Še zlasti, ker ni realnih možnosti, da bi bil Trump predčasno odstavljen, saj je vodja republikanske večine v senatu Mitch McConnell že dejal, da se senat ne more sestati pred 19. januarjem, skratka, dan, preden bo prisegel novi predsednik ZDA Joe Biden.
Glavni razlog za ustavno obtožbo, že drugo za Trumpa, naj bi se skrival v tem, da skušajo predvsem demokrati, pa tudi republikanci, preprečiti novo kandidaturo nepredvidljivega predsednika, ki naj bi se resno spogledoval s predsedniškimi volitvami 2024.
A čeprav je Trump volitve izgubil – tako po številu elektorjev kot po številu glasov volivcev – in je njegov demokratski izzivalec Biden osvojil rekordno število glasov, pa je za Trumpa glasovalo 74 milijonov Američanov, kolikor prav tako do zdaj še nobenemu ni uspelo zbrati.
Vprašanje se torej ponuja samo – tudi če ameriški senat Trumpu prepreči nadaljnja potegovanja za javne funkcije, tistih 74 milijonov ne izpuhti v zrak. Na neki točki bo morala Amerika obravnavati slona v sobi.
Ali kot je v pogovoru za MMC povedal nekdanji dolgoletni dopisnik iz ZDA in Kitajske Uroš Lipušček, Trump ni vzrok krize, v kateri se je znašla ameriška demokracija, ampak njen simptom.
Trump se poslavlja čez pet dni. Kaj je v resnici namen ustavne obtožbe? Gre po vašem bolj za simbolno dejanje ali kaj drugega? Navsezadnje to, kar Trumpu očitajo, da zanika izide volitev in podpihuje svoje privržence, počne že od novembra.
ZDA se v vsakem primeru obeta huda politična nestabilnost. Še posebej, če bo Trump, zato, da bi se ubranil številnih sodnih postopkov, ki mu grozijo, začel znova podpihovati svoje privržence.
Osnovni namen ustavne obtožbe je, vsaj tako si so jo zamislili ameriški ustanovni očetje, odstraniti z oblasti predsednika, ki grobo krši ameriško ustavo. Ob ustanavljanju ZDA so se avtorji ameriške ustave predvsem bali, da bo neki politik, poučen z izkušnjo Napoleona Bonaparta v Franciji, postal diktator in zapečatil komaj rojeno ameriško republiko. Takšne ambicije je v svojem mandatu imel brez dvoma vsaj v določeni meri tudi zdajšnji predsednik Trump, ko je na primer jeseni resno razmišljal o tem, da bi uvedel izredno stanje, ker da so bile volitve ponarejene, s čimer bi dobil diktatorska pooblastila.
Demokrati, pa tudi dobršen del javnosti, vztrajajo pri impičmentu iz dveh razlogov; prvič: zato da Trump v zadnjih dneh mandata ne bi "zakuhal" neke vojaške intervencije, na primer napad na največji iranski jedrski reaktor ali kak hud incident s kitajsko vojsko v Južnokitajskem morju, kar bi bil lahko uvod v izredno hudo mednarodno krizo, s katero bi se moral novi predsednik Biden spoprijeti takoj na začetku svojega mandata. Predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi je od poveljnika združenega štaba ameriške vojske generala Milleyja celo zahtevala zagotovila, da Trump ne bo mogel samovoljno uporabiti jedrskega orožja. Od vrhunca hladne vojne s Sovjetsko zvezo naprej ameriškega predsednika na primer neprestano spremlja častnik s šiframi za izstrelitev raket z jedrskimi naboji, ker naj bi imeli v primeru ruskega napada največ pol ure časa za protiudarec.
Po mnenju številnih analitikov v ZDA naraščajo možnosti za nastanek tretje stranke oz. za odcepitev dela najbolj konservativnih politikov od republikanske stranke, ki ji grozi razkol.
Tudi glede na to, da je združenje ameriških psihiatrov Trumpa doslej že dvakrat ocenilo za psihično zelo nestabilno osebo, ki ne bi smela biti na predsedniški funkciji, je vodstvo kongresa terjalo od Pentagona, da zagotovi, da se Trump v skrajnem primeru ne bi mogel zateči k takšni, za ves svet pogubni akciji. Vodilni ameriški generali naj bi Pelosijevi zagotovili, da bi Trump lahko posegel po jedrskem orožju izključno samo, če bi Rusi ali Kitajci najprej sprožili jedrski napad.
Drugi razlog za impičment pa je namera demokratov, da bi Trumpa ne samo odstavili, čeprav le nekaj dni pred koncem mandata, ampak da bi mu preprečili, da bi še kdaj lahko kandidiral za javno funkcijo. Trump naj bi namreč nameraval na dan Bidnove inavguracije napovedati ponovno predsedniško kandidaturo.
