Mojca Prelesnik opozarja, da bi morali 103. in 104. člen interventnega zakona ustrezno urediti do te mere, da bi imeli policisti dodatna pooblastila zgolj za tiste namene, ki bi bili v nastalih razmerah epidemije najbolj potrebni in učinkoviti glede na priporočila in ocene zdravstvene stroke.

"Razumemo nujnost ukrepov v nastali izredni situaciji epidemije, vendar pa ta hkrati ne sme postati izgovor za ukinitev ustave in temeljnih pravic, ki jih ta določa," je zapisala informacijska pooblaščenka in dodala, da bi se morali zakonodajalci nujno posvetovati tudi z varuhom človekovih pravic.

Pogreša tudi konkretne utemeljitve in argumente zdravstvene stroke in epidemiologov, ali je dejansko nujno treba razširiti vsa temeljna pooblastila policije na tako široke namene ter slediti gibanju posameznikov. Po njeni oceni ni razvidno, kateri drugi ukrepi bi lahko imeli v danih razmerah enake ali primerljive učinke, kot je omejitev gibanja.

"Pooblastila iz 103. člena se ne nanašajo le na zagotovitev spoštovanja posebnih ukrepov iz zakona, ki določa nalezljive bolezni, na primer glede karantene ali izolacije, pač pa tudi na zelo široko podan namen zajezitve in obvladovanja epidemije ter s tem v zvezi sprejetih odredb in odlokov. Aktivnostim glede slednjega smo izpostavljeni prav vsi državljani Slovenije," je opomnila.

Po oceni Prelesnikove gre tako pri določbi iz tega člena za širitev pooblastil policistov do te mere, da lahko zajamejo potencialno celotno prebivalstvo Slovenije in v praksi pomenijo vzpostavitev policijske države.

Poseg v ustavne pravice

V 104. členu pa informacijska pooblaščenka vidi resen poseg v temeljno ustavno pravico posameznikov do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov. "Dodatno skrb vzbujajoč je poskus predlagatelja, da tak poseg opraviči s pridobivanjem soglasja posameznika. Že sama vsebina soglasja, ki de facto izključuje možnost preklica soglasja in vsebuje številne obveznosti in prepovedi za prizadetega posameznika, kaže na to, da gre za pravno zlorabo pojma soglasje," je opozorila in spomnila, da ni malo primerov iz pretekle inšpekcijske prakse informacijske pooblaščenca, ko je policija podatke pridobivala nezakonito ali jih hranila predolgo, ob tem pa se stalno vrstijo neupravičeni vpogledi policistov v zbirke osebnih podatkov posameznikov brez kakršne koli pravne podlage.

"Vse to kaže na izredno velika tveganja predlaganih ukrepov, celo izničenje načela delitve oblasti, ko bi lahko dejansko teoretično izvršilna veja oblasti preko policije stalno nadzorovala vse prebivalce Slovenije," je poudarila.

Prelesnikova tudi meni, da členov glede dodatnih policijskih pooblastil ni primerno obravnavati v zakonu z ekonomskimi spodbudami in ukrepi za blažitev posledic epidemije na gospodarstvo, saj z "všečnostjo in nujnostjo sprejetja slednjih omeji čas in zmožnost za kritičen odziv ter doseganje družbenega konsenza glede posegov v pravice državljanov in prebivalcev Slovenije".

Državni zbor je pozvala, naj zakonskih določb v predlagani obliki ne podpre.

Sorodna novica Hojs: Policiji pooblastila z namenom zajezitve epidemije, ne omejevanja svoboščin

Hojs: Posledica umika spornega člena bodo skupinske karantene

Policija si ne želi dodatnih pooblastil, pristojnosti, da bi komur koli omejevala gibanje, svoboščine ali da bi kakor koli posegala v človekove pravice, se je na kritike informacijske pooblaščenke odzval notranji minister Aleš Hojs. "Policiji želimo pooblastila dati z namenom preprečevanja in zajezitve epidemije. Nimam nobenih težav s tem, da člen umaknemo. To pomeni zgolj to, da bodo morali tisti, ki so sicer pripravljeni karanteno odsedeti doma in podati soglasje, da nadzorujemo, kje se gibljejo, izolacijo preživeti v skupnih karantenah, kjer ne bodo imeli takega udobja kot doma," je dodal minister za notranje zadeve. Ob tem je bil kritičen do mnenja informacijskega pooblaščenca, ki je pozval k zavrnitvi 103. in 104. člena omenjenega zakona. "Če pooblaščenka temu nasprotuje, naj se tisti, ki so trenutno pripravljeni biti v karanteni doma, obrnejo nanjo," je dodal.

