"V Egipt so iz slovenskega prostora odhajali ljudje z različnimi nameni oziroma so šli tja opravljat različne poklice. Ljudem je bilo to območje od nekdaj zelo blizu, še posebej, ko je v 19. stoletju vse več Slovencev začelo potovati v Egipt," pove arheolog in kustos v Slovenskem etnografskem muzeju dr. Marko Frelih.

Etnolog Zmago Šmitek je kot prvi dokaz o potovanju posameznikov s slovenskega ozemlja v Egipt navedel zapise iz časa križarskih vojn: leta 1218 so nekateri plemiči iz Cmureka, Murščaka in Trebnjega skupaj s plemiči iz drugih avstrijskih dežel sodelovali pri obleganju trdnjave Damiete (Dumijat) ob Nilovi delti.

Raziskave misijonarja Ignacija Knobleharja

Pozneje so na poti v Sveto deželo v Egipt in skozi Egipt potovali romarji in misijonarji. Med njimi je bil najbolj znan Ignacij Knoblehar, ki je bil leta 1846 poslan v Sudan. Njegovo misijonsko delo je bilo v glavnem osredinjeno na jug Sudana, vendar če je želel priti v Kartum, je moral iti skozi cel Egipt. "Ko je potoval po Egiptu, je obiskal vse znane staroegipčanske lokacije, piramide, svetišča, grobnice," pojasni Marko Frelih.

O tem je tudi poročal v domovino. V Kmetijskih in rokodelskih novicah so 21. aprila 1847 objavili zapis:
Dopis gospoda misijonarja Ignacja Knobleherja iz turške Azije
Iz rok visocia Gospoda smo prejeli za Novice sledeče pismice, ki ga je naš častitljivi misijonar gosp. Ignaci Knobleher iz Baruta (Beyrut) 15. dan pretečeniga mesca pisal:
"Ravno zdej sim prišel v Baru t iz Gazimskiga zborstva (kolegija) z Libanona , kjer sim od veliciga serpana lanjskiga leta učenik bil, pa tudi v bližnjim kraji med ljubimi Maroniti misijonsko službo opravljal. Pojuteršnjim se bom na Francozki vojni barki v Jafo podal in od ondod naprej v sveto deželo. Čez 4 tedne se bom zopet v Baru vernil, in se 16. dan maliga travna na parabrodu po morji v Aleksandrij o (poglavitno mesto doljniga Egipta v Afriki) podal, od kodar bova potem s gospodam škofam čez Egipt, Nubijo i. t. d. v notranjo Afriko šla. Gospod Bog je moje dosedanje misijonsko prizadevanje milostljivo blagoslovil, s kteriga pomočjo upam za razširjanje naše svete vere v teh krajih še kaj več storiti." Ignaci Knobleher, apostoljski misijonar

Bil je prvi raziskovalec, ki je zelo sistematično popisal značilnosti velike afriške reke, pove Frelih in opiše, da je bila dunajska akademija znanosti za te raziskave zelo zavzeta in da so mu financirali nakup merilnih naprav. Presenetil je z odkritjem, da je treba izvir Nila iskati južno pod ekvatorjem.

