Še v prejšnjem desetletju ga domovina skorajda ni poznala. Ko pa je nastopilo leto 2013 in trenutek, v katerem je človeštvo prvič poseglo v medzvezdni prostor, je ime Anton Mavretič začelo širše odzvanjati tudi po Sloveniji. Mavretič je namreč tisti elektroinženir, ki je sodeloval pri Nasinem programu Voyager. Prva sonda iz programa je najbolj oddaljen, najhitreje potujoči izdelek človeških rok, ki je v medzvezdje zgodovinsko prodrl pred petimi leti. Prav lani pa je sledila sonda dvojčica Voyager 2. In Mavretičev instrument PLS je bil ključen za določanje, kje točno se je izstop zgodil.

Rodil se je leta 1934 v Boldražu pri Metliki, skoraj 60 let od skupno 84 je prebil v ZDA. Tam je od leta 1957, ko se je dodobra razplamtela vesoljska tekma med Združenimi državami Amerike in Zvezo sovjetskih socialističnih republik. Lepa priložnost za pogovor torej, za premislek o zgodnjih vesoljskih programih, pa tudi svežem vstopu Voyagerja 2 v medzvezdje.

Sorodna novica Ko bo Zemlje konec, bo na nebu zapisano slovensko ime

Ko smo ga po petlih letih vnovič poklicali v Boston, je iz slušalke zazvenel lep jezik. Angleške besede izgovarja z izrazitim ameriškim naglasom, njegova slovenščina pa ima patino žlahtnosti iz sredine prejšnjega stoletja. 60 let zdoma ni ustavilo njegove narodnozavedne vneme in truda za povezovanje Slovencev po svetu.

Gospod Mavretič, v ZDA ste prišli leta 1957. Prav takrat, ko so Rusi izstrelili prvi umetni satelit Sputnik, prav tedaj, ko se je zagnala velika vesoljska tekma. Z druge strani luže ste spremljali velike programe, kot so Mercury, Gemini, Apollo, pa tudi ruske podvige na drugi strani. Lahko nam, ki omenjenega nismo izkusili, razgrnete svoje spomine?
Da, spominjam se teh stvari. Bil sem sicer še doma, oktobra 1957, ko je bil Sputnik izstreljen in je bilo navdušenje po vsem svetu zelo veliko. O tem se je ogromno govorilo, še posebej mladi elektrotehniki in strojniki – sam spadam med elektrotehnike – so bili vsi navdušeni nad to stroko. To je bilo še posebej jasno, ko sem novembra odšel v Ameriko študirat. Nisem pa sam takrat imel nobenega upanja, da bom tudi sam delal na teh vesoljskih problemih. Moral sem tudi končati univerzo. Sledil sem vsemu, kar se je dogajalo, po televiziji, po radiu in tako naprej, z veliko vnemo.

Vmes sem študiral na Univerzi v Denverju, kjer sem leta 1961 končal magistraturo. A stvari so se zapletle, vrniti sem se moral v Jugoslavijo, v Aleksinac, da sem odslužil vojaški rok. 1962. leta sem znova odpotoval v ZDA, v New York, in vpisal doktorat na univerzi Syracusae, bil sem sprejet. Ampak naš jugoslovanski konzulat mi ni več podaljšal potnega lista, rekli so mi, da moram iti domov. Za mene je bil to velik šok. Da sem lahko ostal v ZDA, sem pustil študije in raje šel delat, se zaposlil pri Westinghousu pri specialnih projektih za dve leti, pri patentih za barvno televizijo. Tam sem se tudi veliko naučil, tako da prekinitev na koncu ni bila tako slaba. Naposled sem leta 1968 doktoriral na Državni univerzi Pennsylvania iz ionosferskih študij. Tam sem se ukvarjal z raketami, pet raket je bilo uspešno izpuščenih v času sončnega mrka v Braziliji, na podlagi pridobljenih podatkov sem napisal disertacijo.

