Slovenci smo relativno majhen narod, a smo na najrazličnejših področjih prvi. Strasten jadralec in podjetnik Andraž Mihelin s svojo ekipo ustvarja presežke v navtiki. Njihova zadnja uspešnica je evropska jadrnica leta. Pravi, da je podjetništvo kot neskončna igra. Ključno je, da te porazi ne izločijo ali zmage ne iztirijo.

Podjetje Seascape, ki je leta 2008 našlo tržno nišo v razvoju, proizvodnji in prodaji majhnih športno-potovalnih jadrnic, je danes vodilno na svetu v svoji panogi. Letos bodo izdelali 1500. jadrnico, trenutno najbolj vroča je njihova nova, beneteau first 36, ki so jo ustvarili v sodelovanju s francoskim solastnikom in strateškim partnerjem. Potem ko je postala ameriška, francoska in angleška jadrnica leta, je osvojila tudi najprestižnejši naziv evropska jadrnica leta 2023.

Pomemben korak za podjetje s 130 redno zaposlenimi je bila selitev v nove prostore v Podpeči leta 2018, a z uspehi prihaja potreba po novi širitvi; samo za novo jadrnico imajo že več kot sto naročil s pologom, rezervacije zanjo sprejemajo za leto 2025. Podjetje je lani ustvarilo 7,3 milijona evrov prihodkov, letos načrtujejo 40-odstotno rast.

Je povpraševanje po jadrnicah vedno večje zato, ker ste vi toliko boljši od svetovne konkurence, ali je na splošno vedno večje zanimanje za jadranje?
Trenutno je veliko več zanimanja, kot ga je bilo pred petimi leti, tako da ne moremo samo sebe po hrbtu trepljati.

V podjetju imate 40-odstotno rast, kar je verjetno kar velik izziv za vas. Kaj vam predstavlja taka hitra rast? Nedavno ste se preselili v nove proizvodne prostore, zdaj že razmišljate o širitvi.
40-odstotna rast je v prometu, v številu zaposlenih je pa tam, kjer se skriva ta največji izziv. Mi smo zrasli s 40 na 130 zaposlenih v letu in pol, smo v industriji, v kateri je še vedno večina ročnega dela, in glavni izziv je zagotovo neko kulturno dozorevanje ali pa dozorevanje kulture v podjetju, ki je moralo iti iz dinamične, fleksibilne, agilne, bolj startupovske v malo bolj zrelo, organizirano, ki jo potrebuje tako velik kolektiv.

Ustvarili ste evropsko jadrnico leta. Kaj je pri njej tako posebno? Katere so vaše inovacije?
Ta jadrnica je podaljšek našega razmišljanja zadnjih desetih let, kar ustvarjamo. Želimo delati jadrnice, ki ljudi povežejo z morjem in vetrom. Verjamemo, da so odnosi tisti, ki definirajo kakovost življenja in to se nanaša na odnose v firmi in odnose, ki jih želijo delati naši produkti. Jadrnice, ki jih proizvajamo, so lažje, bolj odzivne. Velikokrat žrtvujemo udobje na račun neke pristne izkušnje, povezave z okoljem.

Kako pa poteka razvoj od ideje do izvedbe? Razvoj sofinancirate tudi z evropskim denarjem, tudi pri tem ste uspešni.
Ravno evropski denar nam je omogočil, da smo zakopali globlje v raziskave uporabniške izkušnje, v to netehnološko inovacijo, ki se mi zdi, da je danes ključna. Vem, da se veliko podjetij spopada s tem, da že za produktno inovacijo težko najdejo sredstva. Verjamemo, da je netehnološko inovacija ključna, torej pravi razumevanje trga, razumevanje kupca, razumevanje tvoje lastne firme in vrednot in potem to pretvoriš v produkt. V našem primeru je to izredno kompleksni proces, ker ko delaš jadrnico, delaš športni rekvizit, nepremičnino na vodi, neke vrste avto, tako kot so avtodomi, se pravi prevozno sredstvo, vse skupaj pa je koordinacija neskončnih interesov in mnenj ekipe.

Kdo pa so pravzaprav vaši kupci? Od kod vse prihajajo? Zanimivo je, da naročila sprejemate že za leto 2025.
Izdelujemo jadrnice od štirih do enajstih metrov. Štirimetrska stane toliko kot dobro kolo in jo lahko voziš na strehi avtomobila, z njo se naši kupci podajo na nore avanture, križarjenja po norveških fjordih ali pa postavljanje Guinnessovega rekorda v najdaljši plovbi. Tako da že s štirimetrsko gredo ljudje na morje in iščejo ta stik z naravo. Enajstmetrska jadrnica pa je že bolj jahta na kateri ljudje želijo preživeti veliko časa.

Zgodba vašega podjetja sega 15 let v preteklost, ko ste razmišljali, kako športne jadrnice približati rekreativnim jadralcem. Kako se je pravzaprav rodila ta ideja? Začetki na podjetniški poti niso bili prav lahki, pravite. Kaj se je dogajalo? Začeli ste pravzaprav na začetku svetovne gospodarske krize.
Tega se niti nismo zares zavedali. Rekel bi, da je prednost, ko začenjaš, da veliko stvari ne veš. Te recesije takrat še nismo tako zelo čutili. S kolegom, s katerim sva odprla podjetje, sva prišla iz športnega segmenta in se pred tem nisva ukvarjala s poslom.

