O njegovi nadarjenosti za glasbo smo se pogovarjali z njegovo mamo Andrejo Pader.

Filipa zaradi glasbe danes pozna skorajda vsa Slovenija. Kdaj ste zaznali, da je zanj glasba življenje, da mu pomeni vse na svetu, predvsem pa, da ima izjemen talent?
Filip je že zelo zgodaj pokazal, da je zvok in s tem glasba tista, ki bo v njegovem življenju igrala pomembno vlogo. Takrat nismo niti sanjali, da tako pomembno. Že pri dobrem letu, torej še preden je govoril, je pel pesmice, ki sem mu jih prepevala v dolgih urah dneva in noči, ko ni mogel spati. Seveda je pel brez besedila, vendar je zadel melodijo, in to odlično. Ob obisku fizioterapije pri letu in pol pa je dobil igračko s tipkami, ki je poleg belih imela tudi črne tipke. In takrat je začel igrati. Igral je tako rekoč vse, kar je slišal.

Kateri od profesionalnih glasbenikov pa je sploh prvi odkril, da ima 100-odstotni posluh za glasbo?
Filip je 100-odstotni posluh najprej kazal, ko se je dotaknil katerega koli klavirja. Takoj je povedal, katere tipke so razglašene. Ko smo doma imeli uglaševalca klavirja, mu je Filip naštel razglašene tipke. Bilo je smešno, saj ga sprva sploh ni jemal resno. Ko pa je preizkusil tipke, se je resnično začudil. Pozneje je o absolutnem posluhu spregovoril njegov učitelj klavirja, ki je dejal, da se vsakih sto let rodi takšen otrok. Tudi v šoli so to ugotovili, gospod Sašo Vrabič pa je Filipu pokazal še nekatere druge možnosti ustvarjanja v glasbi. Če pred Filipa postaviš instrument s tipkami in pritisneš katero koli tipko v kateri koli oktavi, ve, kaj ste pritisnili. Je nezmotljiv.

V javnosti je najbolj odmevalo Filipovo srečanje z Andreo Bocellijem. Kako je do tega srečanja sploh prišlo? Vemo namreč, da se je italijanskemu zvezdniku zelo težko približati.
Ko sva se nekega dne peljala z avtomobilom, sva po radiu slišala, da bo imel Andrea Bocelli koncert v Ljubljani. Rekla sem, greva, ne da bi pomislila na ceno vstopnice, organizacijo in podobno. Filip je bil navdušen. Na Facebooku je prijateljica videla, kaj nameravava, čeprav, če sem odkrita, sploh nisem vedela, kako zadevo tudi izpeljati. Iskala sem kontakt z Bocellijevo agencijo, da jih vsaj povprašam. Pa je prijateljica Barbara to storila namesto mene in se poleg VIP-vstopnic in »elitne« lože dogovorila tudi za srečanje. Poslala je Filipove posnetke in maestro se je odločil, da bo Filipa sprejel. Priznam, da do zadnjega trenutka nisem vedela, ali se bosta res srečala, saj sem v medijih prebrala, da je to tako rekoč nemogoče.

Filip se je na srečanje z italijanskim tenoristom dobro pripravil, sestavil je celo svojo pesem. In Bocelli je bil navdušen. Kako je potekalo srečanje?
Samo srečanje je potekalo v stopnjevanju Filipovih pričakovanj. Morali bi se srečati po koncertu, a so že pred koncertom prišli po nas. Rekli so, da bo maestro Filipa sprejel takoj. Z Barbaro sva bili polni adrenalina, Filip pa se, mislim, ni povsem zavedal, da gre zares. Andrea Bocelli je vadil Ave Mario za zaprtimi vrati. Mislim, da je bil tudi ta del načrtovan, saj je pel še nekaj trenutkov, ko smo vstopili v prostor. Filip mu je predal ključek s svojo skladbo Perdonami, Andrea je ključek pretipal in ga shranil nazaj v škatlico. Z nami in s Filipom se je rokoval, čeprav sem slišala, da ne mara dotikov. Na to sem pripravila tudi Filipa. Prvič pa sem videla, da je Filip od silnega vznemirjenja postal povsem lisast in rdeč po vratu. No, potem se je Andrea obrnil k svojemu instrumentu, zaigral pesem Con te partiro, sprva kar tako, ker je Filipa preizkušal, ali in kako bo pel, potem pa čisto zares in z obema rokama. Seveda je Filip odpel in slavni tenorist ga je pohvalil. Še slovo in zahvala – in že smo pevca videli na odru. Od vsega pa me je najbolj ganilo to, da je pevec takoj po koncertu zapustil Stožice, torej je vedel, da po koncertu ne bo časa in je Filipa sprejel prej, čeprav so ga ves čas priganjali, da mora na oder.

