Miha Kos je študij fizike končal na ljubljanski univerzi, njegova doktorska disertacija nosi naslov 'Magnetna resonanca v šibkem polju za meritve lastne difuzije in pretoka', nato se je podal na podoktorski študij v ZDA. Nekaj časa je izdajal revijo za radovedne otroke z imenom Petka, leta 1996 pa je soustanovil Hišo eksperimentov, ki je svoja vrata na lokaciji, na kateri je še danes, odprla leta 2000. Je avtor mnogih člankov s področja promocije učenja in promocije znanosti in avtor serije televizijskih oddaj Hiša eksperimentov. Napisal je tudi nekaj poljudno-znanstvenih knjig. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Miha Kos je študij fizike končal na ljubljanski univerzi, njegova doktorska disertacija nosi naslov 'Magnetna resonanca v šibkem polju za meritve lastne difuzije in pretoka', nato se je podal na podoktorski študij v ZDA. Nekaj časa je izdajal revijo za radovedne otroke z imenom Petka, leta 1996 pa je soustanovil Hišo eksperimentov, ki je svoja vrata na lokaciji, na kateri je še danes, odprla leta 2000. Je avtor mnogih člankov s področja promocije učenja in promocije znanosti in avtor serije televizijskih oddaj Hiša eksperimentov. Napisal je tudi nekaj poljudno-znanstvenih knjig. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Miha Kos
Hiša eksperimentov iz leta v leto širi svoje dejavnosti. Njihova najnovejša je mobilna Hiška eksperimentov, ko osnovno šolo za en dan spremenijo v pravi center znanosti. V več učilnicah postavijo majhne eksperimente, kjer se lahko radovedneži učijo na lastnih izkušnjah, ne da bi za to morali v Ljubljano. Eksperiment na fotografiji so poimenovali Zmešani ušesi. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Miha Kos
Kos na svojem 'igrišču' - med najrazličnejšimi eksperimenti. Če je v prostoru hkrati 50 otrok, si lahko predstavljate, kakšen živ žav zavlada ... Foto: MMC/Miloš Ojdanić

V Hiši eksperimentov ne učimo, ampak navdušujemo za učenje.

Hiša eksperimentov
V Hiši so tudi naloge, ki dokazujejo, da ne smemo vedno verjeti svojim očem. Verjetno se vam s to podobo Franceta Prešerna ne zdi nič narobe, razen da je obrnjena na glavo ... Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Hiša eksperimentov
... v resnici pa je videti takole. Naši možgani namreč sami od sebe obrnejo oči in usta, ko je Prešeren postavljen na glavo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Miha Kos
Eksperiment nosi naslov Vodne kače, ob njem je naslednje navodilo: 'Ob straneh podstavka so trije ventili. Z njimi lahko spreminjaš pretok vode skozi gumijaste cevke v krogli. Opazuj, kako spreminjanje pretoka vode vpliva na gibanje cevk.' Kaj menite, da se zgodi? Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Zamislite si v razredu nekega radovedneža, ki ga nekaj zanima. Dvigne roko in hoče nekaj vprašati. Takrat se razkrije, odvrže svoj oklep, prizna, da nečesa ne ve, ker ga nekaj zanima. Takrat je ima učitelj tisti trenutek, ki bo zaznamoval, ali bo ta otrok še naprej radoveden ali ne.

Hiša eksperimentov
Med našim pogovorom je prišel mimo tudi Dušan Mencej, za katerega Miha Kos pravi, da je 'zakrivil' mnogo eksperimentov. 'Skrivam ga tukaj v kleti, da mi ga ne ugrabi Nasa,' se je pošalil Kos. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Spoštujem dobre športnike, ampak ne razumem, zakaj bi se veselil nekega uspeha, če je v hokejski ligi zmagal en klub proti drugemu samo zato, ker v njem igra Slovenec? To je veselje tipa kruha in iger.

