Raziskuje pripovedi in predstave o koncu sveta na območju nekdanje Jugoslavije, ukvarja pa se tudi z ljudskimi zgodbami o kugi, s teorijami zarote iz folkloristične perspektive in z raziskovanjem sodobne folklore na spletu.


Teorije zarote nastanejo kot odgovor na družbeno krizo, pravi Kristina Radomirović Maček. Foto: Kristina Radomirović Maček, osebni arhiv
Teorije zarote nastanejo kot odgovor na družbeno krizo, pravi Kristina Radomirović Maček. Foto: Kristina Radomirović Maček, osebni arhiv
Kristina Maček je doktorandka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Foto: Osebni arhiv
Kristina Maček je doktorandka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Foto: Osebni arhiv

Tema vašega doktorata so pripovedi in predstave o koncu sveta na območju nekdanje Jugoslavije. Del apokaliptičnih narativov so tudi teorije zarote, ki so v obdobju epidemije še posebno popularne. Katere so najpogostejše?
Kot že vsi dobro vemo, koronska kriza je ena največjih družbenoekonomsko-socialnih kriz, ki se dogaja na svetovni ravni, tako da je logično, da se danes srečujemo z številnimi teorijami zarote. Tako navadni ljudje poskušajo razložiti sebi in drugim, kaj se dogaja. Obstaja korpus teorij zarote, ki se navezujejo na trenutno epidemijo, in nekatere izmed njih so precej stare. Take so na primer antisemitska teorija zarote in tiste, ki se nanašajo na poskuse nekakšne svetovne elite, da bi vnesla svojo politiko v naše vsakodnevno življenje. Na drugi strani pa se srečujemo s geografsko določenimi teorijami zarote, na primer v zvezi z balkanskim kulturnim prostorom; te so povezane z migranti. Ena najnovejših, ki je posledica krize zaradi korone, je ta o 5G. Cilj te je razvijanje strahu pred tehnološko distopijo, ki nas bo doletela v bližnji prihodnosti. Torej, vse tiste motive, ki se navezujejo na čipiranje ljudi, kiborge, na nekakšen digitalni nadzor iz enega samega svetovnega središča, vidimo kot del 5G-teorije zarote. V razlago koronske krize se vključujejo različni diskurzi, kot so ideologija nasprotnikov cepljenja, biopolitični diskurz in tako naprej. Za teorije zarote med korono je značilno to, da delujejo na svetovni ravni. Prenašajo se ob pomoči svetovnega spleta in digitalnih modelov komunikacije. Še ena značilnost so medijski senzacionalizem in lažne novice. V preteklosti so bile teorije zarote navezane na lokalni kontekst, krajevne probleme in seveda radijski prenos, saj so se teorije zarote, kot jih poznamo danes, prvič oblikovale v obdobju hladne vojne, v petdesetih letih. Teorije zarote v zvezi s covidom-19 vidimo kot mrežo različnih teorij zarote. Posameznik se v tej mreži orientira glede na to, kateri tradiciji pripada, katere kolektivne identitete je ponotranjil in seveda na podlagi osebnih nagnjenj in izkušenj.

“Teorije zarote lahko uporabimo kot označevalce družbenega problema. Tako kot vsaki folklorni narativ so tudi one signal, da nekaj ni v redu, da na tem področju obstajajo nezaupanje, nepotrpežljivost in strah. Če pa je nekaj označevalec oziroma nam pomaga, da prepoznamo problem, potem ne more biti slabo, lahko je samo dobro, saj nas spodbudi, da si prizadevamo za rešitev. Moramo jih razumeti kot vabilo k pogovoru, k temu, da razložimo, zakaj je v družbi nastal prav ta problem.”

