Francoska pisateljica je v romanu Les inséparables (Neločljivi) popisala zgodbo o "strastnem in tragičnem" prijateljstvu, ki ga je ona sama kot mlado dekle spletla z Elisabeth “Zazo” Lacoin, ki je pozneje pri 21 letih umrla za encefalitisom.

Roman, ki je nastal leta 1954, pet let po feministični klasiki Drugi spol, v prvi osebi popisuje prijateljstvo, ki se je rodilo, ko je "Zaza" (Andrée) prišla v Simonin razred (v romanu ji je ime Sylvie).

"Sylvie je v trenutku očarana nad novo sošolko, Občuduje jo, jo ceni, pripravljena je narediti vse, da bi jo dekle imelo rado nazaj. Hitro postaneta neločljivi, vse do srednje šole in potem do Andréejine tragične smrti," vsebino povzema literarna agencija 2 Seas. Pred Zazino smrtjo je njena družina ostro nasprotovala dekletovi romanci z Mauriceom Merleau-Pontyjem, ki ga je spoznala prav preko Simone de Beauvoir.

Na roman, ki je bil po besedah založnika "preveč intimen", da bi ga izdali, dokler je bila pisateljica še živa, je v pokojničinih arhivih nedavno naletela njena hčerka, Sylvie Le Bon-de Beauvoir. Za knjigo svoje mame je napisala tudi predgovor.

V angleškem prevodu bo knjiga, "ganljiv roman o odraščanju, ženskem prijateljstvu in iskanju poti v svetu" izšla proti koncu naslednjega leta, sicer pa so že odkupljene pravice za prevod v 12 jezikov. V samem jedru pripovedi se skriva zgodba "o dveh mladih ženskah, ki se upirata konvencionalnim predstavam Pariza v zgodnjem 20. stoletju o tem, kakšna naj bi bila ženska: pobožna, deviška, pohlevna ter pripravljena, da se odpove lastnim sanjam in strastem."

"Resnično prijateljstvo z Zazo je v veliko pogledih oblikovalo žensko, kakršna je Simone de Beauvoir postala – če se je ona uspela osvoboditi, pa Zaza nikoli ni našla izhoda," povzema britanski založnik Vintage.

Beauvoir v svoji avtobiografiji Sila okoliščin zapiše, da je rokopis romana pokazala svojemu partnerju Jean-Paulu Sartru, ki pa je nad njim "zavihal nos". "Ne bi se mogla bolj strinjati: V zgodbi ni bilo nobenega notranjega zaleta in ni mogla zadržati bralčevega zanimanja." Isto poglavje svojega življenja je sicer opisala še v neleposlovnem delu Spomini vestne hčerke. V biografiji Deirdre Bair lahko preberemo, da sta deklici v šoli celo dobili vzdevek "neločljivi", ki so ga uporabljali tako vrstniki kot učitelji.

Morda se ji rokopis le ni zdel slab
Sylvie Le Bon de Beauvoir, ki je nosilka avtorskih pravic za mamino literarno dediščino, se spominja, da je rokopis prvič prebrala leta 1986, kmalu po mamini smrti, in da ga je že takrat nameravala izdati – da pa so ji načrte preprosto prekrižale druge založniške prioritete. "Zato se šele zdaj lotevam njenih romanov in kratkih zgodb." "Ko je leta 1954 napisala knjigo, je bila že izpiljena avtorica. Uničila je nekaj del, s katerimi ni bila zadovoljna. Tega ni uničila. O svoji zapuščini mi je nekoč rekla: Naredi tako, kot se ti bo zdelo prav."