Z življenjem in delom Knobleharja so se bralci na Slovenskem lahko seznanili iz misijonskih poročil in člankov v katoliških časopisih, predvsem v časopisu Zgodnja Danica. 1. junija 1852 lahko tako beremo:
Misijonska naznanila Dr. Knobleharja
Od stanovitno vgodniga severja gnana je „StelIa matutina — zgodnja danica« zajadrila po starim Nilu, kteriga pogled je zavoljo visoke vode veličaven bil. Gice-nski in Sakara-nski pili (piramide ) so ostali pervo noč v opanljivi temačnosti jutrodeželskih večerov ob desnici, nam zakriti, in prihodnje jutro nam je pred očmi odperlo mnogobarvne obrežja blagorodivne, mogočne reke Nila. Temni palmovi logi so se urno zaporedama verstili z ro dovitnimi živo zelenimi polji in revnimi iz ila stlačenimi prebivanji, ki neprenehama glasno naznanujejo nadlogo egiptovskiga kmeta. Ob desnim bregu so se stegovali temnovišnjevo zagernjeni arabski hribi proti nam, kterih barvolična lepota se je toliko hitrejši spred nas gubila, kolikor urniši je ladija plavala, in poslednjič nismo vidili druziga, razun golih izsušenih reber apneniga in pešeniga kamenja, kakoršno se le samo v tistih krajih najde, kjer namesto dobrotniga dežja močni vetrovi zemljo od bližnjiga solnca globoko užgano, s peškam obsipajo ali celo zasipajo. Tako ste si po Nilski dolini navštric obilna rast po obeh bregeh, in pa žuhka suša po pušavi. - Čudno je, de se te ojstre natorne nasprotja tudi v prebivavcih teh krajev razodevajo. Obilnost , potrata in gospodovavstvo turkov tukej je v nar občutljivšim nasprotju z revšino in perhuljeno brezvoljno podveržljivostjo egiptovskiga felaha. In tako tukaj ni celo nič tiste na pravico se opirajoče občinske zveze (zastran varnosti in usmiljenja): po eni strani je slehern neprenehama v sumu in strahu to zgubiti, kar je perdobil z lastnim trudam: po drugi strani pa ni zavezan, kakor le kerščanstvo uči, častnih dobrot po permeri ne le zase, ampak po svoji moči tudi za druge obračat.

Iz domovine je Knoblehar za svoje misijonarsko delo poklical na pomoč rojake – misijonarje in rokodelce – ki so sodelovali pri gradnji misijonarskih postojank. Med njimi Frelih omeni Jakoba Šašlja, ki je delal pri Knobleharju kot tajnik in je napisal spomine na bivanje v Afriki, predvsem v Egiptu in v Kartumu. Opisuje plovbo po celotnem Nilu, deželo dejansko spozna skozi plovbo in s postanki ob reki, kjer so zelo pogosto obiskali tudi arheološke lokacije. "Obiskali so tudi veliko svetišče Ramzesa II. v Abu Simblu. Takrat je bilo to svetišče še zasuto s peskom, tako da so videli določene lokacije v zelo prvinskem stanju, večinoma delno pod puščavskim peskom. Pomembno je, da so ti ljudje puščali za sabo tudi pisne vire, tako da imamo iz devetnajstega stoletja Slovenci že kar precej raznih virov, ki poročajo o spomenikih v Egiptu," poudari Frelih.

Konzul Anton Lavrin sistematični zbiralec egipčanskih starin

Egipt je postal za Evropo pomembno geostrateško območje in vzporedno s Knobleharjem je v Aleksandriji in v Kairu deloval kot avstrijski generalni konzul tudi Anton Lavrin iz Vipave. Med dolgoletno službo je med drugim postal tudi sistematični zbiralec egipčanskih starin, nekaj jih je poslal ali prinesel tudi na slovensko območje. Najpomembnejša je mumija, ki je danes shranjena v Narodnem muzeju, sicer pa je bila že takoj, ko je bila pripeljana, na ogled tudi v takratnem Deželnem muzeju za Kranjsko. "Tako da so se ljudje lahko tudi v živo seznanili z dediščino starega Egipta tu sredi Ljubljane," pove Marko Frelih.

Prav tako je o Lavrinu pisal takratni tisk, časopisi so poročali tudi o tem, kako je pripeljal mumijo in z njo tudi nagačenega krokodila. V Kmetijskih in rokodelskih novicah 7. oktobra 1846 preberemo:
Urno, kaj je noviga?
Egiptovski krokodil v Ljubljanskim muzeumu, ki ga je pred nekimi dnevi gospod A. Lavrin, vitez reda železnega venca, c g vladarski po svetovavec in nad konzul v Egipti, iz Aleksandrije v Ljubljano poslal, je 12 čevljev in 6 palcov dolg. Ta grozovitni sovražnik nar hujim izverim, goveji živini, konjam, levam, risam, ljudem itd, kteri se sicer le nar večjih rek in jezer v Azii, Afriki in Ameriki derži, in vseskozi na plen ali rop čaka, bo prihodnjič Ljubljanskim muzeumu mu mirno počival in radovednim ogledovavcam svoje hude zobe kazal.
Mumija, ki jo je ravno ta častitljivi domorodec poslal, je bila pri Memnovim stebri v Egipti najdena, in je, kakor smo slišali, mazilarjeno (balzamirano) suho truplo nekiga imenitniga zvezdolgelda in učenika kmtrijstva, kteri je, kakor učeni možje terdijo, pred kakimi 2000 leti, po celim učenim sveti, jako slovil. Gotovo dve dragi darili, kakoršnih se ne najde, kjer bi kdo hotel!