Miha Kos
Hiša eksperimentov prireja okoli 20 dejavnosti, kot so festival znanosti Znanstival, mobilna Hiška eksperimentov, delavnice, šola komunikacije za študente, mednarodna šola izdelave znanstvenih šovov, razstave, znanstvene pravljice, aktivnosti, v sklopu katerih srednješolce usmerjajo v naravoslovni študij. 'Pri nas je zaposlenih osem ljudi, srednje velik evropski center znanosti pa potrebuje približno 6.000 kvadratnih metrov prostora in 40-50 zaposlenih. To je naša smer,' je dejal Kos. A resničnost glede prostora in kadrov je precej drugačna. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Hiša eksperimentov
Kako dobro menite, da bi razumeli pristnega Prleka, Rezijana ali Ribničana? Pritisnite na gumb in preverite! Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Hiša eksperimentov se bojuje proti povprečnosti, proti temu, da bi bili zadovoljni že z najmanjšo stvarjo, ki smo jo osvojili. Skušamo narediti ljudi odvisne od učenja, da se bodo vsak dan kaj novega naučili in v tem videli lastno bogatenje.

Hiša eksperimentov
Hiši je poseben pečat pustil Božo Kos, oče Mihe Kosa, znani slovenski ilustrator in stripar, ki je eksperimentom s svojimi ilustracijami dodal ščepec šaljivosti. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Če mi kdo kdaj reče, da se nisem pripravljen učiti, bi se najraje ugreznil v zemljo. Želim piti znanje. Pravijo, da vedno, ko nekdo umre, umre ena knjižnica.

Hiša eksperimentov
Najmlajše bo zagotovo najbolj pritegnilo delanje takšnih in drugačnih milnih mehurčkov - tudi tako velikih, da se vanje lahko 'oblečete' ... Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Hiša eksperimentov
Tudi ko hišo zapustite, eksperimentov ni konec. Zelo zanimiva se nam je zdela informacija, da lahko v času, ko je Hiša eksperimentov zaprta, nekatere poskuse delate kar doma, prek računalnika, pa tudi prek mobilne aplikacije na vaših telefonih. Ne veste, kako? Obiščite stran www.he.si/e- in preverite. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Mislim, da strošek ustrezne Hiše eksperimentov ne bi bil večji od gradnje nekega nakupovalnega središča ali ene večje šole, tako da se mi zdi selitev izvedljiva. Hkrati bi to postala šola za celotno Slovenijo in mnogo boljša možnost kot družinski izlet v nakupovalno središče.

Hiša eksperimentov je majhna, a čarobna hiška na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo je obiskal že marsikateri osnovnošolec. V njej se je poglobil v različne eksperimente, pri katerih ni le delal, kar so mu drugi naročili, ampak je bil pri tem popolnoma samostojen. Hiša eksperimentov je namreč prvi slovenski center znanosti tipa "izvedi sam", katere namen je promocija znanja in soustvarjanje družbe, ki temelji na radovednih in odprtih ljudeh.

Miha Kos je ustanovitelj in direktor Hiše eksperimentov, ki deluje že od leta 2000. Na začetku oktobra je Odbor za podeljevanje nagrad Republike Slovenije na področju šolstva Hiši eksperimentov podelil nagrado za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva. Kos svoje neverjetne zagnanosti, skoraj otroške navdušenosti pa tudi navihanosti in izjemne želje, da bi vsem, ne le mladim, približal delovanje narave in naravnih zakonov, ni skrival niti v pogovoru za MMC.

Uspešna Slovenija je projekt za optimizem in spodbudo. V MMC-ju želimo z njim predstaviti posameznike, podjetja in ustanove, ki so za odličnost na svojem področju pred kratkim prejeli priznanje ali nagrado. Uspešni učenci, inovatorji, podjetniki, kmetje, zdravniki, umetniki, znanstveniki, športniki ... Njihovi dosežki vzbujajo upanje, da se bo Slovenija s svojo ustvarjalno močjo vendarle prebila med vitalne družbe. Svoje predloge pošljite na naslov uspesna.slovenija@rtvslo.si.