To je bila res neverjetna izkušnja. Nedavno pa sta Filipa obiskala tudi Jan Plestenjak in Zdenko Cotič - Coto. Kako je potekalo to srečanje?
Jan Plestenjak in Zdenko Cotič sta posebna zgodba. Jan je sam izrazil željo, da bi srečal Filipa. Dotaknili so se ga posnetki, kjer Filip poje tudi njegove pesmi. Srečanje je potekalo v Thermani v Laškem in je trajalo dobro uro in pol. Jan in Coto sta prišla odlično razpoložena, Filip pa je seveda poln pričakovanj nestrpno čakal na odgovore o tem, kakšen je Jan, kakšen je njegov glas, kadar govori, niti sanjali pa nismo, da bosta tudi skupaj pela. Prepričani smo bili, da bo Filip nekaj zapel in se bomo poslovili. Jan je bil popolnoma dostopen, sproščen in prav nič zvezdniški, prav tako Coto, ki je Filipa večkrat glasno pohvalil in komentiral dogajanje. Seveda je Filip Jana imitiral po svoje in natančno tako, kot je slišal v spotu. Zato se na posnetku Jan tako iskreno nasmeje, ko Filip odpoje s perfekcijo posnetka, sam Jan pa »po svoje«. Med smehom doda, eeeee, boljše je tako, imaš moje finte. Veste, nad sproščenostjo in dostopnostjo obeh smo bili zelo navdušeni. Za Filipa pa ima to srečanje ogromen pomen, še posebej zato, ker je na posnetkih slišal, da ne »fuša«. To je za Filipa namreč silno pomembno. Priznam, da me je Janovo vabilo presenetilo, saj nisem imela občutka, da je zvezdnik njegovega formata, ki je polno zaseden, iskan, oboževan, pripravljen našemu Filipu nameniti dragoceni čas, ki ga gotovo potrebuje, da se pripravi na koncert.

V javnosti so se sicer pojavila zlobna namigovanja, da je Jan to storil za lastno promocijo. Kako odgovarjate zlobnežem?
Joj. Ljudje imamo svoje zvezde. Če nekdo ni po našem okusu, hop nanj. In tako je tudi pri Janu. Kakšno promocijo pa potrebuje Jan, ki je dosegel prav vse, kar lahko glasbenik doseže? In ne nazadnje, ali bo kaj več ljudi na njegovem koncertu zaradi srečanja s Filipom? To so namigi ljudi, ki ne vedo več, o čem bi še govorili. In veste, Jan in Coto nista iz žepa potegnila niti telefona, da bi fotografirala ali kaj podobnega. To smo storili mi. Da bo Filip imel v spomin. In ne, prepričana sem, da je bilo to povsem človeško dejanje. Pokloniti Filipu svoj čas, svoj glas in prispevati 300 evrov za nakup novega sintetizatorja.

Jan je Filipa povabil tudi na svoj koncert, in kot ste povedali, prispeval za nov sintetizator. Koliko pa stane?
Filip že dolga leta čaka sintetizator, katerega cena je skoraj 4000 evrov. To je Yamaha Tyros 5. Ko je začel hrepeneti po njem, je bil zunaj model 2, danes razmišljajo o modelu 6. Nanj torej čaka dolga leta. A ob vsem preprosto ne zmorem. Že pri osmih letih je na Bledu zvonil in zvon želja prosil, da se mu uresniči želja. Ampak življenje s Filipom je drago. Ne zaradi razvajenosti, temveč bolezni. In seveda se instrument odmika in odmika. Ne pozabimo, da sem v desetih letih, ko sem Filipa vozila v šolo, zamenjala pet avtomobilov in da je Filip dobil veliko, sicer cenejših klaviatur, a za vse to potrebujem denar.