Prepoved opravljanja javnih funkcij bi mu lahko izrekli po dvema pogojema; če bo tudi senat glasoval za njegovo odstavitev še pred koncem mandata, kar je malo verjetno, ker vodstvo republikancev v senatu temu, vsaj za zdaj, ni naklonjeno, in če bi senat v okviru tega postopka v Trumpovem primeru z enostavno večino potrdil 14. dopolnilo k ameriški ustavi, ki osebam, ki so bile vpletene v upor proti zakoniti oblasti, prepoveduje opravljanje javnih funkcij. Zato da že prvi dnevi Bidnove administracije ne bi potekali v Trumpovi senci, demokrati predlagajo, da bi sojenje v senatu nadaljevali po 100 dneh, ko bodo potrjeni vsi člani nove administracije. ZDA se v vsakem primeru napoveduje huda politična nestabilnost. Še posebej, če bo Trump zato, da bi se ubranil številnih sodnih postopkov, ki mu grozijo, začel znova podpihovati svoje privržence.
Ne glede na to, kako se bo razpletla ustavna obtožba, Trump se v zgodovinske knjige ne bo zapisal z zlatimi črkami. A zdi se, da Američani še kar ignorirajo to, da z nastopom Bidna ne bo kar čudežno izginilo na milijone ljudi, ki so volili Trumpa – in bi verjetno še enkrat volili njega. Kako si razlagati to zaslepljenost demokratov in javnosti?
Najvišji ameriški politiki bodo morali zelo premisliti, kako ravnati s poraženim Trumpom, ki bo ostal očitno še naprej politično zelo dejaven. Če ga bodo postavili popolnoma v kot, kot je videti zdaj, utegne postati katalizator daljnosežne politične krize, ki lahko preraste v skrajni posledici celo v državljansko vojno.
Trump ni vzrok krize, v kateri se je znašla ameriška demokracija, ampak njen simptom. Trumpa podpira, kot so pokazali izidi volitev, okoli 74 milijonov volivcev, kar pomeni, da je ameriško volilno telo globoko razdeljeno. Gre za ljudi, ki jih je globalizacija porinila v revščino, medtem ko so bogati sloji še bolj obogateli. Gre za t. i. lumpenproletarce, ki so, tako kot že velikokrat v zgodovini, nasedli populističnim politikom, ki obljubljajo hitre in preproste rešitve. Ironija usode je, da so nasedli Trumpu, enemu izmed najbogatejših Američanov. Iz posnetkov divjanja radikalne množice ob zasedbi kongresa je bilo vidno, da gre za pripadnike nižjih slojev, ki verjamejo teorijam zarote o tem, da so bile volitve ukradene. Veliko vprašanje je, kakšni bodo odzivi te skupine v prihodnosti: Trump, ki je do nedavna hujskal svoje privržence, se jim je v zadnjem govoru navidezno odrekel in zahteval celo njihovo kaznovanje. To je bila verjetno le taktična poteza, s katero je poskušal zanikati to, da je hujskal k uporu, zato da bi preprečil proces svojega odpoklica.
V nasprotju s prvo ustavno obtožbo je zdaj tudi nekaj republikancev potegnilo z demokrati. Se v ZDA morda le napoveduje razkol v stranki, za katero se je skozi celotno Trumpovo predsedovanje zdelo, da nič ne more omajati njene podpore predsedniku?
Po mnenju številnih analitikov naraščajo v ZDA možnosti za nastanek tretje stranke oz. za odcepitev dela najbolj konservativnih politikov od republikanske stranke, ki ji grozi razkol. Eden takšnih politikov je tudi kongresnik iz Arizone, Paul Gosar, po rodu slovenskega rodu, predsednik Pahor pa ga je leta 2019 odlikoval zaradi njegovih zaslug pri razvoju sodelovanja med obema državama. Gosar naj bi bil po trditvah nekaterih ameriških medijev celo v skupini treh kongresnikov, ki so bili vpleteni v priprave na zasedbo kongresa in naj bi imel stike celo z nekaterimi neonacističnimi gibanji. Trump bo po odhodu iz Bele hiše poskušal brez dvoma ostati na čelu tega gibanja, ki kaj lahko postane nova močna politična stranka.
Če Bidnu ne bo uspela politična pomiritev, če se ogromne razlike v bogastvu ne bodo zmanjšale v korist najnižjih slojev, se bo na obzorju pojavil nov, še večji populist, kot je Trump, ki lahko čez štiri leta ponovno poseže po Beli hiši.