Sorodna novica Odkritje Tutankamonove grobnice in kako so stari Egipt spoznavali na Slovenskem

Organizirani prevozi iz Trsta v Egipt

Tako da je Egipt prihajal počasi tudi k nam, predvsem pa je postopoma vse več ljudi hodilo v Egipt. Po Frelihovih besedah se je mnogo romarjev med organiziranimi prevozi do Palestine ustavilo tudi v Aleksandriji, od tam so šli na enodnevni izlet do Kaira. Obiskali so predvsem kraje, ki so povezani s Svetim pismom in seveda tudi znamenite piramide v Gizi. "Tako da je tudi to bil en tak stik Slovencev s staro egipčansko dediščino."

V 19. stoletju so se s slovenskega območja ljudje v Egipt opravljali z ladjami iz Trsta, saj je ena od rednih ladijskih linij vodila v Aleksandrijo. Na to pot se je leta 1859 podal Jožef Švegelj iz Zgornjih Gorij pri Bledu, in sicer za konzularnega pripravnika. Pozneje je dosegel visoke diplomatske položaje, svojo prvo plovbo v Egipt pa je v več delih popisal v Kmetijskih in rokodelskih novicah v prispevku z naslovom Iz Tersta v Aleksandrijo.

V nedeljo po sv. Miklavžu sem pil v kavarni v Terstu poslednjo skledico kave pred svojim odhodom iz Evrope v Egipt. Komur se ljubi dobrega zajterka in kdor potem na barko gre, temu svojega izgleda ne priporočujem: meni se je kava prav grenka zdela, in zraven mi je pihala še prav silna burja v slovo čez Kras sem iz ljube moje kranjske domovine, tako, da sem se z napol grenkimi, napol merzlimi občutki ločil od nje. Stoje na bregu morja sem vidil, kako se je polagoma že dim valil iz dimnika parobroda „Amerika", kteri je bil v Aleksandrijo namenjen; višnjevo banderce v znamenje odhoda je bilo verh drevesa že razvito; še enkrat in s težkim sercom objamem „z Bogom" svoje ljube ter stopim v barko.

Bralcem je opisal vse tegobe, lepote, zanimivosti, skrbi, ki so ga spremljale na tej dolgi plovbi. Po več dneh in več zapisih lahko ob koncu beremo, kako je vendar dosegel obale v Egiptu:
Bližali smo se koncu naše poti; v petek bi bili imeli že v Aleksandri i biti, pa zavolj slabega vremena smo Se le prihodnji dati zjutraj se v to mesto pripeljali. Vreme je sicer čedalje prijetniše prihajalo, bolj ko smo se Afriki bližali; tudi toplo je bilo že tako, da se v dveh suknjah nič več prestati ni moglo.

Kmalo nam pride pilot iz mesta naproti. To je bil prvi Egipčan, kterega smo zavolj njegovega temnega obraza, čudne noše in druzih orientalskih značajev vsi občudovali. Parobrod se je zdaj napotil v luko; Kaseti u s svojimi palmami, ktere so nas tukaj pervikrat pozdravljale, na levi strani, toplice Kleopatre in katakombe na desni, memo vojnih bark z rudečimi egiptovskimi banderi, skoz temno kerdelo bark vsake baže in vsacega naroda, je puhal naš parobrod zmiraj naprej, dokler se ni ustavil na svojem navadnem mestu. Bili smo v Aleksandri, 17. decembra 1859.