Filip je precej neposreden, ničesar ne zavije v celofan. Kako je denimo Jan sprejel njegove pripombe?
(Smeh.) Jan jih je sprejel s prešernim nasmehom. Filip reče vse, kar misli in začuti. Včasih se tudi moti, a reče. Tudi o plagiatih in podobnem. Tudi Andrea Bocelli se je zmotil, kar je Filip povedal na glas, ko ga je spremljal na klaviaturi. Skratka, tistim, ki menijo, da so popolni, da pri njih spodrsljaj ni mogoč, je z mojim sinom težko. Težko je zamerljivim, za katere menim, da nimajo prav nobene samozavesti, če jih naš Filip lahko spravi v položaj, da jim je neprijetno. To Jan gotovo ni. In res smo se nekajkrat iskreno nasmejali.

V avgustu je Filip kot gost nastopil tudi na koncertu hrvaške klape Šufit. Poskrbel je za pravi val navdušenja, ko je skupaj s klapo zapel pesem Ne diraj moju ljubav. Kako prihaja do vseh teh srečanj?
Klapa Šufit je poglavje zase. To so ljudje, ki so tako zelo srčni in dostopni, še posebej basist Teo Turk, ki je Filipov prijatelj na Facebooku, ga spodbuja, pohvali in podobno. Tako se je začelo. Filip jih obožuje. Šli smo na koncert, po katerem so kar dve uri peli z njim. Dobil je klapski rdeči pas in zdaj tudi belo srajco. Filip bi jim sledil povsod. Všeč so mu klapske pesmi, všeč mu je večglasje, o tem, kako dostopni so ti fantje, pa sploh ne gre izgubljati besed. To je eno samo srce, solze v očeh, če hočete. To je to. Podariti svojo pesem tebi, ki me poslušaš s srcem in ušesi. A hkrati se ti zahvaliti za to. S svojim trenutkom, pozornostjo. Da, pevci se ločijo med seboj.

Tokrat prvič niste mogli biti ob njem. Kdo ga je spremljal?
Res je. V javnosti ni skrivnost, da mi nagaja zdravje, kot tudi veliko drugih težkih situacij. Pomagam skrbeti za oba svoja starša in v tem času za taščo, ki se je poškodovala. Tistega večera nisem zmogla več. Z nama bi tako ali tako šel prijatelj Rok, tako pa je to storil brez mene. Doma sem se sprva na glas razjokala, utrujena zaspala in ko sta ob dveh zjutraj prišla domov, sem izvedela, kaj vse se je dogajalo. Skratka, Filip, hvala bogu, zmore tudi brez mene. Hvaležna sem. Tudi Roku, ki občasno živi z nama in odpira neka nova obzorja mojega pogleda na življenje s Filipom, sprejema Filipa takšnega, kot je, čeprav je včasih to silno zahtevno.

Pred kratkim je Filip imel tudi svoj prvi samostojni koncert. Prisluhnili so mu starejši občani v Šmarju pri Jelšah. Kako je do tega nastopa sploh prišlo in kaj to pomeni za Filipovo samozavest?
Filip je obiskoval Rokovo mamo in v domu večkrat kaj zapel zanjo. Pa je Rok prišel na idejo, kaj če bi pel vsem njim. Filip je sprva sam, potem pa s svojo prijateljico Etko v duetu izpeljal uro in pol dolg koncert s perfekcijo. Niti pol tona mu ni ušlo. Veste, sam sebi je največji kritik. In če se zgodi, da zgreši, to sliši. In se seveda oceni. Ponosen je na svoj koncert in si seveda želi drugega in še več. Brez treme je. Niti zdrave treme nima. In koncerta se je res veselil. Za samozavest. In občutek, da zmore. Pa ne uro in pol. Zmore tri ali tudi pet ur.

Kaj pa o vseh teh srečanjih z glasbenimi zvezdniki in glasbi nasploh pravi Filip?
Filip, zelo rad prepevaš, igraš na sintetizator, uživaš pa tudi ob združevanju različnih skladb in interpretaciji pesmi znanih izvajalcev.

Kdo te je vsega tega naučil?
Nihče me ne uči. Vsega sem se naučil sam. Lahko združujem skladbe, lahko eno igram in drugo pojem. Lahko hkrati pojem pet pesmi. Tega me nihče ne uči. To se spomnim sam.

