Orion Foto:
Orion Foto:

To je vaše novo vesoljsko plovilo, Amerika.

Rob Navias, Nasa
Orion
Orion
ISS
Cape Canaveral

Po četrtkovem neuspelem poskusu je tokrat raketa Delta IV Heavy svoje motorje pognala ob predvideni 13.05 in dvignila skoraj 800 ton. "Prišla je zora Oriona in nova era vesoljskega raziskovanja," so dogodek pokomentirali na Nasi. Tokrat je šlo vse po načrtih in vsi sistemi so delovali brezhibno, z izjemo ene kamere na Orionu, so še dodali.

Testni polet, ki stane okoli 300 milijonov dolarjev, je skupno trajal štiri ure in pol. Orion je brez žive posadke dvakrat obkrožil planet. Najvišje se je dvignil pri 5800 kilometrih nadmorske višine in je s tem dosegel "pravo" vesolje. Nižja Zemljina orbita, kjer je tudi Mednarodna vesoljska postaja, je približno 15-krat nižje.

Podal se je skozi Van Allenove radiacijske pasove, kjer vlada močno ionizirano sevanje, ki lahko poškoduje tako opremo kot morebitno posadko. Nasa je testirala, čemu bodo astronavti na prihodnjih odpravah podvrženi.
Svojo sled so pustile vesoljske smeti. Vsaj dva drobca sta se zaletela v poveljniški modul in izvrtala 2 in 3 centimetre globoki luknji, so sporočili z agencije. Kapsule nista ogrozili.
Nato je napočil čas za vrnitev proti tlom. Poveljniški modul se je ločil od servisnega, proti tlom usmeril toplotni ščit in začel spust. Proti tlom je drvel s hitrostjo 32.000 kilometrov na uro. Zaradi velikega trenja s plini se je segrel do temperature 2200 stopinj Celzija, kar je dvakrat več od lave. Vstop v atmosfero je posnelo posebno Nasino letalo.
Tako kot v starih Apollovih časih je za nekaj minut kapsula izgubila stik z nadzornim središčem, odprla padala (kar 11 jih je imela) ter pri 32 kilometrih na uro ob 17.30 po našem času pljusknila v Tihi ocean.
Naslednik Apolla in Space Shuttla
Orion je vesoljsko plovilo za človeško posadko in tovor naslednje generacije. Opravljalo bo nalogo, ki jo je v 60. in 70. letih slavna serija Apollo, med drugim s pristankom na Luni. Razvijajo ga že od leta 2011 in zdaj je odšla na svoj prvi, testni polet.
Z vidika konstrukcije je Apollom zelo podoben; glavna kapsula za človeško posadko, pod katero je poveznjenih še več modulov skupaj z motorjem. Glavna razlika je v pogonu: Orion ima lastne sončne celice, medtem ko se je Apollo zanašal izključno na gorivo.
Prostornost in varnost
Je tudi precej prostornejši, saj je na Luno v 70. letih lahko odšla največ trojka astronavtov, zdaj lahko štirje s precej več opreme. Tako kot ladje Apollo je opremljen z modulom, ki ga v primeru nesreče hipoma povleče stran od rakete in na varno.
Servisni del za Orion razvija Evropska vesoljska agencija v sodelovanju z Airbusom na podlagi že obstoječega lastnega vesoljskega plovila Automated Transfer Vehicle, ki oskrbuje ISS. Na tokratnem poletu evropske opreme še ni bilo, uporabljeni servisni modul je le začasen.
Prva prava misija v vesolje z novim plovilom se bo zgodila predvidoma leta 2017, ko bo Orion na novem raketnem sistemu SLS odletel do Lune, jo obletel in se vrnil nazaj. Leta 2021 naj bi isto ponovil s človeško posadko. Sredi 20. let naj bi z Orionom astronavti pristali na asteroidu, v 30. letih pa na Marsu.

Iskanje podpore v javnosti?
Tako napoveduje Nasa in tako z vso gotovostjo zatrjuje njen glavni administrator, Charles Bolden. Niso pa vsi v stroki tako prepričani. Ne nazadnje je bil tudi pri Apollu eden izmed ciljev ustvaritev človeške kolonije na Luni, pa se to ni zgodilo. Kritiki opozarjajo predvsem na visoko ceno sistema SLS ter razvoja Oriona, ter ocenjujejo, da je redno izpostavljanje misije na Mars predvsem v vlogi iskanja podpore v javnosti. Ta v končni fazi projekt plača.

Nasa bo za financiranje morala prepričati še veliko sestav ameriških predstavniških teles in vlad, medtem pa jih lahko zasebniki z lastnimi kapsulami in raketami, kot sta ULA (United Launch Alliance z Boeingom in Lockheed Martinom) ter Space X za nekajkrat prehitita po stroškovni učinkovitosti.
Video 1: Nasin prenos v živo

Video 2: Posnetek vzleta

To je vaše novo vesoljsko plovilo, Amerika.

Rob Navias, Nasa