Predvsem v katoliških časopisih, ki so podrobno spremljali delo misijonarja Knobleharja, lahko večkrat zasledimo tudi podatke o Egiptu. "Imamo zelo zanimive opise, ki nam predvsem govorijo o stanju sredi 19. stoletja. Opisujejo stanje, ki danes ne obstaja več oziroma se je popolnoma spremenilo. Zato so ti viri dragocen vir za proučevanje zgodovine egipčanskih spomenikov, tudi širše gledano," poudari kustos Frelih.

Odkritje Tutankamonove grobnice odmeva tudi na Slovenskem

Še več zanimanja v splošno dnevno časopisje pa so prinesla pomembna arheološka odkritja v letu 1922. Dnevni časopisi postanejo še pozornejši na nove informacije iz Doline kraljev. Informacije dobivajo iz tujih virov, saj za zdaj Frelih še ni zasledil virov, ki bi pričali, da je bil v desetletnem odkrivanju grobnice faraona Tutankamona priča tudi kakšen Slovenec.

Prvi zapis o odkritju Tutankamonove grobnice najdemo v časopisu Jutro, in sicer 24. decembra 1922. Prispevek ima naslov Kako so pokopavali kralje pred 3000 leti:
Zgodovinarjem in arheologom so prinesli zadnji tedni veliko senzacijo: pri Luksorju, ki leži južno od razvalin starodavnega egiptskega mesta Tebe na levem bregu Nila, sta dva Angleža, lord Carnarvon in Mr. Howard Carter, odkrila zaklad, ki dale prekaša vse, kar se je glede dragocenosti razkrilo v zadnjih letih. Pred šestnajstimi leti sta ta dva Angleža pričela z izkopavanjem na ozemlju „mesta mrtvih" starodavne egiptske prestolnice Tebe, pred sedmimi leti pa sta začela kopati v sloviti „dolini kraljev". Raziskovalca sta našla marsikaj zanimivega, kar je obogatilo naše znanje o kultu mrtvih v Osrednji državi ter v marsikaterem oziru nudilo važna razkritja glede staroegipstke umetnosti in kulture. Šele v zadnjih tednih pa sta podjetna Angleža našla tudi bogato plačilo za svoj dolgoletni trud. Že davno sta bila izgubila nado, da bi v popolnoma prekopani „dolini kraljev" mogla najti kaj posebnega. Ko je pred leti znani raziskovalec Davis razkril še nekoliko kraljevskih grobnic, so bile skoraj že izčrpane tajnosti one slovite doline. Howard Carter pa je vedno še upal, da pri svojem izkopavanju vendar še naleti na kako kraljevsko grobnico, ki še nedotaknjena počiva v krilu zemlje. Domneve starih domačinov so mu utrjale to nado. Pred kratkim je sedaj Carter res razkril kraljevsko grobnico neizmerne važnosti: grobnico kralja z imenom Tutankamen, vladarja iz osemnajste dinastije, ki je vladal od leta 1358. do 1350. pred Kristusovim rojstvom.

(…) Zaklad, ki se je našel pri Luksorju, je izrednega pomena za znanost in vrednost njegova je tolika, da sta se lord Caraarvon in Howard Carter odločila, da začasno ustavita nadaljnja dela, dokler se potrebno ne ukrene glede shranitve in konserviranja najdenih dragocenosti. Najdišče se bo primerno obzidalo in tudi egiptska vlada je potrebno ukrenila za varnost dragocenih najdenin. Nerešeno je še vprašanje, komu naj pripadejo te dragocenosti Lastninsko pravico do izkopanih predmetov ima brezdvomno egiptska vlada. Po starem običaju pa je doslej pri vseh na egiptovskih tleh najdenih izkopninah pripadla le polovica državnemu muzeju v Kairi, polovica pa onemu, ki jih je našel. V Angliji upajo, da dobi lord Carnarvon za svoje dolgoletno delo primeren del v kraljevi grobnici najdenega zaklada.

