delih
Ekipe tehnikov in znanstvenikov delajo na obnovi Sikstinske kapele, pri čemer Vittoria Cimino, direktorica konservatorskega urada Vatikanskih muzejev, navaja, da se izmenjujejo vsak večer med 18.00 in 23.00, takoj ko odidejo vsi turisti. Kapelo še vedno obnavljajo, čeprav je velik projekt restavriranja fresk Sikstinske kapele potekal med letoma 1980 in 1994. Takrat je restavriranje opravila skupina strokovnjakov, med katerimi so bili restavratorji, znanstveniki in umetnostni zgodovinarji in s stropa in sten kapele odstranjevali večstoletno umazanijo. Med odmevnejšimi projekti restavratorskega oddelka sta tudi restavracija glinenih in slamnatih odlitkov Berninijevih angelov leta 2008 in restavriranje Rafaelovega Spremenjenja na gori, ki je bilo končano leta 2017.

Dolgotrajne procese restavriranja pogosto spremljajo visoki stroški
Medtem ko dejanske stroške restavriranja umetnin težko ocenjujejo, so pa znani stroški, ki so doleteli dva člana okoljevarstvene aktivistične skupine Last Generation, ki sta se junija letos prilepila na slavni kip Laokoonta. Poleg tega, da sta bila obsojena na devet mesecev pogojne kazni in kaznovana s 1620 evri denarne kazni, jima je vatikansko sodišče naložilo plačilo več kot 28.000 evrov odškodnine. V sklepnih besedah ​​je odvetnik Vatikanske mestne države obtožene obtožil, da so izrabili znano skrb papeža Frančiška za okoljsko stvar s povzročitvijo "neprecenljive" škode delu svetovne umetniške in kulturne dediščine.