Projekcija dela Igranje klavirja nemškega umetnika Carla Spitzwega, kot so jo predstavili na tiskovni konferenci v Münchnu leta 2013. Foto: EPA
Projekcija dela Igranje klavirja nemškega umetnika Carla Spitzwega, kot so jo predstavili na tiskovni konferenci v Münchnu leta 2013. Foto: EPA

Risbo je na željo dedičev v torek predala avkcijski hiši Christie's.

Nemška ministrica za kulturo Monike Gruetters je ob tem povedala, da je bilo od odkritja obsežne Gurlittove zbirke pred osmimi leti do zdaj lastnikom vrnjenih štirinajst umetnin. Gurlitt je slike podedoval od svojega očeta Hildebranda, ki je bil v času nacizma ugleden trgovec z umetninami.

Sliki iz Gurlittove zapuščine v rokah zakonite dedinje: "Majhen, a pomemben korak"

Spitzwegovo risbo je Nemčija na željo dedičev glasbenega založnika Henrija Hinrichsena, ki je leta 1942 umrl v koncentracijskem taborišču Auschwitz, predala avkcijski hiši Christie's. Nacisti so Spitzwegovo risbo leta 1939 zasegli Hinrichsenu, leta 1940 jo je kupil Hildebrand Gurlitt.

Predaja je potekala v sodelovanju z Muzejem lepih umetnosti v Bernu v Švici, ki mu je leta 2014 preminuli Gurlitt z oporoko zapustil svojo zbirko. Nemška vladna komisija je leta 2015 risbo identificirala kot odtujeno prvotnemu lastniku, vendar zaradi pravnih zapletov vrnitev doslej ni bila mogoča, je po pisanju francoske tiskovne agencije AFP pojasnila ministrica.

Po besedah ministrice gre za pomembno sporočilo, da so bile s Spitzwegovo risbo "vse umetnine iz Gurlittove zbirke, za katere je bilo ugotovljeno, da so bile odtujene lastnikom, vrnjene dedičem". Dodala je, da je "za vsako izmed njih tragična človeška usoda". Ministrica se je zavezala tudi k nadaljevanju raziskav o izvoru umetniških del v nemških zbirkah.

Preprodaja "izrojene" umetnosti
Gurlitt je bil eden redkih trgovcev umetnin, ki so ga nacisti pooblastili za preprodajo del t. i. izrojene umetnosti iz nemških muzejev v tujino. Umetnine je v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja Gurlitt v imenu nacistov preprodajal in tako gospodaril z devizami. Joseph Goebbles je bil mnenja, da je moderna umetnost "degenerirana", a je kljub temu v njej videl priložnost, "da s tem smetjem zasluži nekaj denarja". Za prodajo v tujino je potreboval posrednike, kakršen je bil Gurlitt. Gurlitt je imel dovoljenje, da umetnine kupuje tudi zase, če jih je plačal v stabilni tuji valuti in te ugodnosti je s pridom izkoriščal.

Primer Gurlitt: čudaški starec sredi nacističnega zaklada ... to je "zavajanje, neumnost in škandal"

Igranje klavirja je eno izmed 1500 umetniških del, ki jih je nemško tožilstvo našlo leta 2012. Nemško tožilstvo je namreč v stanovanju Gurlittovega sina Corneliusa v bavarski prestolnici München odkrilo okoli 1300 del modernih klasikov, kot so Pablo Picasso, Henri Matisse, Franz Marc, Paul Klee in Max Beckmann. Pozneje so v njegovem drugem stanovanju v Salzburgu v Avstriji odkrili še 200 umetnin. Družina pa je kot skladišče za svojo zajetno zbirko uporabljala še eno hišo v Avstriji, in sicer v Bad Ausseeju.

Približno 500 del iz zbirke, za katera je obstajal sum, da so bila zaplenjena v času nacizma, je ostalo v Nemčiji, posebej za to ustanovljena komisija pa je raziskovala, kdo so njihovi zakoniti lastniki.