Kristina Radomirović Maček

Zakaj in kako nastane teorija zarote in zakaj jo sploh tako imenujemo?
Teorije zarote nastanejo kot odgovor na družbeno krizo. Torej takrat, ko obstajajo v neki družbi velika epistemološka disonanca in napetosti, ki obremenjujejo človeka in vplivajo na njegov eksistencialni položaj. Če obstaja sistemsko nezaupanje v določeno skupino ljudi ali nadrejene, kot so vlada ali znanstveniki, se te teorije lepo razvijajo. Vedno temeljijo na sistemu drugosti in so zasnovane na binarnih opozicijah. Na eni strani smo mi, ki verjamemo v te teorije in smo ozaveščeni in prevzamemo preroško nalogo, da ozavestimo tudi druge, da bodo mislili tako kot mi. Vedno gre za igro moči; tisti, ki zna več in se spozna na določeno teorijo zarote, v pogovoru vedno premaga tistega, ki nosi masko, umiva roke, upošteva zakone. S tem se še posebno srečujemo v slovenskem kulturnem prostoru. Tukaj so tisti, ki upoštevajo ukrepe, označeni za ovce in neumneže, za tiste, ki se ne zavedajo, da korone sploh ni, da je samo krinka za to, da bodo svetovne elite uresničile svojo politiko na našem prostoru. Imenujemo jih teorije zarote, ker se razlikujejo od mnenja večine, ne glede na to, ali so akademske, znanstvene ali na kateri koli drug način razširjene in državno potrjene. Nastanejo kot upor, antiodgovor, alternativna rešitev za eksistencialno ogroženost, s katero se posameznik srečuje v obdobju družbene krize.

“Teorija zarote je poskus posameznika, da bi razložil kaotičnost sveta. Zato so te teorije tako zelo logične, vzročno-posledične in posamezniku ponujajo tolažbo v razmerah eksistencialne ogroženosti. Ponujajo odgovore na vprašanji, zakaj se je nekaj zgodilo in kako naj se vedemo v tej situaciji.”

Kristina Radomirović Maček

Pri svojem raziskovalnem delu se ukvarjate predvsem z apokaliptičnimi temami v folklori na področju nekdanje Jugoslavije v postsocialističnem kontekstu. Ali obstajajo kakšni narativi, specifični za to območje, kar zadeva novo koronavirusno bolezen? Kako se teorije zarote spreminjajo v različnih kontekstih in okoljih?
Vsekakor je koronakriza dobra podlaga za razvoj teorij zarote. Te so v mirnih družbenih razmerah na obrobju zanimanja, ko pridejo krize, se pa znajdejo v središču pozornosti. Zato smo jih mi fokloristi v obdobju epidemije tudi pričakovali. Zelo pomembno je poudariti, da gre za svetovno krizo. Motivi svetovnega problema se tako prilagajajo krajevnemu kontekstu in specifičnemu kulturnemu prostoru. Balkan je na primer že specifičen prostor, poseben kronotop, ki že ima svoje vpisane pomene, drugosti, napetosti, stereotipe. Svetovni problem se potem prilagodi že obstoječim napetostim na določenem prostoru in zato lahko govorimo o lokalnih posebnostih.
Še vedno ni bilo narejeno konkretno terensko delo o tej temi in težko govorim o podatkih, ampak vtis imam, da so v Srbiji teorije zarote pogosto zasnovane na protizahodni ideologiji. Po tej teoriji so krive svetovne elite, ki zdaj poskušajo uničiti Srbe. Zelo zanimiva teorija zarote, ki se v okviru emidemije pojavlja v Srbiji, je protimigrantska politika. Korona se tu predstavlja kot propaganda, za katero se skriva priseljevanje migrantov v zapuščene vojvodinske vasi. To je zelo nevarno, saj tukaj folkloristi opažamo ostenzijo, to pomeni, da je teorija zarote s pripovedne ravni, iz pripovedovanja ljudi in s spleta, vstopila v resnično življenje. V zadnjem času smo priča protimigrantskemu delovanju: napadom na migrante, vpadom v migrantske tabore, oblikovanju narodnih patrulj, ki nadzorujejo migrante na cesti, itn. To se zgodi, ko teorija zarote ne ostane na ravni zgodbe in pripovedovanja, temveč vdre v vsakodnevno življenje in načine vedenja do soljudi.
V Sloveniji, sem opazila, je posebno razvita ideologija nasprotnikov cepljenja, ki se navezuje na čipe, o katerih smo govorili ‒ čipe, ki da jih bomo vsi dobili v cepivu proti koroni. To ustreza tukajšnjemu načinu mišljenja, saj je za Slovenijo značilen strah, da se je človek preveč oddaljil od narave in da drvimo v tehnološko distopijo. Nove teorije zarote se ujemajo z že obstoječim pogledom na svet, že obstoječimi diskurzi in napetostmi, ki so ustaljene v kulturi nekega prostora.