Najvišji ameriški politiki bodo morali zelo premisliti, kako ravnati s poraženim Trumpom, ki bo ostal očitno še naprej politično zelo dejaven. Če ga bodo postavili popolnoma v kot, kot je zdaj videti, utegne postati katalizator daljnosežne politične krize, ki lahko preraste v skrajni posledici celo v državljansko vojno. Ponižani in razžaljeni nižji sloji nimajo namreč kaj izgubiti. Če Bidnu ne bo uspela politična pomiritev, če se ogromne razlike v bogastvu ne bodo zmanjšale v korist najnižjih slojev, se bo na obzorju pojavil nov, še večji populist, kot je Trump, ki lahko čez štiri leta ponovno poseže po Beli hiši. Ali lahko Biden, ki je bil kot eden vodilnih pripadnikov starega establišmenta, ki je v večini kriv za sedanji položaj, visoke socialne razlike, rasizem, policijsko nasilje itd., obrne krmilo in sproži doslej najobsežnejše politične in gospodarske reforme, je veliko vprašanje. Že njegova relativno visoka starost in s tem povezane težave mu niso v korist.
Državljanska vojna kot skrajna posledica trenutnega vrenja, pravite. Kaj pa pričakujete v neposredni prihodnosti, ob inavguraciji Bidna v sredo? FBI opozarja pred novim nasiljem ...
Vse je mogoče. Nasilne demonstracije, ki jih napoveduje FBI, namreč niso napovedane samo v Washingtonu, ampak tudi v glavnih mestih številnih zveznih držav. Glede na izredne varnostne ukrepe bo inavguracija, ki bo potekala bolj ali manj v virtualni obliki (na kongresne stopnice bodo povabljeni poleg članov kongresa samo nekateri najbolj izbrani politiki, gospodarstveniki in druge javne osebnosti), verjetno potekala mirno. Vprašanje pa je, koliko časa bo trajalo to navidezno premirje.
Kako vi osebno vidite to Trumpovo Ameriko? Veliko slišimo zdaj, predvsem iz ust demokratov, da "to ni Amerika, kot jo poznamo", in da je hujskanje k uporu "neameriško", pa kako bo demokracija zmagala in kako taki preizkusi, kot je bil vdor v kongres, samo krepijo ameriško demokracijo (to slednje parafraziram po Arnoldu Schwarzeneggerju). Pa je res? ZDA so vedno rade igrale svetovnega policista, rušile so demokracije, ko jim je to ustrezalo, so država orožja, država policijskega nasilja, država rasizma, država, zgrajena na rasizmu ... Kaj je ta opevana ameriška demokracija torej?
Biden za zdaj , razen napovedovanja stare Trumpove politike na tem področju, ni nakazal, kako bo rešil to temeljno svetovno gospodarsko protislovje. Več stare politike pomeni samo več kriz, ki utegnejo postati še nevarnejše.
ZDA so od predsednika Woodrowa Wilsona, ki ga pri nas poznamo predvsem po pravici narodov do samoodločbe, ki jo je zagovarjal na Pariški mirovni konferenci leta 1919, naprej stopile na pot t. i. misijonarske diplomacije. Njen cilj je bil vzpostaviti po svetu podoben sistem demokracije, kot ga imajo v ZDA. Uveljavljanje te demokracije je bilo in je še povezano s številnimi vojaškimi posegi. Nekateri povojni predsedniki, npr. George Bush starejši, so napovedovali celo vzpostavitev novega mednarodnega sistema, v katerem bodo imele ZDA vodilno vlogo. Do razpada Sovjetske zveze so ZDA in Sovjetska zveza imele svoje interesne sfere, v katerih so suvereno vladale, vmes pa so bile manj razvite države, ki so se zatekle k politiki nevezanosti oz. neuvrščenosti. ZDA so v skladu s svojo ideološko usmeritvijo nastopale pod zastavo protikomunizma, v imenu katerega so izvajale številne državne udare predvsem v manj razvitih državah.
Po razpadu SZ so ZDA ostale edina svetovna velesila. Njen monopol na tem področju je v zadnjih letih načela Kitajska, ki je v zadnjih 40 letih naredila takšen razvoj, kot ga v zgodovini človeštva ni storila še nobena država. Skladno s tem je v relativnem obsegu nazadovala tudi ameriška gospodarska in finančna moč, kar je v razmerah globalizacije, ki je bila predvsem v korist najvišjim slojem, pripeljala do hude razslojenosti ameriške družbe.
Posledica tega je bila izvolitev Trumpa, ki je obljubljal, da bo hitro rešil te težave, na primer s tem, da bo bistveno zvišal carine na kitajske izdelke. Pokazalo se je, da to ni preprosta rešitev, ukinjena delovna mesta se niso več vrnila v ZDA, če so se, pa so jih zasedli roboti. Po drugi strani pa so imeli ameriški potrošniki zaradi relativno nizkih cen kitajskih izdelkov višji življenjski standard, kot bi ga imeli sicer. Biden za zdaj, razen napovedovanja stare Trumpove politike na tem področju, ni nakazal, kako bo rešil to temeljno svetovno gospodarsko protislovje. Več stare politike pomeni samo več kriz, ki utegnejo postati še bolj nevarne.
