Vlada Republike Slovenije je že leta 1994 sprejela uredbo, šest let pozneje pa še zakon o podelitvi koncesiji za izkoriščanje energetskega potenciala spodnje Save. V njem je koncesionarju, zdaj je to družba Hidro elektrarne na Spodnji Savi (HESS), naložila, da zgradi pet hidroelektrarn, ki po petdesetih letih preidejo v last države. To so HE Boštanj, Arto-Blanca in Krško, ki že delujejo, ter HE Brežice, ki se je začel graditi letos, in HE Mokrice, ki bo zaokrožil celotno verigo.

Ob tem se je država kot koncedent sama zavezala, da bo ob gradnji poskrbela za protipoplavno zaščito in ureditev vse državne in lokalne infrastrukture. Ta del bi morala deloma tudi sama financirati, pri čemer pa se ves čas pojavljajo težave. Tako je HE Krško začel obratovanje kar dve leti pozneje, zato se Posavci bojijo, da se to utegne ponoviti tudi pri brežiški hidroelektrarni. Tu bi morali sočasno z gradnjo brežiške hidroelektrarne začeti tudi dela na akumulacijskem bazenu in protipoplavni zaščiti tega območja. Ta bodo zelo obsežna, saj so ocenjena na 173 milijonov evrov, država pa bi morala Infri, ki skrbi za gradnjo infrastrukture, zagotoviti dobrih 156 milijonov evrov.

Vojko Sotošek, zakoniti zastopnik Javnega podjetja Infra, pravi, da podjetje še vedno nima zagotovljenega tega denarja za začetek del, čeprav bodo v teh dneh objavili razpis za izvajalca gradbenih del. Je pa Sotošek, čeprav se je vladna ekipa spet zamenjala, optimist in dodaja: "Finančna konstrukcija za HE Brežice še ni zaprta. Moram pa povedati, da smo v zadnjem tednu opravili zelo konstruktivne pogovore z novo ministrico za okolje in prostor in imam občutek, da se bodo sredstva zagotovila tudi za gradnjo infrastrukture pri tej elektrarni. Je pa res, da gre za zelo obsežne posege, največje doslej na celotni verigi, zato je tudi naložba toliko večja."

Infra se mora ves čas boriti, da zagotovi potreben denar za ureditev infrastrukture, ki jo predvideva državni prostorski načrt. Večinoma ta prihaja iz vodnega sklada, čeprav so računali, da se bo kaj nabrala tudi v podnebnem skladu. Zato se ves čas otepajo očitkov, da porabijo preveč denarja iz vodnega sklada. Da gre pri tem za kratkovidno gledanje, je pokazala tudi študija, ki jo je naročil koncesionar - družba HESS. Ta je pokazala, da bo vseh pet hidroelektrarn na spodnji Savi v pol stoletja prispevalo kar 2,5-krat več, kot so ocenjena vlaganja v urejanje infrastrukture in gradnjo elektrarn.

Bogdan Barbič, direktor HESS-ja, o izračunih za celotno verigo pravi: "Celotna investicija v gradnjo infrastrukture in akumulacijskih bazenov in vseh petih HE-jev je ocenjena na 789 mio. evrov brez DDV-ja. Od teh bo kar 60 % financirala energetika, preostalo pa bi moral zagotoviti državni proračun. Vanj pa bomo mi in drugi, ki sodelujemo pri gradnji te verige, v 50 letih po izsledkih študije prispevali približno 1,9 milijarde evrov - v različnih oblikah. Ob tem naj povem, da brez HE-ja tega denarja v proračunu seveda nikoli ne bi bilo."

Gradnja verige hidroelektrarn na Savi je večnamenski projekt
Projekt gradnje verige HE-jev na spodnji Savi in spremljajoče infrastrukture je namreč večnamenski projekt. S spremembo koncesijske pogodbe iz leta 2002 sta se oba partnerja, družba HESS in Republika Slovenija, zavezala, da bosta istočasno gradila vsak svoj del, saj je projekt nedeljivo povezan med seboj in HE-ji ne morejo obratovati, če ni istočasno zgrajena protipoplavna zaščita, če niso urejene ceste, kanalizacija, saj se posegi na infrastrukturnem delu dogajajo v istem prostoru kot tudi gradnja energetskih objektov. Seveda je po drugi strani tudi izvedba infrastrukturnih ureditev neizvedljiva, če ni usklajena z umestitvijo HE-ja v prostor.

Kot so zapisali v študiji, je Vlada RS sprejela sklep, s katerim je naložila ministrstvu, pristojnemu za vode, da se v vodnem skladu sredstva, zbrana od koncesij, za izkoriščanje energetskega potenciala vseh slovenskih rek namensko in prioritetno namenijo za financiranje nakupa zemljišč ter infrastrukturnih ureditev na spodnji Savi. Hkrati pa je sledil tudi visok dvig koncesnin in vodnih povračil za energetske družbe, ki zdaj tako vplačujejo večino sredstev v vodni sklad (podatki AJPES-a). Na tak način energetske družbe posredno gradijo infrastrukturo, saj se sredstva vodnega sklada uporabljajo izključno za gradnjo infrastrukture, in ne za gradnjo hidroelektrarn.

V koncesijski dobi 50. let je ocenjen prihodek hidroelektrarn v državni proračun več kot 1,9 milijarde evrov. Od tega bi država in posavske občine dobile kar 292 milijonov evrov koncesnine, 116 mio. bi šlo za vodna povračila, 337 mio. davka od dobička, 422 mio. davka na dodano vrednost (DDV), 109 mio. bi prispevali za vzdrževanje vodne infrastrukture, 225 mio. dajatev od plač zaposlenih in zunanjih izvajalcev. Še 161 mio. bi posredno pridobili z namakanjem kmetijskih površin in vsaj 292 mio. prihranili pri škodah, ki jih povzročajo poplave.

Ob tem na HESS-ju še dodajajo, da bomo samo z novo proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov državi omogočali doseči skupni cilj 25 % iz obnovljivih virov energije v končni rabi energije do leta 2020 in da se trenutno samo del vplačanih sredstev energetskih družb vrača v infrastrukturo na spodnji Savi, preostalo pa se uporablja v druge namene.

Za MMC Goran Rovan