Vlada se ni posvetovala z varuhom človekovih pravic

Pri Varuhu človekovih pravic so pojasnili, da niso bili vključeni v pripravo zakonskega svežnja ukrepov za zajezitev krive, ki jo je povzročil novi koronavirus. Prav tako niso imeli možnosti posredovanja mnenj oz. stališč tudi glede tistih ureditev, ki zadevajo varstvo človekovih pravic, so zapisali v sporočilu za javnost. Obenem so opozorili, da je težko utemeljiti nujnost vseh predvidenih ukrepov.

Takšne prakse pri Varuhu človekovih pravic do zdaj niso bili vajeni, predvsem kar zadeva spremembe in dopolnitve normativnega okvira delovanja policije.

Pri varuhu so zadnja dva tedna že večkrat pojasnili, da se mora k preprečevanju širjenja epidemije pristopiti na način, ki spoštuje človekove pravice in svoboščine. Od odgovornih v državi pričakujejo, da dobro utemeljijo nujnost posegov, ki bi lahko restriktivno posegli v temeljne pravice. Javnosti naj ne seznanijo le s tem, da so se odločili za neki ukrep, temveč naj podajo tudi podrobnejšo razlago, zakaj naj bi bilo nujno omejiti osnovne gradnike demokratične države.

"Opozorili smo tudi, da poseg ne zadosti zahtevi nujnosti (v demokratični družbi) že s tem, da se zdi priročen ali zaželen; poseg v svoboščino mora temeljiti na prepričljivih in trdnih razlogih, če naj bo dovoljen z vidika Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin," so zapisali.

Pri varuhu so ob tem izrazili pomisleke glede nujnosti nekaterih zakonskih ukrepov, kot sta policijsko pooblastilo vstopa v tuje stanovanje in druge prostore ter sledenje komunikacijskim sredstvom.

"Vsakršni posegi v zagotovljene pravice posameznikov bi morali biti tudi kar se da določno urejeni in pri tem upoštevana v ustavi postavljena merila – v tej zvezi izpostavljamo, da iz predloga zakona ni mogoče razbrati, ali je vstop v stanovanje ali druge prostore s strani policije možen tudi proti volji posameznika oziroma brez odločbe sodišča," so pojasnili.

Invazivni poseg v zasebnost

Pri 104. členu se pri varuhu sprašujejo, ali trenutne razmere res terjajo, da se posamezniki odrečemo zasebnosti, kakršno smo poznali do zdaj. Kot menijo pri varuhu, "četudi gre za izjemno situacijo, ki terja izredne in celovito premišljene ukrepe, to ne pomeni, da je lahko dopustno vse."

Pridobivanje podatkov o lokaciji komunikacijskega sredstva in posledično s tem osebe prek mobilnega operaterja je vezano na soglasje posameznika, a se pri tem postavlja vprašanje, koliko je lahko tako soglasje resnično prostovoljno in kakšne so posledice, če posameznik noče podati soglasja. Kot opozarjajo, so te posledice v zakonskem predlogu izjemno nejasno določene, predvidevajo pa, da bo posameznik, ki soglasja ne bo podal, deležen bolj invazivnega posega v svobodo gibanja ali osebno svobodo.

"Ključno je tukaj vprašanje sorazmernosti posega v pravico do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov ter v to, kako bo izvajanje pooblastil vplivalo na skupine prebivalstva, ki nimajo dostopa do tovrstne tehnologije ali je ne uporabljajo," so poudarili pri varuhu.

Kot ocenjujejo, pridobivanje lokacijskih podatkov zagotovo ne more priti v poštev pri vsakem od ukrepov, ki jih je mogoče izreči po zakonu o nalezljivih boleznih. Obenem bi od zakonodajalca pričakovali, da posebej opredeli, pri izvajanju katerih ukrepov se lahko pridobivajo podatki o lokaciji posameznika. Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje hrambe tako zbranih podatkov in nadzora nad izvajanjem takšnega pooblastila.

Ker se z zakonom predvidevajo velike spremembe, možne pa so velike globe, se jim pri varuhu zdi vprašljivo tudi to, kako se bodo lahko ljudje z njim sploh seznanili in po njem ravnali.