Pogovarjala sem se z več prijatelji in vsi po vrsti so rekli, da je v Hiši eksperimentov "kul", "ful dobro" ali da jo poznajo in nameravajo obiskati z otroki. To je verjetno največja možna pohvala za vas - da ima Hiša eksperimentov sloves "kulskosti"?
Da, res je, ljudje res tako dojemajo obisk Hiše eksperimentov. Nismo dobili še nobene resne kritike, razen te, da bi lahko bilo več eksperimentov in več prostora. To pa sta stvari, na kateri jaz ne morem odgovoriti, to je treba vprašati druge. Prizadevamo si, da bi bilo dejavnosti še več. Zakaj je pri nas "kul"? Glavni moto Hiše eksperimentov je promocija izobraževanja. Ne promocija znanosti, ampak bolj kot to želimo, da ljudje vzljubijo učenje. Morda se sliši malo absurdno, ampak učenje ni muka, ko enkrat prilezeš na prvo polico znanja. Sam učenje namreč velikokrat primerjam s plezanjem na hrib. Vložiti moraš neki napor, da prideš do prve police. Na njej se ustaviš in vidiš, kaj vse si že preplezal in kako lepši razgled imaš. Hkrati pa vidiš tudi, da lahko plezaš naprej in dosežeš naslednjo polico. Spet si vložil napor, ampak se je spet izplačalo, saj je razgled še lepši. Najlepša stvar pa je, ko opaziš, da boš lahko plezal ves čas, da nikoli ne boš priplezal na vrh hriba. Ampak ne sme biti veselje v tem, da dosežeš vrh, veseliti te mora samo plezanje.

V Hiši delujemo po načelu, da ljudje niso radi testirani, radi pa se testirajo sami. In to je "kul". Ker ti sam stojiš pred eksperimentom, nikogar ni, ki bi te za roko vodil od enega do drugega eksperimenta in ti narekoval, kako je treba stvar narediti. Sam se spopadeš z eksperimentom, lahko tudi odnehaš, če želiš, in te zaradi tega nihče ne bo kritiziral, lahko pa nadaljuješ, dokler te je volja. To je najboljša šola. V Hiši eksperimentov ne učimo, ampak navdušujemo za učenje. Nismo namenjeni otrokom, ampak tudi otrokom, namenjeni smo vsem, ki so radovedni in so pripravljeni priznati, da česa ne vedo, s tem pa se tudi kaj novega naučiti. In očitno se ljudje radi učimo, to je v naši naravi. Če se ljudje ne bi učili, človeštvo ne bi prilezlo do tu, kjer je.

Se vam zdi le pomembno, da se otrok uči, pa ni pomembno, kaj? Ali se lahko uči narobe in napačne stvari?
Vsaka stvar, ki se jo naučiš, ti bo zagotovo enkrat - ali pa večkrat - koristila. Vsaka stvar, vsaka izkušnja, je za nekaj dobra, tudi če je negativna. Najuspešnejši znanstveniki so zagrešili največ napak oziroma tega, kar drugi vidijo kot napake. Znanstveniki poskusov namreč ne vidijo kot napake, ampak kot nekaj novega, kar so se naučili, zakaj stvar tako ne deluje. In drugič bodo vedeli, da ne smejo iti po tej poti, ampak po drugi.

Zagotovo pa niso le otroci tisti, ki se pri vas veliko naučijo, eksperimenti so nekaj povsem novega tudi za mnoge učitelje in starše, ki nimajo pojma, kako razložiti Pitagorov izrek, kako pojasniti sladkorno bolezen ali kako se v molekuli vidi atom. Verjetno mora biti kar zabavno poslušati "pametovanje" in zadrego odraslih, ko skušajo otrokom odgovoriti na večno vprašanje: Zakaj?
Glavna stvar, ki se je morajo zavedati starši, predvsem pa učitelji v šolah, je to, da ne vedo vsega. Pravzaprav se morajo zavedati tega, da marsičesa ne vedo. Še bolj pomembno je to priznati. Otrok naj čim večkrat sliši od učitelja in starša naslednje: "Tega pa jaz ne vem. Pojdiva pogledat, kje bi to poiskala?" Užitek je v iskanju odgovora. Če ti nekdo postreže z odgovorom, si ga dobil na pladnju, gre hitro v glavo in še hitreje iz nje. Pravo učenje je, da pri tem nekaj počneš, "zašvicaš" v možgane, ko iščeš odgovor. Res je pomembno, da otrok sliši: "Tega pa jaz ne vem." Da jemlje učitelja in staršev kot božanstvo, ampak da vidi, da če priznaš, da nečesa ne veš, to ni pomanjkljivost, ampak vrlina. Potem se otroci ne bodo bali radovednosti.

