Junak nedeljske zmage nad Kosovom je Josip Iličić, zanj je bila zmaga že sama vrnitev v izbrano vrsto in igranje na najvišji ravni. Pred izbruhom pandemije koronavirusa v Evropi je bil januarja in februarja eden najbolj vročih nogometašev, po gala predstavi s 4 goli v Valencii v Ligi prvakov so ga razglašali kar za tisti hip najboljšega na stari celini. A prišel je koronavirus.

Koronavirusu sledila depresija
"Okužen je bil z novim koronavirusom, imel je covid-19, nato pa je še zbolel za depresijo. Pridejo trenutki, ko ti hoče glava eksplodirati. Zdaj je z njim vse v redu," je konec oktobra kapetan Atalante Papu Gomez potrdil ugibanja, namigovanja in poluradne novice, zakaj si je moral Jojo vzeti prosto kljub pokoronskemu nadaljevanju nogometne sezone.

Vrnitev v reprezentanco s petko in zmagovito 11-metrovko
In res je zdaj vse v redu: najprej nogometno. 32-letni Kranjčan je s petko na izreden način odložil žogo za izenačujoči gol, nato pa pod pritiskom v sodnikovem dodatku izkoristil najstrožjo kazen za zmagoviti gol. Slovenija – Kosovo 2:1, algoritem WhoScored pa je z oceno 8,3 za igralca tekme izbral strela odločilnega gola.

Še pozneje gol za Slovenijo zabil le Zahović

Sorodna novica Iličić v 94. minuti z bele točke obdržal Slovenijo na vrhu

Kot je selektor Matjaž Kek poudaril pritisk streljanja enajstmetrovke v 94. minuti, velja poudariti tudi posebnost trenutka. Slovenska nogometna reprezentanca je v svoji zgodovini predtem na pravih tekmovalnih srečanjih – kvalifikacijskih in prvenstvenih – dosegla le en gol v sodnikovih dodatkih drugih polčasov. V nepozabnih kvalifikacijah za SP 2002 na kultnem Bežigradu. 28. marca 2001 je Zlatko Zahović v 94. minuti s prostega strela proti ZR Jugoslaviji izenačil na 1:1. Dejansko drugega gola po 90. minuti Slovenija do nedelje sploh ni dosegla. Še najbližje je bil 1. septembra 2001 na tekmi proti Rusiji, ko je angleški sodnik Graham Poll pokazal na belo točko in v 90. minuti je za zmago z 2:1 zadel Milenko Ačimović.

Sorodna novica Kekova ocena: Značaj + odziv po zaostanku = zaslužena zmaga

Sproščen, zgovoren in odkrit
Zmagoviti gol v prvih sekundah 94. minute je predvsem potrdil povrnitev psihičnega zdravja zdajšnjega slovenskega nogometnega virtuoza. Po tekmi je Iličić prvič po vrnitvi stopil pred medije – v skladu s protikoronskimi ukrepi virtualno: selektor in igralca v novinarski sobani Stožic, novinarji zunaj na tribunah, povezava prek Zooma. In takoj je Jojo pokazal, da je pravi: "A je mraz zunaj?" je zbodel izbrano sedmo silo.

Sproščen in zgovoren, a še bolj kot o tekmi, je bil odkrit o sebi. Kako se je izvlekel iz depresije, kaj ga veseli in izziva ter da kljub preblisku, da bi mogoče dal reprezentanci slovo, še ni končal svoje zgodbe s Slovenijo.

Ljubezen do nogometa in družine sta ga vrnili
"Če bi vam vse to razlagal, bi po mojem tukaj sedeli do jutri. Sam pri sebi sem vedel, da se bom vrnil, da je bila to edina možnost, da se izvlečem iz vsega skupaj. Ta ljubezen do nogometa, do družine, do vseh okoli mene ... Za družino lahko rečem, da mi je bila v največjo podporo. Tega, kar sem doživel jaz, ne želim nikomur," je ob pozni nedeljski uri poudaril Iličić, ki razumljivo ni šel v podrobnosti težke zdravstvene preizkušnje, ki ga je za dobre tri mesece oddaljila od nogometa.

"Ampak to je za mano, gledam naprej, vsaka negativna stvar te naredi močnejšega, boljšega. V nogometu še nisem rekel zadnje besede, rekel bi lahko, da najlepše prihaja. Zdaj sem dobesedno začel uživati. Zavedam se, da pred seboj nimam še ne vem koliko kariere, ampak hočem dati zadnji atom moči za to, kar ljubim že vse življenje: za to žogo in to igrišče. Lahko bi samo rekel, to pa sem rekel tudi velikokrat v klubu: 'Fantje, ko bi vi vedeli, kako je lepo igrati nogomet!' To imam vedno v glavi, igral ga bom, dokler bom lahko stal na nogah," je jasno Iličićevo sporočilo.

Razmišljal, da bi prepustil mesto drugim
V Atalanti in pri Nogometni zvezi Slovenije je ustvarjalni napadalec, dobil poleti vso podporo za umik v zavetje družinskega kroga v Kranju. V Bergamu so priznavali, da je obstajala možnost, da bi njihova št. 72, okoli katerega se vrti privlačni napadalni stroj Boginje, prenehala igrati nogomet. Zdaj je sam Iličić priznal, da je pomislil na reprezentačno slovo: "V določenem trenuteku sem razmišljal, da bi odnehal, da bi prepustil mesto drugim. Ampak sem začutil, da si še želim, kar sem povedal tudi ženi."

Ključen obisk slačilnice ob Grčiji
Izrednega pomena je bil obisk reprezentance ob domači tekmi proti Grčiji 3. septembra na uvodni tekmi Lige narodov. "Že, ko sem gledal tekmo proti Grčiji, sem začutil. Takrat fantom nisem mogel pomagati. Ne želim se vračati, pomembno mi je, da sem tukaj, s soigralci. Zadnji mesec je bil zame dolg. Komaj sem dočakal ta zbor. Tekme so se vrstile ena za drugo, čakal sem si vrnitve domov, ne samo zaradi družine, ampak tudi zaradi druge družine – reprezentance. Igralci so mi dajali podporo, ponosen sem nanje. Dokler bom lahko, dokler ne bom začutil, da ne zmorem več, bom pomagal. Hvala vsem, lepo so me sprejeli. Čutim se dobrodošlega, da me ta reprezentanca potrebuje," je bil odkritosrčen št. 7 Slovenije.

Žal mu je zlasti ljudi, ki so izgubili službe
Prav ob koncu novinarske konference, kjer bi kmalu prevzel dvojno vlogo moderatorja in intervjuvanca, si je vzel še enkrat besedo in opomnil vse na zahtevne razmere med drugim valom koronske pandemije.

"Upam, da bo čim prej vsega skupaj konec. Na žalost se pač dogaja to, kar se dogaja, žal mi je zaradi tega, sploh ljudi, ki so izgubili službe. To sem moral poudariti, ker vem, v kakšnem položaju so. Želim si, da bi bilo tega čim prej konec."