No, in ko sem imel te izkušnje z raketami, sem slišal, da je na MIT-u (Massachussets Institute of Technology) odprto mesto za znanstvenika za delo na vesoljskih instrumentih. Prijavil sem se, ampak nisem imel veliko upanja, ker se na MIT navadno prijavi na stotine ljudi z vsega sveta. Ampak mesto sem dobil. Postal sem inženir projekta Interplanetary Measuring Platform (Explorer 47, Explorer 50). Bil je satelit, morali smo ga narediti na hitro in se sproti učiti. Taisti tim je nato nadaljeval delo pri Voyagerju.

Satelita, ki ste ju omenili, sta nosila naziv Explorer 47 in 50 in sta bila naslednika prvega ameriškega satelita, ki je bil ravno tako Explorer (izstreljen leta 1958). Tako ste na neki način tudi vi bili del te vesoljske tekme. Naslednji veliki dogodek v tekmi je bil polet prvega človeka v vesolje, Jurija Gagarina leta 1961, in malo zatem Američana Alana Sheparda. Kako je bilo to videti iz vašega zornega kota?

Navdušenje je bilo takrat vsesplošno. Ljudje tega niso pričakovali, sploh ne potovanja po vesolju. To je bila tako nova reč, da je bilo sploh ... Tudi jaz sem bil zelo navdušen. Gledal sem, čital, poskušal razumeti, za kaj gre, kako stvari delujejo. Čeprav moram poudariti, da nisem bil del tega, to je bil Nasin program za človeško posadko. Jaz sem delal na MIT-u v Bostonu, ki je za Naso izvajal znanstvene stvari. Poleti s posadko so imeli središče v Houstonu.

Prvi ameriški astronavt je v vesolje šel na projektu Mercury. Sledil je Gemini, s katerim so tehnologijo pritegovali na višjo raven, in Apollo. Nekje vzporedno z Apollom ste vi začeli delati posredno za Naso. Kako ste gledali na ta program?
Tu, kjer sem jaz, v Bostonu, deluje laboratorij, ki je bil z Apollom tesno povezan. Takrat so se imenovali še Aero-Astro's MIT Instrumentation Lab. Oni so delali vse te navigacijske naprave, ki so sploh omogočile, da je Apollo lahko šel do Meseca, brez te elektronike bi bil program nesmiseln. Danes se imenujejo Draper Laboratory in so še danes najboljši za navigacijo po vesolju na svetu. No, takrat so bili eden izmed laboratorijev na MIT-u, kjer sem jaz deloval. Bili smo tesno povezani. Skupaj smo hodili na zabave in z njimi praznovali uspehe. Oni so izdelovali te specialne račualnike za Naso, bili so odlični. Moram reči, da sem bil navdušen nad njihovim delom. Takrat sem jaz že končal študij na MIT-u in doktoriral, in tamkajšnji študenti so delili moje navdušenje. Takrat je bilo zanimivo in napeto vzdušje za znanost in inženirstvo. Pa za fizike, astronome, matematike ... za vse te stroke, ki so precej težke. Zanimanje zanje je takrat visoko poraslo. In pozneje je prav zaradi pomanjkanja takih, originalnih podvigov tudi upadlo.

Zdaj bo 50 let od samega vrhunca programa Apollo, ko so dejansko prvič pristali na Luni. Kako ste pa to spremljali?
Samo tega se spominjam, kar sem gledal na televiziji. Počasi pozabljam detajle, ker je res že davno tega. Imam že 84 let [smeh]. Vem pa, da sem z veseljem takrat kot še mlad znanstvenik gledal te stvari in sanjal o tem ... to so bile pač osupljive stvari. In v Ameriki je bilo takrat ogromno pametnih, študiranih ljudi iz tehničnih strok in so vsi nekako hoteli biti del tega, ker je bilo v modi, da si sledil vsem detajlom, še posebej pri Apollu, in še posebej pri misijah, ki so dejansko pristale na Luni. Pri enem od teh Apollov je sodelovala skupina na MIT-u, z eksperimentom, ki je iskal vodo na površini Lune. Spomnim se inštrumenta, precej dobro, delali so ga, mislim, da štiri leta. Naposled so ga posadili na enega od Apollov ... ne spomnim se več, katerega. Astronavti so se z roverjem vozili po površini in merili. Pri tem projektu sem imel veliko kolegov. Zdaj slišim, da spet hočejo na Luno, nekje leta 2025 ali 2024.