Otroci v šolo pridejo polni radovednosti, v šoli pa jim nekaj to radovednost izbije. Veliko sem premišljeval o tem, kaj je to, kar znižuje radovednost. Mislim, da je treba predvsem delati na učiteljih, na njihovem komuniciranju. Zamislite si v razredu nekega radovedneža, ki ga nekaj zanima. Dvigne roko in hoče nekaj vprašati. Takrat se razkrije, odvrže svoj oklep, prizna, da nečesa ne ve, ker ga nekaj zanima. Takrat je na učitelju tisti trenutek, ki bo zaznamoval, ali bo ta otrok še naprej radoveden ali ne. Sta dve poti. Ena pot za učitelja je, da se na to vprašanje odzove s spodbudo: "Zanimivo vprašanje. Ne vem odgovora. Ali morda kdo ve? Dajmo se o tem pogovoriti. Kaj ti misliš?" Ampak to od učitelja zahteva, da je stoodstotno predan temu, kar počne, da tudi njega samega učenje in to, kar uči, zanima, in seveda da zna ubrati tudi pravi didaktični pristop, pri katerem ne pove odgovora, ampak otroka le usmeri do njega. Druga pot pa je: "Zdaj ne bomo o tem govorili. To bi že moral vedeti. Poglejte ga, tega ne ve." S tem otroku sporočimo, naj ne bo radoveden, ker bo kaznovan. Pa ne samo njemu, to je sporočilo vsemu razredu, v smislu, če boste spraševali, vas to čaka.

Kakšno pa je vaše mnenje o učnem načrtu v osnovnih šolah? So naravoslovni predmeti prikazani dovolj zanimivo, dovolj plastično, ali je težava v samem kurikulumu, ki učitelju ne dovoljuje pretirane inovativnosti, ampak bolj enosmerno podajanje učne snovi?
Mislim, da bi morali zaupati učiteljem, jim dati večjo odgovornost in večji pomen. Kurikulum je vsekakor preveč natrpan, premalo praktičen in učiteljem daje premalo svobode. Vsi govorimo, da je finski izobraževalni sistem dober, čeprav, zanimivo, skoraj vsaka država za svoje izobraževanje pravi, da ni dobro. Mislim, da tudi Finci to rečejo zase. Kakšna je razlika med Finsko in Slovenijo? Na Finskem gredo lahko v učiteljski poklic samo najboljši študentje, le crème de la crème vsake generacije. S tem zagotovijo najvišjo kakovost izobraževalnega sistema, dejansko postanejo učitelji le tisti, ki jih stvari najbolj zanimajo in le taki bodo predajali znanje naprej. To so zagotovo sami navdušenci. Upam, da k temu težimo tudi mi. Drug primer je Izrael. Imamo dobro navezavo s "science centri" v njihovih mestih, večkrat so nas povabili, da pri njih priredimo svoje znanstvene šove. To, kar sem tam videl, je, da ljudje izredno cenijo učitelje pa tudi znanje in znanost na splošno. Pred vsakim učiteljem snamejo klobuk. To je vtkano v njihovo kulturo.

Pri nas uspešnega znanstvenika nikoli ne bomo šli množično pričakat na Brnik ali mu priredili sprejema, pri športnikih pa je to nekaj običajnega ...
Ali ni to žalostno? Športnike sam izredno cenim, ampak ne vrhunskega športa, pač pa zdrav narod. Če bi se velika sredstva vlagala v to, da bi šel lahko igrat na primer odbojko, ko se ti kaj takega zahoče, bi imeli zdrav narod, narod, ki se giblje. Saj veste, zdrav duh v zdravem telesu. Ni pa zdrav narod takrat, ko sediš in gledaš nogomet, rokomet ali hokej. Vsi ti športi so lepi, a mislim, da ni treba toliko denarja vlagati vanje. Predvsem je treba znati spoštovati različne dosežke. Uvrstitev na evropsko prvenstvo v čemer koli že ali zmaga nad neko državo seveda je uspeh, v sebi se počutiš ponosnega, a ta uspeh traja približno toliko kot časopis. Časopisa prejšnjega dne ne bere veliko ljudi. Takšen športni uspeh je trenuten, uspeh v znanosti pa je dvig znanja naroda, splošnega znanja in tak uspeh ostane. Če bi mene kdo vprašal, kdaj je bila Slovenija nazadnje evropski prvak v rokometu, nimam pojma, pa je bila to, če se je to kdaj zgodilo, takrat zagotovo velika novica. A to gre v pozabo. Če me pa kdo vpraša, kdo je bil Nobelov nagrajenec, če rečemo, da je to primerljivo s svetovnim prvakom v športu, bi vedel. Takšni ljudje ostanejo.