V priljubljenem časopisu Slovenec so o odkritju grobnice prvič pisali 29. decembra 1922:
Znamenite najdbe v Egiptu

Znamenite najdbe v Egiptu. V dolini kraljevih grobov nasproti Luksorju v Zgornjem Egiptu je izkopavanje dolgo let počivalo. V zadnjih 30 letih se je pa lotil tega posla znova angleški lord Carnavon. Dal je od skalnate stene odmetati kameni drobiž, nastal ob dolbenju grobov, ki pokriva dolino mnogo metrov visoko. Po dolgoletnem trudu se je lordu Carnavonu v zadnjih dneh meseca novembra t. 1. posmejal bogat uspeh: Odkril je nov, še nedotaknjen kraljevi grob. Vhod v grob je bil še zaprt, dasi se je poznalo, da so bile nekoč v davnini zapore že vlomljene. Ko so grob odprli, se jim je nudil čudovit pogled: Vse je nakopičeno najrazličnejših predmetov, ki so jih dajali kraljem v grob. Tu so stale tri izrezljane, pozlačene razkošne postelje, vrhu njih zopet postelje z vložki iz ebenovine, si ono ve kosti in poldraguljev, številne omare ž vložki in pozlačenimi napisi. V eni izmed omar, ki je bila poslikana lovskimi prizori, so bila bogato vezena kraljeva oblačila in pozlačene sandale. Tu je bil prestol Tutankamuna, s težkim zlatom obiti stoli, štirje vozovi, zloženi na panterjevi koži, kakoršne so nosili vozniki, vsakovrstna žezla. čudna glasbena orodja, posode iz alabastra nenavadne oblike, lepe stvari in fajansovine, velike množine darov za žrtve, stegna gazel, gosja in račja pečenka, vse balzamirano in shranjeno v skrinjicah enake oblike, dalje cvetlični šopki in venci, ki so vsi ohranili svoje barve, omara polna papirusovih zavitkov itd. itd. — sploh vse, kar so dajali kraljem v grob, kakor nam je to znano s stenskih slik iz groba Ramzesa III. Vse to, kar smo doslej našteli, je stalo v prvem prostoru. Drugi prostor je bil s podobnimi predmeti tako založen, da niso mogli dospeti do tretjega oddelka groba, dokler stvari niso spravili iz groba. Kaj so našli v tretjem prostoru, sedaj se ni znano, ker jo dospelo dosedaj v Evropo šele prvo veselo poročilo lorda Carnarvona. Toliko je še naznanil, da stojita pred vhodom v tretji oddelek kot dva stražnika dva kraljeva lesena kipa v življenski velikosti, prevlečena s črno, asfaltu podobno snovjo. Podobne kipe so našli tudi v preje najdenih faraonskih grobovih, le da je na njih še ves bogati kraljevi okras. Kaj važnega novega prinašajo te najdbe znanosti, se doslej še ne ve; vsekakor se kultura in umetnost dobe ob koncu 18. dinastije zelo pojasni. Ali je med papirusovimi zvitki poleg običajnih mrliških knjig tudi poročilo o vladi tega kralja, kakor je imamo o Hamzesu III, doslej ni znano.

V prvem dnevniku v slovenskem jeziku Slovenski narod so svoje bralce o odkritjih prvič obvestili 18. januarja 1923:

Zanimiva zgodovinska najdba v Egiptu
Anglež lord Carnavon je po osemletnem trudopolnem delu, ki ga je vršil z velikim aparatom in še večjimi stroški našel v »Dolini kraljev« grob tebanskega vladarja Tutenkhamena. Epiptologi soglašajo v tem, da je izkopanina za znanost neprecenljive važnosti, morebiti najvažnejša, kar se jih je kedaj našlo. Kralj Tutenkhnmen , ki je vladal od l. 135S do 1350 pred Kr., je bil član XVIII. dinastije. Vrata njegovega groba nosijo njegov lastni pečat. Ko so jih iskalci odkrili, so mislili, da jih izza pokopa Tutenkhamnovega še nikdo ni odprl. Pri natančnem ogledovanju pa so ugotovili, da so vrata morala biti odprt a že kmalu po Tutenkhamenovi smrti, kajti nosijo še drugi pečat grobnih nadzornikov kralja Ramza IX . Od tega časa pa do danes, torej na 3000 let, grob prav gotovo ni bil odprt. — Po otvoritvi grobnih vrat se je nudil iskalcem nad vse zanimiv prizor: dve prostorni predsobi, ki vodita v notranjost groba, sta bili natrpani z najrazličnejšimi stvarmi neprecenljive zgodovinske vrednosti. Krasna posoda, dragoceno pohištvo, štirje vozovi, okrašeni z dragimi kameni, vse to je ležalo križem v obeh prostorih. V grob so morali vdreti, najbrž kmalu po kraljevi smrti, tatovi, ki pa so vzeli s seboj menda le zlatnino. Vse ostale dragocenosti so pustili v grobu. Poročilo o notranjosti groba še ni dospelo v Evropo.

Po tem so slovenski časopisi pogosto poročali o tem, kaj se dogaja v Dolini kraljev, kakšna so nova spoznanja o Tutankamonu. V časopisu Jutro iz 9. januarja 1923 lahko tako preberemo podrobnosti o mumificiranju.

Egipčanske mumije
Stari Egipčanje so mrtvece mumificirali in mumije shranjevali v zidane grobnice, nad katerimi so zgradili palače, piramide ali nekakšne katakombe. Mumificiranje so izvrševali posebni zavodi na levi strani Nila. Sodelovali so duhovnik, uradnik in umetnik. Treba je bilo plačati različne takse za različne načine, za boljše in lepše poslikane krste in za boljše ali slabše blago, v katero so trupla zavijali. Višek spretnosti in lepote v mumificiranju so dosegli Egipčanje v dobi l. 1580. do 1205. pred Kr. Truplu so vzeli drob in možgane ter oboje posebej preparirali za grob. Notranjost trebušne votline in lobanje so izmili s cedrovim vinom ter ju napolnili s platnom, namočenim v olju in s kosi dušeče smole. Vse truplo so nato pokrili s tenko plastjo asfalta, tako da zrak ni imel nikjer dostopa. Tako pripravljeno truplo so ovili z ovoji, ki so bili do 200 m dolgi. Mumificiranje je trajalo 70 dni. Nato so truplo položili v krsto in ga poslali domov, kjer je ostalo do pogreba. Ceneje je bilo mumificiranje, ako so votline trupla napolnili s peskom in ga prej izmili s salpetrom, a vse truplo ovili s cenejšim blagom. Namen je bil, truplo ohraniti neizpremenjeno, da dobi duša lahko popolno telo, ki je vendar novo. Ako truplo ni celo, tudi duša ne dobi celega novega telesa. Taka je bila vera. Tej veri so Egipčanje žrtvovali velike vsote. Zato so njih mrtveci ostali po več tisočletjih pač izsušeni, a prav dobro ohranjeni. Nekatere mumije so obdržale celo obraz malone nespremenjen. Žalostno je le, da radovedna znanost niti mrličev ne pušča v miru, nego jih vlači izpod piramid in iz grobnic na dan ter razstavlja odvite in razrezane mumije kot zanimive predmete po muzejih.

Marko Frelih ob tem poudari še, da je bilo seveda veliko poročanja o tako imenovanem faraonovem prekletstvu, saj je bilo to za bralce privlačno.

Slovenski narod, 7. januar 1927: Vlom v Tutenkamnovo grobnico
Vlomilci so odnesli bogat plen, najdragocenejših zgodovinskih predmetov se pa nišo dotaknili, ker jih nišo znali ceniti. Prokletstvo Tutankamnovega kipa, ki je zdaj v rokah vlomilcev.

