V predstavi poleg Waltla, Mandića, Krnetića in Milene Zupančič igrajo še Gregor Prah ter Voranc in France Mandić. Delo je prevedla Jera Ivanc, skladatelj je Mitja Vrhovnik Smrekar, scenograf in oblikovalec prostora Mark Požlep, kostumografinja Ana Savić Gecan. Foto: Mini teater / Mark Požlep
V predstavi poleg Waltla, Mandića, Krnetića in Milene Zupančič igrajo še Gregor Prah ter Voranc in France Mandić. Delo je prevedla Jera Ivanc, skladatelj je Mitja Vrhovnik Smrekar, scenograf in oblikovalec prostora Mark Požlep, kostumografinja Ana Savić Gecan. Foto: Mini teater / Mark Požlep
enekove tragedije so poglobljeno brali in preučevali na univerzah v srednjem veku in renesansi. Imele so velik vpliv na dramatiko v Elizabetinski Angliji, Franciji in na Nizozemskem. Senekova dramatika naj bi bila vir in navdih t. i. maščevalne tragedije, ki je prvega vidnega predstavnika dobila s Špansko tragedijo Thomasa Kyda. Foto: Mini teater / Mark Požlep

Seneka velja za tistega antičnega avtorja, ki preko podrobnega opisovanja dogajanja (ki se ne vrši neposredno pred našimi očmi, torej se godi "za odrom") razkriva pošastna nagnjenja in dejanja človeka, ter z njimi odpira brzna incestuoznosti in kanibalizma, gledalca pa opominja, da je tudi človek lahko samo zver. Njegova dela niso pogosto uprizarjana, tokratna postavitev pa je sredi poletja nastajala na otoku Silba, kar se zdi precej primeren čas in kraj. Po predpremieri na otoku, je Tiest gostoval v Zadru, v začetku septembra pa bila premiera v Mini teateru.

Uvodni del uprizoritve se začne na Križevniški ulici, od koder gledalce kot nekakšen norčavi sprevod igralci popeljejo v prostore hiše ob Mini teateru, kjer se odvija predzgodba, na zaslonih pa posnetki otoške predstave. Osrednji del uprizoritve se odvija v dvorani na scnografiji Marka Požlepa, z glasbeno podlago Mitje Vrhovnik Smrekarja in v kostumih Ane Savić Gecan. V brutlano Atrejevo maščevanje nas uvede monolog Tantala (Milena Zupančič), ki tako mimogrede postvalja pod vprašaj tudi zagonetke prava in naše vrednote, vendar obvisi v zraku tako kot visi nad Tantalovo hišo tudi njegovo prekletstvo - praizvor vsega zla, ki sledi.

Brata dvojčka Tiest in Atrej sta po umoru polbrata Hrizipa našla zatočišče pri mikenskem kralju Stenelu, se divje sporekla za oblast, kar se je končalo s krajo zlate rune in kanibalsko pojedino, na kateri je Atrej Tiestu serviral njegove otroke. Zdi se, da scenografija s peskom (soljo?) na tleh, travo ob strani, itd. skuša ujeti duh prvotnega uprizoritvenega prostora, predvsem pa uprizoritev izpostavlja norost Atreja Marka Mandića in vzvišeno tragiko Tiesta Roberta Waltla, kar pa neupravičeno vzbuja vtis Tiestove nedolžnosti, čeprav bi to morala biti prej nevednost.

Iz celote tako izstopa groteska Mandićevega Atreja, ob tem pa tudi monolog Benjamina Krnetića, sicer pa je Buljanova uprizoritev Tiesta necelovita in dramaturško neizrazito povezna (dramaturgija Svetlana Slapšak); določeni segmenti pa precej neupravičeno zavzemajo središčno pozicjo. Poleg omenjenih igrajo še Gregor Prah ter France in Voranc Mandič.