Katere slovenske znanstvenike pa vi trenutno najbolj cenite?
Posameznih znanstvenikov je zelo malo, ekipa je tisto, kar je treba ceniti. Imamo krasne ekipe, na primer na Institutu Jožefa Stefana, na Kemijskem inštitutu, v drugih izobraževalnih institucijah, odlični so tudi nekateri znanstveniki, ki delujejo v tujini. Čeprav sam njim ne bi dal prevelikega pomena, ker se mi zdi, da je najlepše, če vztrajaš v Sloveniji in ugled Slovenije dvigneš s tem, da ti kljub trenutnim razmeram vseeno uspe nekaj narediti.

Kar je pa zagotovo težja pot ...
Da, je težja, ampak zame tudi veliko bolj cenjena. Mislim, da isto velja v športu. Spoštujem dobre športnike, ampak ne razumem, zakaj bi se veselil nekega uspeha, če je v hokejski ligi zmagal en klub proti drugemu samo zato, ker v njem igra Slovenec? To je veselje tipa kruha in iger.

Ampak prav ta en športnik verjetno veliko naredi za to, da se o Sloveniji govori.
Kaj naredi? Velikokrat se sprašujem, ali res s športnimi uspehi raste ugled ene države, kot je Slovenija. Zanima me, kolikokrat, ko je recimo Hrvaška premagala Slovenijo v enem športu, je takrat zrasel ugled Hrvaške v naših očeh. Naj ljudje v sebi to premislijo in povedo. In ko Slovenija nekoga premaga, ali je takrat ugled Slovenije kaj večji? Vprašanje je tudi, ali se s športnimi uspehi poveča prepoznavnost Slovenije. Vedo, da gre za neko Slovenijo ali Slovakijo ali Slavonijo ... Menim, da šele takrat, ko pridejo tujci v Slovenijo in jo spoznajo, jo tudi razpoznajo. Jaz tudi nisem poznal razlike med Litvo, Latvijo in Estonijo, dokler nisem šel tja in stvari doživel na svoji koži. In s tem smo spet nazaj v Hiši eksperimentov - le stvari, ki doživiš na lastni koži, tudi spoznaš. Tisto, kar ti nekdo le pove in pokaže, pa hitro gre.

Pa se vrniva še midva v vašo hišo, ki je prvi nacionalni center znanosti tipa "izvedi sam". Kdo si je zamislil in tudi izdelal vse eksperimente in dogodivščine, ki jih pri vas lahko doživimo?
Ekipa Hiše eksperimentov. Vsi eksperimenti v Hiši eksperimentov so nastali v naši delavnici. Oziroma ideja je nastala pri nas, oblika ali dizajn tudi, seveda pa so nekatere stvari, ki so na primer iz plastične mase ali lesa, naredili drugi. Vsak eksperiment ima navodila, ki jih je znanstvenik recenziral, ampak bistvo je, da je vse skupaj naš lastni produkt. So seveda centri po svetu, tudi pri nas, ki nekatere ali celo vse eksperimente kupujejo, a jaz mislim, da bi morali vlagati v lastno znanje. Če si ekspriment naredil, veš tudi, kako ga popraviti, če se pokvari. Idej v Sloveniji imamo ogromno. Nekatere eksperimente lahko seveda vidite tudi v drugih podobnih centrih. Rekel bi, da je približno polovica eksperimentov takih, ki so od same ideje do izvedbe nastali v naši hiši, polovica pa je takih, za katere smo idejo dobili drugje, izdelava, dizajn, navodila in oplemenitenje pa je bilo narejeno pri nas. So tudi centri po svetu, ki so si idejo izposodili v Hiši eksperimentov. Gre za odprt pretok informacij.