“Dobro bi bilo, da bi se družbeni znanstveniki vključili v reševanje vprašanja epidemije kot mediatorji oziroma posredniki med vladajočimi, ki odločajo, in ljudmi, ki bi se morali vesti v skladu s temi določili.”

Kristina Radomirović Maček

Iz primerov, ki ste jih navedli, lahko sklepamo, da so teorije zarote škodljive za družbo in posameznika. Kako se boriti proti njim?
Škodljive ali ne, obstajajo in obstajale bodo še naprej in povsod, saj so produkt moderne dobe. Razlikujejo se glede na kontekst in to, koliko so razvite; nekatere iz pripovedovanja preidejo v delovanje. Družbene znanosti poznajo termin “konspiracizem”, to pomeni način mišljenja, ki je v soglasju s teorijami zarote. Tisti, ki verjame v eno teorijo zarote, je bolj nagnjen k temu, da verjame tudi v drugo. To je produkt modernega časa, epistemologija modernosti. S tem se lahko spopadamo na več načinov. Predvsem z informiranjem, saj so v teoriji zarote napačno tolmačena znanstvena dejstva ali poljubno analizirani statistični podatki. Moramo ustvariti javni prostor, v katerem bomo ljudem približali tisto, česar ne razumejo. Potem je pomembna tudi javna debata. Posamezniki se zelo redko odločamo za to, da se bomo sploh spustili v pogovor z zagovornikom teorije zarote, saj bomo v njem gotovo izgubili ‒ on je o tej teoriji veliko bolj informiran od nas. Tretji, ključni način je povečevanje zaupanja v akademsko, znanstveno mnenje in dosežke. Težava s koronsko krizo je v tem, da smo o virusu zelo malo vedeli. Zato so se pojavile teorije zarote, češ da je bil koronavirus umetno narejen v oddaljenem kitajskem laboratoriju. Zato ga v ZDA imenujejo “kitajski virus”.
Povečevanje zaupanja, razumevanje in priznanje, da nismo kompetentni za to, da se ukvarjamo z vsemi vprašanji na tem svetu. Nikoli ne bomo mogli razložiti vsega, kar obstaja. Svet ni homogen, ni enoten, logičen, prav nasprotno: zelo pogosto je izjemno kaotičen. Teorija zarote je poskus posameznika, da bi razložil to kaotičnost. Zato so te teorije tako zelo logične, vzročno-posledične in posamezniku ponujajo tolažbo v razmerah eksistencialne ogroženosti. Ponujajo odgovore na vprašanji, zakaj se je nekaj zgodilo in kako naj se vedemo v tej situaciji. Zato je ta kriza zelo zanimiva za raziskovanje.

“V zadnjem času smo v Srbiji priča protimigrantskemu delovanju: napadom na migrante, vpadom v migrantske tabore, oblikovanju narodnih patrulj, ki nadzorujejo migrante na cesti, itn. To se zgodi, ko teorija zarote ne ostane na ravni zgodbe in pripovedovanja, temveč vdre v vsakodnevno življenje in načine vedenja do soljudi. “