Nedavno so vsi inozemski listi poročali, da je bil v Tutankamnovo grobnico v Laksorju izvršen velik vlom in da so odnesli vlomilci bogat plen. O tem senzacijonalnem vlomu prinašajo inozemski listi zanimive podrobnosti. Vlom se ni povsem posrečil, kajti največje dragocenosti Tutankamnove grobnice so ostale nedotaknjene. Te dragocenosti in zakladi so zaprti v posebni zakladnici, kateri vlomilci nišo mogli do živega, pač pa so odnesli iz drugega oddelka grobnice zlat kip, dočim so pustili pri miru razne rezbarijt, marmornate figure in kipe, čijih zgodovinske vrednosti niso znali presoditi. Ukradeni kip je doprsni kip legendarnega kralja Tutankamna in baš ta kip je ustvaril legendo, da je faraon maščevalen in da se osveti vsakomur, ki ga moti v njegovem večnem snu. Vzrok tem govoricam je tragična smrt lorda Carnavona, ki je kot znano odkril Tutankamnovo grobnico. Baš njegova smrt je v zvezi z dragocenim kipom. Lorda Carnavona je pičila strupena mušica baš onega dne, ko je odprl grobnico in dvignil iz zakladov zlati doprsni kip.

Zdi se, da je na kipu res ležalo prokletstvo. Kmalu po Carnavonovi smrti je namreč zadel raziskovalce grobov egiptovskih kraljev drug težak udarec. Na kipu je napis, čigar zagonetko je hotel rešiti znani egiptolog Evelyn White. White je napis fotografiral in vzel ploščo s seboj v London. Dva dni pozneje so vsi londonski listi priobčili senzacijonalno vest: »Zagoneten samomor slovitega učenjaka«. Samomor je izvršil White. Kaj ga je gnalo v smrt, sicer se ni znano, zdi se pa, da je bila vzrok nesrečna ljubezen. Dan poprej so namreč našli zastrupljeno klavirsko umetnico Heleno Mary Nind. Na mizi je ležalo poslovilno pismo, naslovljeno na profesorja Whiteja. White je moral namreč drugega dne pred sodnika, da pojasni zagonetno smrt pianistke. Še preden je bil zaslišan, si je učenjak pognal kroglo v glavo.

Zanimivo je, da je prečital napise vseh plošč, ki jih je vzel s seboj, nepojasnjen je ostal edino hieroglif doprsnega kipa kralja Tutankamna. Seveda je to še bolj potrdilo vero, da gre za faraonovo osveto. Pripetilo pa se je še nekaj, kar je vzbudilo splošno senzacijo in potrdilo domnevo, da Tutankamon ne dovoli motiti njegov večni mir. V notranjosti kipa je odkril lord Carter, naslednik Carnavona pergamentno polo, ki je bila popolnoma obledela tako, da se ni dalo dognati, kaj je na nji napisano. Pergament je Carter izročil londonskemu röntgenologu Raleighu. Raleigh je polo röntgeniziral, pri delu pa je zadobil opekline na roki, katerim je kasneje podlegel. Naključje ali faraonova osveta? Sedaj je usodni kip izginil. Ali se je hotel faraon še enkrat maščevati nad egiptologi in jim je odvzel svoj kip, ali pa bo njegova jeza sedaj doletela drzne roparje, skrunilce njegovega groba, to bo pokazala bodočnost.

Slovenec, 5. februar 1929: Grobovi se maščujejo?
V Londonu je dne 2. t. m. nenadoma umrla lady Carnarvon, žena egiptovskega raziskovalca lorda Carnarvona, ki je odkril grob egiptovskega faraona Tutankamona. Lady Carnarvon je pičila strupena muha. To je sedaj četrta nenadna smrt med osebami, ki so bile v zvezi z odkritjem Tutankamonovega groba in legenda o maščevanju mrtvih kraljev proti skrunilcem njihovih grobov je dobila novo pričo. Kot prvi je umrl lord Carnarvon sam, in to v trenotku, ko se je pripravljal, da prodre v zadnji najsvetejši prostor Tutamkamonovega groba. Tudi njega je pičila strupena muha. Njegovo delo je imel nadaljevati njegov zvesti sotrudnik egiptoslovec Carter. Toda Carter je kmalu težko obolel in se je moral vrniti na Angleško.