Kako gledate na prizadevanja kolegov inženirjev dandanes, ki imajo na voljo precej naprednejša orodja, tako za misije s posadko kot robotske?
Zdaj bo precej lažje. Tehnologija se je izboljšala, varnost je večja, prav tako zanesljivost. Veliko več se lahko opravi. Minituarizacija je naredila svoje. Samo računalniki so v primerjavi s tem, kar smo imeli na voljo v sedemdesetih, tisočkrat in milijonkrat boljši. To pomeni, da bodo zagotovo precej več dosegli. Je pa zanimivo to, da je Luna samo prvi del. Tam bodo naredili postojanko, [Lunarni portal oz. Lunar Gateway, op. a.], ki bo služila samo začasnim odpravam. S te postojanke bodo krenili naprej, pogledat na Mars v naslednjih desetletjih. In to je šele zanimivo. Možnosti, da je bilo na Marsu nekoč življenje, so oprijemljive, so dokaj velike. Čeravno je navečja možnost, da se je davno v preteklosti nekoč življenje razvilo na Veneri. Vendar se tam ne da pristati, ne z ljudmi, pa še z roboti komajda, ker je prevroča. Ampak kaže, da je tam življenje verjetno nekoč bilo. Kdo ve, morda se je preselilo z Venere na Zemljo pred milijardami let in se začelo primitivno razvijati na svetu.

Sam rad razmišljam in veliko špekuliram. Je morda mogoče, da teh piramid niso zgradili Egipčani? Temveč neki naši predniki pred Egipčani? Morda naprednejši? Spet, to je samo moje razmišljanje, špekulacija, ne da bi jo vsiljeval komu. Vendar tako preciznost, ko se vidi na piramidah, je še danes težko narediti, z današnjo tehnologijo. Kdo ve, kakšna so bila pota življenja. Res bi bilo zanimivo neposredno videti, kaj se je dogajalo na Zemlji pred 20.000, ali 50.000 leti. Evropa je bila po moje še vedno mrzla in zaledenela, tam ni bilo kaj dosti pričakovati. Ampak ob ekvatorju in toplih krajih pa veliko več.

Misija epskih razsežnosti, kot življenje samo, je vaš Voyager. Pred petimi leti je kot prvi izdelek človeških rok vstopil v medzvezdni prostor, kar je zgodovinski dogodek brez kakršnega koli pretiravanja, in prvi, previdni korak človeštva zunaj meja domačega sistema. No, le nekaj mesecev nazaj je ven odšla še sestrska sonda, Voyager 2.
Dolga so že leta, Voyagerja sta odšla le malo pozneje od zadnjega Apolla. Voyager 1 je odšel pred 41 leti in 9 meseci. Zdaj je 145 astronomskih enot izven Zemlje, to je nekje 21,6 milijarde kilometrov stran. Voyager 2 malo bližje, ker je šel po druge vrste krivulji, je 120 astronomskih enot ali 17,9 milijarde kilometrov ven. To so grozne razdalje, ki si jih človek ne zna predstavljati.

Če ljudi morda zanima, s kakšno hitrostjo potuje: Voyager 2 gre malo bolj počasi, 15 kilometrov na sekundo. To je približno iz Metlike v Črnomelj v eni sekundi, jaz sem Belokranjec. To je precej hitro [smeh]. Voyager 1 pa gre nekje 20 kilometrov na sekundo. Še kar je zanimivo, da pogovor z Voyagerji traja ... če pošlje Nasa signal Voyagerju 1, vzame 20 ur in sedem minut v eno smer. In če je ta signal navodilo, da kaj prižge ali ugasne, da pride nazaj potrditev, porabi spet teh 20 ur. In to je s svetlobno hitrostjo. Da si ljudje lahko predstavljajo: prižgeš stikalo, in se ti luč prižge šele po 20 urah, ker signal toliko traja. To je res skoraj neverjetno. Oba sta zdaj zunaj našega sončnega vpliva.