Tudi na vaši spletni strani se da videti navodila za vse eksperimente, torej res ničesar ne skrivate, vaš namen je očitno ravno nasproten - da so eksperimenti dostopni vsem, tudi tistim, ki v Hišo niti ne zaidejo?
Seveda. Saj to je tudi razlika med čaranjem in znanostjo. Tudi znanost je videti kot čarovnija, ampak jo lahko razložiš, ne ostaneš pri tem, da je to samo čarovnija.

Kateri eksperiment pa ima po vaših izkušnjah največji "uau" učinek, je najzanimivejši oziroma najbolj fascinanten?
Vsi. Če pogledamo knjigo vtisov, vidimo, da je vsakemu nekaj všeč. Celo istemu človeku s tem, ko raste, v različnih obdobjih postajajo všeč različne stvari. To je podobno kot branje knjige. Sam sem v osnovni šoli zelo veliko recitiral, na primer Prešerna, Minattija, Kajuha, Aškerca. Takrat nisem kaj dosti razumel, kaj govorim, pa sem vseeno moral doživeto povedati pesem. Pozneje, ko sem še enkrat bral Prešerna, pa sem počasi odkrival, kaj je hotel z določeno besedo povedati. In tako je tudi z eksperimentiranjem. Če dovoliš spreminjanje parametrov, boš vedno odkril kaj novega. Pa saj tukaj niso le eksperimenti, tu so tudi naše dogodivščine, znanstveni šovi, za katere bi se strašno zmotil, če bi rekel, da gre za predavanja. Gre za interakcijo. Glavna ideja dogodivščin je, da pride do komunikacije, sploh ni pomembno, ali demonstrator do konca pripelje začrtani scenarij, ampak da se ustvari neka komunikacija, da ljudje pridejo s svojimi idejami in se pogovarjajo med seboj. Hiša eksperimentov se bojuje proti povprečnosti, proti temu, da bi bili zadovoljni že z najmanjšo stvarjo, ki smo jo osvojili. Skušamo narediti ljudi odvisne od učenja, da se bodo vsak dan kaj novega naučili in v tem videli lastno bogatenje. Hočemo ustvariti ljudi, ki so radovedni, ki iščejo odgovore, ljudi, ki se ne bodo dali prepričati o nečem, v kar ne verjamejo. Če nam to uspe, potem bomo izkorenili horoskope, razna padarstva, druge stvari, v katere ljudje verjamejo samo zato, ker uporabljajo neke izraze, ki so videti znanstveni, ampak to niso.

Se vi tudi še vedno vsak dan kaj novega naučite?
Upam. Res sem odprt za novo znanje. Če mi kdo kdaj reče, da se nisem pripravljen učiti, bi se najraje ugreznil v zemljo. Želim piti znanje. Pravijo, da vedno, ko nekdo umre, umre ena knjižnica. Vsak človek je strašansko zanimiv, vsak nosi v sebi svoje poglede na svet, svoja znanja in škoda je ne komunicirati in ne poslušati. Pozabili smo, kako pomembno je poslušati.

Od odprtja Hiše eksperimentov pa do danes ste svoje dejavnosti močno razširili, prostor pa je ostal isti, kar že močno ovira vaš razvoj, saj za nekatere eksperimente in večji obisk preprosto ni več prostora. Je selitev izvedljiva?
Hišo eksperimentov smo kot fundacijo ustanovili leta 1996, torej smo letos postali polnoletni, te prostore pa smo po zaslugi takratne županje Vike Potočnik dobili leta 2000 in od takrat smo v njih. Hišo smo zapolnili v štirih letih, zadnjih deset let pa smo kot rak samotar, ki mora odvreči polževo lupino, v kateri je, in išče novo, ki jo lahko zapolni. Možnosti za selitev morajo biti. A mi smo tisti, ki znamo te prostore zapolniti, ki znamo Sloveniji ponuditi radovednost, prostor, kjer lahko vzljubijo učenje, nismo pa tisti, ki imamo v žepu sredstva.