Katere pesmi pa najraje prepevaš?
Najraje imam pesmi iz petdesetih in šestdesetih let. Te najraje prepevam. Takrat ni bilo toliko popravljanja glasov v studiu. Bilo je veliko spremljevalnih pevcev, in to mi je všeč, ker je spremljava. Sicer pa pojem ogromno pesmi. V slovenščini, angleščini, italijanščini, nemščini, pa tudi češko sem že pel. Rad imam duete in večglasje. Sam lahko pojem sedem glasov. To posnamem na napravo. Enega, drugega čez in tako do sedem, osem.

Kako si se počutil, ko si se srečal z Bocellijem? In kako je bilo peti s tako znanim pevcem?
Zelo sem se veselil srečanja z Andreo. Čeprav sem potem vse pozabil, kaj sem mu hotel povedati. Lepo me je pozdravil, vzel moj ključ z mojo skladbico, zaigral, jaz sem z njim pel. In potem je rekel, da imam stoodstotni posluh. To mi je povedala Barbara, ker jaz nisem razumel. Zaploskal mi je in rekel bravisimo. Se je pa zmotil, ko je igral. (smeh) Super se je bilo srečati z njim. Poslušal sem njegovo vajo, ko je pel Ave Mario. Koncert je bil najlepši, ko je pel Pavarottijevo arijo.

Tudi Jan Plestenjak ti je zelo všeč. Katere njegove pesmi najraje poješ?
Več Janovih pesmi pojem. Večina vse njegove balade. Najraje imam Prelepa za poraz, Ona sanja o Ljubljani, Večja od neba, En poljub in še kakšno. Zelo sem bil vesel in presenečen, ko sem izvedel, da se bova srečala. Težko sem ga čakal. Je prijazen in nasmejan. Pa tudi glas ima zelo lep.

Kako pa je bilo na nastopu s klapo Šufit. Si imel kaj treme na odru?
Nobene treme nisem imel, ker Klapo Šufit poznam, pa Tea, ki poje bas, tudi. Sem pa kakšen ton pel mimo, ker so bili zvočniki preblizu. In to me je jezilo, ko sem se slišal. Zdaj pa se temu smejim.

Mama Andreja tokrat prvič ni bila ob tebi. Kdo te je spremljal?
Spremljal me je Rok Volfand. Mami je bila bolna. Vedno je fino, če me čuva Rok, ker se hecava in smejiva.

Veliko poješ tudi v duetu s prijateljico Etko. Rad poješ z njo?
Etka ima zelo lep glas. Ko sem jo prvič slišal, sem mislil, da je pevka. Zelo zelo rad pojem z njo. Veliko pesmi je, ki jih skupaj pojeva. In je moja prijateljica in krstna botra zdaj.

Že od nekdaj so tvoja strast sintetizatorji. Imaš celo zbirko. Kaj še rad zbiraš?
Zbiram sintetizatorje in diktafone. Digitalne. Zdaj že dolgo nisem dobil sintija.

Želiš si nov instrument. Katerega?
Želim si yamaho tyros 5. Rad pa bi tudi diatonično harmoniko. A to so predragi inštrumenti, mama pravi, da je to skoraj kot avto.

Pred kratkim si imel svoj prvi samostojni koncert v Šmarju pri Jelšah. Si želiš še samostojno nastopati?
Lep je bil koncert v Šmarju, sem se potem poslušal. Nič nisem fušal. Rad nastopam. Mogoče še bom kje.

Katero pesem trenutno najpogosteje zapoješ?
Veliko pesmi kar naprej pojem. Največkrat sem najbrž zapel In the still of the night od The five satins iz leta 1956. Jo zapojem za mamo. Pa tudi pesmi od Klape Šufit rad pojem, pa od Toma Jonesa, pa Elvisa. Veliko jih je. Najstarejša pesem, ki sem je odpel, je bila iz leta 1936.

V tvojem in maminem srcu je pustil izjemen pečat prav Jan Plestenjak. Menda te je povabil na koncert.
Na Janovem koncertu sem bil za Pivo in cvetje. Res lep koncert in pel je vse pesmi, ki jih imam rad.

Kako se počutiš, ko veš, da te skozi glasbo pozna že skorajda vsa Slovenija?
Ne vem. Fino je, ko kdo reče, to je pa tisti Filip, ki poje. Všeč mi je, ko me pohvalijo. Ampak jaz doma pojem isto, kot za druge. Nimam treme, ni me strah. Ne vidim ljudi. Zato je fino, če je z mano mama, da mi pove, kdo me posluša.