Na obeh Voyagerjih je vaš instrument PLS, Faradayeva skodelica, ki meri plazmo. Nista pa oba imela enake končne usode.
Naš instrument PLS na drugem Voyagerju deluje brezhibno in je z meritvami točno zaznamoval, kdaj smo šli iz Sončnega sistema. PLS na enki so nekje pred desetimi leti ugasnili, ker varčujejo z energijo in ker je poškodovan. Visokonapetostni modulator je prenehal delati. Vem, kaj ni prav, če bi ga imel tukaj, bi točno vedel, kaj narediti, in bi ga lahko popravil, ampak zdaj ga seveda ne morem. Ne moreš pomagati. Včasih se zgodi, da kaj po štiridesetih letih ne dela čisto prav [smeh].

Spremljate misijo New Horizons, neke vrste naslednika Voyagerja?
Ne, ne, zadnje čase nisem spremljal. Ker sem bolan in se slabo počutim, pa ne berem tega več.

Za seboj imate dolgo in plodovito kariero. Morda lahko mladim poveste, koliko ste morali delati, da ste uspeli – kaj mora človek vložiti za končno zmago?
Delo na MIT-u pri teh vesoljskih projektih je bilo zelo naporno. Stvari se morajo končati ob točno določenem času. Delali smo več kot osem ur, ne vem, ali smo sploh imeli urnik. To je bilo delo praktično noč in dan. Nekateri so celo spali v laboratoriju v spalnih vrečah. Proti koncu je bilo zelo napeto, ker nam je časa zmanjkovalo pri meritvah. Nasa je zahtevala instrument čim prej dol v Kalifornijo, da ga bodo tam testirali, in to so bile muke velike. Moram reči, da takšnega težkega dela, kot je bilo takrat, nisem še nikoli videl. Ampak se je izplačalo, ker je pač vse uspelo. To je to. Na teh institucijah je pač tako, da se dela noč in dan, če hočeš, da uspeš. Vem, da je bilo enako v Draper Labu, ko so izdelovali elektronsko navigacijo za Apollo. Tista elektronika je bila tudi vrhunska, kar je še danes.

Še to moram reči; ta navigacija na Luno, ki jo bodo uporabili zdaj, predvidoma leta 2024, bo veliko, veliko boljša, bolj točna, hitrejša in najbrž brez napak, ker pri Draperju imajo že 50 ... več, 70 let izkušenj. Vse te izkušnje bodo zdaj prav prišle in zdaj imajo še nove sile, nove ljudi. Ker starejši smo pač starejši in bomo počasi odšli. In pri teh mladih vidim, da so tako navdušeni in delajo, kot smo mi prej. Nič se ni spremenilo, kot vidim.

Kako uravnotežiti delo, telovadbo, učenje, prehrano, družino ... Ker vedno zmanjkuje časa?
Hja, to je vedno problem. Vendar moja žena je bila zelo navdušena in je družino vodila med tem časom, ko sem se jaz lahko igral pri teh pomembnih projektih in velikih institucijah. Ko sem imel še veliko energije – zdaj mi je zmanjkuje – časa ni bilo nikoli dovolj za nič. Tudi za družino ne. Ampak smo vedno nekako našli čas, da smo šli domov, v Slovenijo, čez poletje za kakšen teden ali dva s celo družino. Moram pa reči tudi to. V bistvu moramo v življenju tudi paziti na zdravje. Jaz sem malo zanemaril zdravje v določenem času, zdaj pa za to plačujem.

Na kaj ste od vseh dosežkov najbolj ponosni?
Pri vsakem delu naletiš na težave in ko te težave prebredeš in ko uspeš, s tem pride tudi ponos. In ta ponos ti ostane, ker to je edino, kar imaš od težkega dela. Saj plača je vedno nekako ista. Moraš biti posebne vrste človek, da delaš v takem stilu, da ti je bolj do znanosti in dela kot pa ... Če bi v industriji delal, bi bil veliko bolj premožen, ker so tam veliko bolje plačani, pa tudi več časa za družino bi mogoče imel. Ampak družina je tako ali tako dobro gor zrasla, moji dve hčeri, pa vsaka ima še dva otroka. Vsi so v redu. En vnuk že dela doktorat na univerzi Purdue. Vse se je tako izteklo, kot naj bi se.