Kristina Radomirović Maček

Slišali smo, zakaj so teorije zarote škodljive, ampak ali obstaja možnost, da imajo nekatere tudi emancipacijski značaj?
Te teorije potrjujejo že obstoječe napetosti. Lahko nam signalizirajo, kaj je problem v določeni družbi. Recimo, če v eni družbi kroži veliko teorij zarot, ki so zasnovane na antivakserski ideologiji, to pomeni, da sta na tem področju disonanca in primanjkljaj informacij. Tako lahko teorije zarote uporabimo kot označevalce družbenega problema. Tako kot vsaki folklorni narativ so tudi one signal, da nekaj ni v redu, da na tem področju obstajajo nezaupanje, nepotrpežljivost in strah. Če pa je nekaj označevalec oziroma nam pomaga, da prepoznamo problem, potem ne more biti slabo, lahko je samo dobro, saj nas spodbudi, da si prizadevamo za rešitev. V tem vidim pomembno vlogo teorij zarote. Pravzaprav vidim potrebo, da se z njimi ukvarjamo, ne da jih marginaliziramo in takoj obsodimo kot nekaj manjvrednega, nekaj, kar nima nobenega smisla, kar je napačno. Moramo jih razumeti kot vabilo k pogovoru, k temu, da razložimo, zakaj je v družbi nastal prav ta problem.

Teorije zarote so v mirnih časih na obrobju družbenega zanimanja, v kriznih pa pridejo v središče pozornosti. : Kristina Maček, osebni arhiv
Teorije zarote so v mirnih časih na obrobju družbenega zanimanja, v kriznih pa pridejo v središče pozornosti. : Kristina Maček, osebni arhiv

Glede na vaš odgovor se zastavlja vprašanje: zakaj v strokovnih skupinah, ki se bojujejo proti epidemiji, ni folkloristov, antropologov, psihologov?
Vsekakor bi bilo treba določene odločitve sprejemati po posvetu s skupino strokovnjakov, v kateri bi bili tudi strokovnjaki iz družbenih znanosti, kot so fokloristika, antropologija in druge. Ti bi pomagali pri predstavljanju določenega problema ljudem. V znanstvenem diskurzu se srečujemo z nerazumevanjem, zato rečejo: “Povej tako, da bomo vsi razumeli.” Ne razumejo vsi, kaj pomeni statistika umrlih za covidom. Dobro bi bilo, da bi obstajala kakšna srednja pot, da bi se družbeni znanstveniki vključili v reševanje vprašanja epidemije kot mediatorji oziroma posredniki med vladajočimi, ki odločajo, in ljudmi, ki bi se morali vesti v skladu s temi določili.

Lahko končava z besedami, da bodo fokloristi po epidemiji imeli polne roke dela?
Teorije zarote postajajo vse popularnejši folkloristični koncept. Ker so zelo razširjene in se hitro prenašajo po spletu, so del spletne folklore. Teorije zarote so korpus narativov, ki lahko vsebuje lažne novice, urbane legende, stereotipne pripovedi in podobno. Moja doktorska tema je malo širša, tako da se ukvarjam z vsemi oblikami apokaliptičnega pripovedovanja. To so vsi tisti, v katerih ljudje razlagajo, da bo prišel konec sveta. S tem se ukvarjam na terenu. Ko sem se pred dvema letoma priselila v Slovenijo, sem poznala zelo majhen krog ljudi in z vsakim novim znancem sem naredila intervju. Slišala sem različne, zelo zanimive zgodbe. Obstaja več tematskih korpusov: apokaliptični narativi v zvezi z podnebnimi spremambami, družbeno revolucijo, tehnodistopijo ... Slišala sem tudi to, da se bodo gobe razvile in zavladale svetu, da ne govorim o kiborgih in različnih vidikih anarhistične revolucije, ki bo pokončala svet.

Kako ste se dokopali do tako izvirnih odgovorov o koncu sveta?
Ljudje o tem razmišljajo in se pogovarjajo med seboj. To so navadni ljudje okrog nas. Samo vprašajte koga iz svoje okolice, kaj misli o tem, kako se bo končal svet. Tudi vi boste dobili zelo zanimive odgovore. (smeh)