Nato so naprosili številne druge egiptoslovce, da bi prišli v Egipt in med drugim rentgenizirali kraljevo mumijo. Toda strokovnjaki so postali nezaupni in nobeden ni hotel izpostavljati svojega življenja bodisi slučaj bodisi resničnim tajnim silam, ki se bore proti skrunilcem kraljevega groba. Slednji je sprejel poziv znameniti londonski rentgenolog Raleigh in odpotoval v Luxor. Delo mu je šlo po sreči in ko je svojo nalogo dovršil, se je vkrcal na parnik, da se vrne v domovino. Toda malo prej, nego je parnik dosegel angleško obalo, je Raleigh nenadoma umrl. To je bila druga žrtev. Istočasno z Raleighom sta se mudila v Luxorju dva fotografa iz Kaira, ki sta hotela napraviti kolikor mogoče veliko slik kraljeve mumije. Toda slike se kar niso hotele posrečiti. Še predno sta plošče kopirala, je enega izmed obeh povozil avtomobil, da je ostal na mestu mrtev. Tretja žrtev! Njegovega tovariša je prevzela groza. Uničil je vse plošče in se vrnil v Kairo. Kot četrta žrtev je padla sedaj žena lorda Carnarvona. Ali se bodo sedaj grobovi pomirili — odnosno ali bo sedaj konec nesrečnih slučajev?

Ohranjenost spomenikov vpliva na učinek, ki ga pustijo na obiskovalcih

Nova odkritja, zanimivosti, špekulacije so torej redno prihajala tudi do 'navadnih' ljudi na Slovenskem. Egiptovska civilizacija je ljudi privlačila tudi zato, ker je še danes polna skrivnosti. "Te skrivnosti so bile prvotno vezane na pisavo, ki so jo vsi pred sabo videli, pa je nihče ni znal brati. Zato je puščala veliko ugibanj, kdo so bili ti ljudje, kakšna je bila kultura, vse je bilo skrivnostno, neznano," poudari Frelih.

Ljudi je prevzela tudi sama dediščina Egipta, predvsem piramide kot ogromne strukture in veliki gradbeni oziroma arhitekturni podvigi. "Imamo jih pred sabo, vendar se sprašujemo, kaj sploh to predstavlja. Ali so res samo grobnice ali je zadaj še nekaj več? Je tu lahko ideja, filozofija o kozmosu, o stvarstvu?" opisuje naš sogovornik in opozori, da če kulturo starega Egipta primerjamo z drugimi kulturami, vidimo, da v tistem času nobena ni bila sposobna ustvariti nekaj takšnega, kar je bil sposoben ustvariti stari Egipt.

Tudi ohranjenost spomenikov močno vpliva na učinek, ki ga pustijo na obiskovalcih. "Predvsem so ti spomeniki bogato okrašeni, ne samo s teksti, s hieroglifi, ampak tudi z reliefi, s podobami, tako da je bil obiskovalec Egipta v 19. stoletju ali še, tudi če ni znal brati hieroglifov, navdušen in fasciniran nad podobami Egipčanov, raznimi prizori, predvsem pa božanstvi. Božanstva so bitja z živalskimi glavami. Človeška bitja, ženska in moška, vendar imajo živalske glave, in to je imenitno izhodišče za razmišljanje, za ustvarjanje lastnih predstav, ker nimaš vedenja, in tako so nastale tudi kakšne bujne interpretacije, ki so se izražale v okultnih znanostih, v alkimiji."

Ta prevzetost je bila po Frelihovih besedah ves čas prisotna, sploh, ko se je začela trgovina z dediščino faraonov. Trgovanje s starinami doseže številna evropska mesta, muzeje, in ko ljudje to enkrat vidijo na dosegu rok v muzejskih stavbah, ko vidijo mumije in vse te nenavadne spomenike, amulete, jih zelo zanima, od kod to izhaja. "Želijo to deželo tudi obiskati. In tako se začne fenomen množičnega turizma," zaključi.