Lepo slišati. Vas kaj sprašujejo o vašem sodelovanju z Naso?
O ja, moji vnuki se zadnje čase, ko sem star in težko hodim, zelo zanimajo o podrobnostih. Kaj sem delal, zakaj sem delal, zakaj v Bostonu in ne kje drugje v Ameriki – tu so bili rojeni. Vse to prihaja od vnukov. Ker jih zanima njihov obstoj, ker so zdaj v Bostonu. In je zelo zanimivo, njihova vprašanja so zelo konkretna, če bi bili drugje, bi bilo drugače in tako naprej [smeh]. Vedno so kakšna vprašanja o moji mladosti. Zelo jih zanima življenje dol na vasi v Beli krajini, pa tudi v Ljubljani, saj sem v Ljubljani živel ravno toliko časa kot v Beli krajini, skoraj ... 12 let v Beli krajini, 10 let v Ljubljani. Pri 22 letih sem šel v Ameriko in tako naprej. Vsi ti detajli moje vnuke blazno zanimajo. In so kar ponosni na to.

Sorodna novica Ronald Šega o pristanku na Luni: Presenetljivo je, da nismo nadaljevali

Veliko se govori o vašem delu pri Voyagerju, manj je pa znano, da ste imeli prste vmes tudi pri programu Space Shuttle.
Drži, za Space Shuttle sem razvijal koronograf, ko sem bil na Harvardu. Po MIT-u, ko smo končali program Voyager, sem šel za dve leti na Harvard in tam sem delal koronograf, ki je bil pozneje uporabljen na vesoljskem čolničku. S Harvarda sem šel potem na bostonsko univerzo, to je ene vrste zaključek.

Na Space Shuttlu je bil tudi astronavt slovenskih korenin Ronald Šega. Tako kot vi je inženir.
Ja, to vem. Ampak ga osebno ne poznam. Nikoli ga nisem srečal, ravno tako ne Sunite Williams. Ti ljudje so največ bili doli v Houstonu, Kaliforniji, tako da nisem prišel z njimi v stik.

Sunita Williams je trenutno ena izmed sedmih astronavtov in dveh astronavtk, izbranih v Nasinem programu za polete s posadko Commercial Crew. Ni nemogoče, da bi prav njo izbrali za pot na Luno – Nasa je poudarila, da bo naslednji veliki korak izvedla ženska.
Mogoče, ker ima že toliko treninga in izkušenj. Ampak osebno ne poznam njene situacije. Bi pa to bilo zelo zanimivo, če bi bila prva astronavtka na Luni slovenskega rodu, zelo bi bil navdušen. Bomo navijali zanjo in videli, ali bo uspelo. Upam, da bo. Kandidate bodo zdaj izbirali kakšne dve leti, to bo vzelo čas. Najbrž jih je precej, ki hočejo biti v tem programu.

Še eno stvar bi preveril. A vas je na to pot, ki ste jo opisali, res izstrelila ena navadna žarnica?
Nad elektroniko sem se navdušil kot mlad fant dol na vasi, ko se je začela elektrifikacija, leta 1946. Takrat je prvič zagorela žarnica na vasi, prav v naši hiši. Naš oče je bil zelo dejaven, da so nam to elektriko pripeljali. In pri teh projektih so delali nemški ujetniki. Občudoval sem, kako so napeljevali žice pa to in ono. Naposled je bila napeljava končana, stikala, luči, vse. Zvečer so prišli vsi vaščani k nam in je bila proslava, jedlo se je in pilo, pa je ena sama žarnica visela v dnevni sobi [smeh] in je bilo svetlo. Vsi so jo hoteli prijemati, pa so hitro ugotovili, da je prevroča. Bilo je prav hecno in zanimivo in je to v meni ostalo. Dejal sem si, da moram to proučiti in tako se je začelo. To je bil začetek moje kariere. Prevozil sem jo do 84. leta.

Privozili ste tudi do reda za zasluge, ki vam ga je podelil predsednik Republike Slovenije.
Da, to je zelo lepo naredil in sem zelo ponosen, da mi je on to podelil, da si je sploh vzel čas za take stvari. Ta sprejem imam še danes v očeh, gostje, sorodniki, vsi so prišli. Je bilo res svečano.