Štiri leta ste profesionalno jadrali?
Da. Dirkali smo v majhnih jadrnicah čez Atlantik. Podjetje Adria je bilo najin sponzor in z njimi smo potem tudi prišli do ideje, da bi poskusili razviti linijo jadrnic. Nato je prišla recesija in Adria se je odločila, da se bo fokusirala na svoj posel. Midva s kolegom sva našla novega investitorja - Kristiana Hajnška in odločili smo se, da odkupimo ta projekt od Adrie. Tako se je ta zgodba začela.

Vendar tukaj ni šlo vse tako, kot bi moralo iti. Pojavila se je kriza zaradi rasti podjetja in takrat je odlična ideja padla na vaši strani, da se povežete s francosko skupino Beneteau. Kako vam je to uspelo?
Res je. Moj nasvet je vedno, da se morajo ljudje na podjetniško pot podati čim prej zato, ker to ni akademska panoga, to je zelo mojstrska panoga, se pravi, učiš se na napakah in prej, ko začneš, več se boš lahko naučil. Midva s kolegom sva se dosti pozno lotila in seveda naredila cel kup napak, tudi cel kup dobrih stvari. Vrednote in filozofija za jadrnicami, ki smo jih proizvajali v Seaspacu so bile očitno dovolj dobre, da nas je največje podjetje na svetu za izdelavo rekreativnih jadrnic in motornih čolnov prepoznalo kot manjkajoči del, ki bi ga želeli imeti v svoji paleti produktov.

Najprej je Beneteau prevzel vaše podjetje, večinski delež, potem pa ste se pred dvema letoma odločili, da vi nazaj prevzamete večinski delež. Ste si premislili? Je bolje imeti odločevalski glas na svoji strani?
Pri takih odločitvah gre zmeraj za konsenz. Zelo težko nekdo drugega prepriča o nečem, kar drugi ne želi. Združitev dveh različnih podjetij, kot je Seascape, ki je bilo takrat majhno podjetje s 30 zaposlenimi in štirimi milijoni prometa ter največjo skupino na svetu z milijardo in pol prometa leta in s 40 produktnimi linijami je bilo zelo tvegano. Poznamo primere iz prakse, kjer to ne deluje, in mi smo šli po isti poti. Čeprav smo vse to vedeli, smo šli po isti poti, ki je peljalja navzdol. Dve leti nazaj smo se odločili, da poskusimo zadeve postaviti na glavo. Ohranili smo isti cilj, da poskušamo zbrati najboljše od obojih, in zadnja jadrnica odličen primer tega dobrega sodelovanja.

Slišali smo, da je Francoze med drugim pritegnila vaša strokovnost, pa tudi nižja cena delovne sile. Kako vam je kljub temu in kljub verjetno turbulentnim časom, takrat ko ste menjavali lastništvo ali pa med epidemijo covida-19, pa v času, ko imamo res nizko brezposelnost, uspelo obdržati celotno ekipo, da diha kot eno?
Zelo smo se trudili obdržati naše ključne ljudi v ekipi, hkrati pa smo morali najti sto novih sodelavcev, ki imajo ročne spretnosti, ljudi, ki imajo neko predznanje, ki je malo specifično za našo industrijo. Tako da to je bil absolutno največji izziv v prejšnjem obdobju.

Lani ste samo v proizvodnji povečali število delavcev s 40 na 100. Kje dobite ustrezen kader?
Mislim, da imamo v Sloveniji eno veliko prednost. Kultura dela, mogoče še iz prejšnjega sistema, je taka, da ljudje delajo dopoldne v podjetjih, potem pa popoldne vsak nekaj ustvarja sam. Zelo veliko ljudi ustvarja z rokami. Tako da pri pogovorih za zaposlitev nas je zanimalo, kaj počnejo v prostem času. Izkazalo se je, da ljudje obnavljajo hiše, popravljajo avte, delajo cel kup zelo kompleksnih stvari kot hobi ali pa kot neko popoldansko delo, ki je kompatibilno s tem, kar mi rabimo. Z uvajanjem kadra, ki smo ga tukaj naredili, se je izkazalo, da je to kader, ki je za nas v bistvu zelo dober.

Dobri odnosi so temelj uspeha. Kaj pa bi svetovali za izboljšanje podjetniške klime v Sloveniji? Kakšna se vam zdi klima v Sloveniji?
Težko rečem. Podjetja, ki smo jih spoznali, recimo Intra lighting, Adria in tako naprej, mi delujejo kot zdrava, z neko vizijo in tipično so tudi vodje na trgu. Mislim, da se še vedno velikokrat bojimo prevzeti iniciativo in poskusiti na trgu priti s produkti do končne stranke, z blagovno znamko, se pravi s stvarmi, ki nam mogoče 10, 20, 30 let nazaj niso bile tako lastne. Kar je škoda. Verjamem, da ravno to majhno okolje, ki je bistveno bolj povezano kot neka večja okolja, kot so neka nemška, francoska, omogoča večji pretok idej med podjetji in večjo možnost inovacije, ki pride iz teh pogovorov.

Pravite, da je podjetništvo neskončna igra, zmagaš že, če ostaneš v njej. Kako ostati v igri – z dvema besedama?
Da jo igraš, ker jo želiš igrati.

Hvala lepa za ta pogovor. Veliko uspehov in vrhunskih presežkov še naprej in srečno.
Hvala.

Naslednjo oddajo Podjetno naprej si lahko ogledate v ponedeljek, 22. maja. Predstavili vam bomo podjetje Lavrih, proizvodnja gorske kmetijske mehanizacije.