Kakšen je sicer vaš vir financiranja? Sodite med organizacije, financirane iz javnih sredstev ali morate denar pridobivati prek pokroviteljev, ki jih najdete sami?
Ne, nismo javna ustanova. Financiramo se z vstopninami, s pokrovitelji in projekti. Projekti so na trgu, in če si uspešen in dobro napišeš projekt, res nekaj ponudiš, dobiš projekt - mestni, državni, evropski, ki ti zagotovi sredstva za določen čas. V glavnem so projekti enoletni ali triletni. Financiranja drugih centrov po svetu so različna. Po navadi si večje mesto ne more privoščiti, da ne bi imelo centra znanosti, bodisi je to stvar mesta bodisi države. V tujini je običajno tako, da rečejo: "Moramo imeti 'science center', kje bi našli ljudi?" Pri nas je to drugače, obrnjeno. Večkrat so se že pokazale možnosti za selitev in večkrat so te možnosti tudi ugasnile. Mislim, da strošek ustrezne Hiše eksperimentov ne bi bil večji od gradnje nekega nakupovalnega središča ali ene večje šole, tako da mislim, da je izvedljivo. Hkrati to postane šola za celotno Slovenijo in je mnogo boljša možnost kot družinski izlet v nakupovalno središče. Doživljamo namreč nekaj, česar nisem videl še nikjer - ob koncih tedna vidim družine, ko otrok, ki je predtem že s šolo obiskal Hišo eksperimentov, razlaga znanost svojim staršem, starši pa iz izkušenj znajo primere posredovati nazaj otrokom in vzpostavi se res kakovostna komunikacija znotraj družine na temo znanosti z. Ne poznam nobene druge institucije, kjer bi se dogajalo kaj podobnega.

Kakšni so pogoji za uspešno Slovenijo?
V ekonomski krizi je pogosto treba zategovati pas, varčevati, ampak treba je tudi vlagati. Država smo mi vsi. Država je kot organizem, ima svoje okončine in svojo glavo, pamet. Telo v kriznih časih lahko preživi, če izgubi kakšen prst, ne more pa preživeti, če se mu odreže glava. In izobraževanje in znanost sta glava tega organizma. Če nimamo glave, ne moremo ustvarjati dodatne vrednosti, ne pridemo do tehnoloških in drugih inovacij, ki lahko pripeljejo do novih izdelkov, do nečesa, kar Slovenijo lahko popelje iz krize. Iz krize nas lahko popelje le znanje. Pogoj za uspešno Slovenijo je po moje radovedna družba, ki sprašuje, išče odgovore in se jih ne ustraši, ampak brska naprej. Potrebujemo tudi družbo, ki razmišlja s svojo glavo in se ne pusti spraviti na led od ljudi, ki lepo govorijo, a ničesar ne povejo.

V Hiši eksperimentov ne učimo, ampak navdušujemo za učenje.

Zamislite si v razredu nekega radovedneža, ki ga nekaj zanima. Dvigne roko in hoče nekaj vprašati. Takrat se razkrije, odvrže svoj oklep, prizna, da nečesa ne ve, ker ga nekaj zanima. Takrat je ima učitelj tisti trenutek, ki bo zaznamoval, ali bo ta otrok še naprej radoveden ali ne.

Spoštujem dobre športnike, ampak ne razumem, zakaj bi se veselil nekega uspeha, če je v hokejski ligi zmagal en klub proti drugemu samo zato, ker v njem igra Slovenec? To je veselje tipa kruha in iger.

Hiša eksperimentov se bojuje proti povprečnosti, proti temu, da bi bili zadovoljni že z najmanjšo stvarjo, ki smo jo osvojili. Skušamo narediti ljudi odvisne od učenja, da se bodo vsak dan kaj novega naučili in v tem videli lastno bogatenje.

Če mi kdo kdaj reče, da se nisem pripravljen učiti, bi se najraje ugreznil v zemljo. Želim piti znanje. Pravijo, da vedno, ko nekdo umre, umre ena knjižnica.

Mislim, da strošek ustrezne Hiše eksperimentov ne bi bil večji od gradnje nekega nakupovalnega središča ali ene večje šole, tako da se mi zdi selitev izvedljiva. Hkrati bi to postala šola za celotno Slovenijo in mnogo boljša možnost kot družinski izlet v nakupovalno središče.