Znani ste po zavzetosti za povezovanje Slovencev po svetu. Kakšno je stanje?
Bi rekel, da smo danes bolje povezani kot pa pred leti. Ne nazadnje zato, ker nam pomagajo elektronske komunikacije. Vsi študentje, ki prihajajo sem, se medsebojno poznajo, ker uporabljajo elektronsko pošto in omrežja. Tega nekoč ni bilo pri roki oziroma ni bilo tako enostavno. Nekoč smo si morali pisati pisma. Spomnim se fantov, ki so študirali v Chicagu, moj sošolec Rode, ki je že umrl – žalibog – pisali smo si po pošti.

Slovenci imamo danes posebno priložnost. Svoj odtis na vesolje lahko pustimo tako, da predlagamo ime za eksoplanet. (Obrazec je na voljo na Portalu v vesolje.) Bi vi kaj predlagali?
Tega pa res ne vem. Bodo drugi bolje vedeli, kako to poimenovati. Moral bi malo razmisliti. Morda kakšno ime kraja ali človeka iz Slovenije, ki kaj pomeni. Morda Herman Potočnik Noordung, ki je veliko naredil, morda Jožef Stefan ... ti starejši mački. Ali pa Triglav. Bogve.

Mogoče so že poimenovani. Je še kakšno drugo življenje tam daleč zunaj, ki je podelilo svoje nazive.
Oh, seveda je. Še kako je tam zunaj življenje. Nismo sami, statistično je praktično nemogoče, da ne bi obstajalo. Jaz o tem ne dvomim. Če pogledate v to vsemirje, kjer je milijarde in milijarde galaksij, kaj šele zvezd in planetov. Vprašanje je samo, ali je dosegljivo v določenem času. Samo Voyager bo potoval 45.000 let, da pride v bližino ene izmed sosednjih zvezd. To so blazne hitrosti, pa so še vedno neznatne pri teh razdaljah, samo prva sosednja zvezda je več kot štiri svetlobna leta stran. In teh razdalj ne moremo preživeti. Prekratko živimo na tej Zemlji. V astronomskih razmerah živimo kakšno sekundo. Bolj divje ugibanje bi šlo takole: morda bi lahko poslali naš DNK po elektronski komunikaciji v drug sistem in tam sestavili človeka iz lokalnih materialov. Po moje bodo začeli to prej ali slej delati. Če ne drugega, je o tem že govor.

Glede na pokašljujoče vesoljske programe, ki jim že 40 let ne uspe poslati človeka na Luno, kaj šele na Mars ... Bi morali narodi sveta stopiti skupaj in precej več denarja vložiti v programe raziskovanja vesolja s posadko, s tem presekati stihijo?
Po moje bi morali, ker več denarja kot bomo vložili v raziskovanje vesolja, bolje bomo vedeli, kje smo in zakaj smo. In kaj, če grejo stvari na Zemlji narobe? Saj ni rečeno, da se bo Zemlja tako lepo vrtela okoli, kot se zdaj. Grozijo nam tudi problemi iz vesolja, med drugim asteoridi in kometi. Treba se bo na neki način braniti. Pa še sami naše uboge Zemljice ne spoštujemo dovolj. Uničujemo jo, onesnažujemo, sploh ozračje. Tisti ljudje, ki mislijo, da človek ne vpliva na ozračje, nimajo prav. Milijarde ton goriva se pokuri, in to ostane. Materija ne kar izgine. To je velik problem in mi se preveč lahkotno obnašamo.

Bi morala Slovenija več pozornosti posvetiti področju vesolja?
Slovenija bi morala več vlagati v male satelite, da znanstveniki in inženirji vadijo na tem področju. Da pa bi Slovenija šla v neko tekmo z ZDA ali Rusijo, je nesmiselno. Ker nima proračuna, ki bi to omogočal ... to so grozni stroški. Lahko se pa priključi delu Evropske vesoljske agencije in pač pomaga, kolikor more. Fantje, ki se za to zanimajo, lahko gredo v Bruselj in se tam vključijo, Evropa je odprta; ali pa dobijo projekte iz Bruslja in jih prinesejo domov. Imamo veliko pametnih ljudi, imamo znanje, morda ga lahko država malo bolj podpre. To je vse.

Sorodna novica Slovenski nanosatelit Trisat bo avgusta poletel v vesolje

Ko smo že pri tem, prav letos bosta izstreljena prva slovenska satelita, plod domačega znanja.
Slišal sem za to, ne poznam pa podrobnosti. To so ti miniaturni satelitki. Je pa zelo dober znak za nas. Pred leti sem te fante spoznal, ki delajo pri tem, potem pa so me pustili.

Napredek je, in to na vseh področjih, dober, velik in zanimiv. Zdaj pa sploh, ker smo v Evropi. Naši študentje so po vseh univerzah v Evropi, po Ameriki in povsod delajo in je to prav lepo videti. Sem kar navdušen, ko slišim, da nekdo iz Slovenije končuje študij na MIT-u in Harvardu.

Ko smo že pri napredku ... A ste si leta 1959 predstavljali, da bo danes svet takšen, kot je, z vsemi izumi vred?
Ne, bil sem bolj pesimističen. Tudi politično stanje na svetu je danes boljše. Ljudje se med seboj mešajo in študirajo brez problemov. Takrat ko sem jaz začenjal kot Jugoslovan, pa je bilo precej težje. Pa moram tudi poudariti, da ne vem kakšnih problemov spet nisem imel. To je vse odvisno od človeka, koliko si zmožen kaj narediti. V Ameriki vedno gledajo na tvoje sposobnosti. Diplomic si lahko nabereš hitro, ampak kaj s temi diplomami početi, to je pa drugo vprašanje. Znaš uporabiti to znanje ali ne? In za tistega, ki si samo diplome nabere, pa nič ne zna, je spet hudo. V sebi moraš imeti kreativnost. In tega se ne da naštudirati. Kreativnost je prirojena, se mi zdi. To se lepo vidi pri ljudeh, ki imajo patente. To so kreativni ljudje. Pa tudi sam imam kup patentov. Če ni svobode kreativnosti, svobode razmišljanja, možnosti, da napako narediš, pa da te nobeden ne prime za vrat ... to so pomembne stvari. Podpora je pomembna. V Ameriki nisem opazil, da če si napako naredil, bi šef zaradi tega s tabo ravnal slabo. Napako seveda popraviš.

Gospod Mavretič, morebiti imate kakšno posebno sporočilo za ljudi ali za Slovence? Nekaj, kar bi sami želeli posebej povedati?
Rekel bi tole: Slovenci moramo biti malo bolj zavedni. Ko pridem domov, ne vidim dovolj slovenskih zastav na hišah. Premalo zastav je po Sloveniji, to je tako nekako čudno, kot da se svoje zastave sramujejo. To je eno, drugo pa je uporaba tujk, sploh teh angleških popačenk in uvoženk, je porazna. Po Ljubljani hodim pa vidim napise, ki so čedalje bolj v angleščini. To me moti, ker naš jezik je eden najstarejših jezikov Srednje Evrope. Ta jezik bi morali ohraniti, med drugim imamo dvojino, ki je nima praktično nihče drug. Mi imamo strašno veliko preteklost. Na to je treba biti ponosen.

S tem, ko uvajamo tujke, redčimo to lepo in bogato slovenščino. Zelo sledim, kaj se dogaja z našim jezikom, in me moti. Ne smemo dovoliti, da bodo tujci slovenščino pokvarili. To se lahko zgodi hitro in potem ... Avstrija je hotela stoletja in stoletja slovenščino uničiti, pa ji ni uspelo. Zdaj, ko smo pa na svojem, smo pa slabši, ker smo se podvrgli vplivu mednarodnih jezikov.

Nisi bolj pameten, če rečeš kaj po angleško v kakšni pivnici. Saj ni potrebe, da govoriš angleško. Govori slovensko, se po slovensko izrazi. Pa vidim slovenske študente, ki tam nekaj po angleško vpijejo, hočejo pokazati, da znajo. Ja, saj to pa ni problem. Znati tuje jezike? Tuje jezike govorijo vsi narodi, nekateri več. To ni bistvo ničesar.

Video: Dokumentarec RTV Slovenija o Voyagerju in Mavretiču