To, da je novi predsednik na najvišja mesta v svoji administraciji imenoval ljudi, ki so povezani z nekdanjimi vojaškimi posegi, verjetno ni znak, da bo nova administracija popolnoma pretrgala z dosedanjo politiko.
Nekateri opozarjajo na hinavščinoni tega, da Trumpu zaprejo Twitter, da proti njemu vložijo že drugo ustavno obtožbo zaradi "nedemokratičnih" dejanj ipd. Ko je šlo za predsednike, ki so govorili o osi zla, ki so rušili celotne države, ki so pod lažnimi izgovori napadali države ..., ni nihče takrat govoril o "nevarnem" predsedniku. O "protidemokratičnem" predsedniku.
Z vašo trditvijo se strinjam. Nad tem, da bodo od zdaj lahko očitno velike korporacije po svoji volji izvajale cenzuro, smo lahko zaskrbljeni, čeprav se je Trump sicer hudo pregrešil zoper ameriško demokracijo. Takšna moč mora biti javno oz. zakonsko regulirana. Glede drugega dela vprašanja pa naj dodam, da so ZDA svetovni hegemon, ki se na mednarodnem prizorišču vede v glavnem samo v skladu s svojimi ozkimi nacionalnimi interesi. Sprožile so številne nepotrebne vojne. Kjer koli so posredovale, so običajno samo še poslabšale položaj, od napada na Irak, posredovanja v Siriji, Afganistanu, v Libiji, kjer so skupaj z Veliko Britanijo in Francijo odstranili Gadafija in s tem odprli Evropo migrantskemu valu itd. Neuspešna vojaška posredovanja, razen izgubljene vojne v Vietnamu, niso imela notranjih posledic.
Sedanje najhujše politične krize niso sprožili niti Putin niti Ši Džinping in drugi avtoritarni voditelji. Sprožili so jo zaradi svojega gneva najnižji ameriški sloji. Nekateri ameriški komentatorji menijo, da utegne nova Bidnova administracija nadaljevati politiko tujih posredovanj, za katere se zavzemajo t. i. intervencionisti oz. neoconi. Dejstvo, da je novi predsednik na najvišja mesta v svoji administraciji imenoval ljudi, ki so povezani z nekdanjimi vojaškimi posredovanji, verjetno ni znak, da bo nova administracija popolnoma pretrgala z dosedanjo politiko.
Kaj je "Trumpova Amerika"? In kako bodo vam ostala v spominu ta štiri leta? Kaj je Trump prinesel, razkril?
Sedanje najhujše politične krize niso sprožili niti Putin, niti Ši Džinping in drugi avtoritarni voditelji. Sprožili so jo zaradi svojega gneva najnižji ameriški sloji.
Upajmo, da bo Trumpovo predsedovanje ostalo v spominu samo kot epizoda, ne pa kot nevaren trend, ki bo prinesel dolgoročne negativne posledice za ameriško demokracijo in s tem za ves svet. Trump je v predsedniški kampanji pred prvimi volitvami napovedoval obnovo iztrošene infrastrukture, več delovnih mest, konec nesmiselnih vojaških posegov v tujini in zmanjšanje oboroževalne tekme, vključno z jedrsko oborožitvijo. Razen tega, da ni začel nobene nove vojne, je vse, razen zapleta s Kitajsko, ostalo bolj ali manj isto, oz. se je stanje celo poslabšalo, kot na primer z odstopom od pariškega podnebnega sporazuma in sporazuma z Iranom.
Trump se je od vsega začetka bojeval s t. i. globoko državo, to je z obveščevalnim službami in vojaškim industrijskim kompleksom, ki imata svoje posebne interese. Predsednik Dwight Eisenhower, ki je bil eden izmed vodilnih ameriških generalov med drugo svetovno vojno, je komaj tri dni pred koncem svojega predsedniškega mandata leta 1961 lansiral tezo, da ZDA v bistvu upravljajo in vodijo vojaško-industrijski kompleks. Trump se je z njim zapletel v odkrit spopad, še preden je postal predsednik. To je bila verjetno njegova prva velika strateška napaka, zadnja pa je bila za zdaj poziv privržencev, naj gredo nad kongres.
O ustavni obtožbi in njenih posledicah za Trumpa
Predstavniški dom ameriškega kongresa je z 232 glasovi podprl že drugo ustavno obtožbo Trumpa, ki mu predvsem demokrati očitajo, da predstavlja grožnjo državi. Trump je tako postal prvi ameriški predsednik z dvema ustavnima obtožbama. Trumpu zdaj očitajo najresnejši zločin do zdaj, to je spodbujanje k uporu proti zakoniti vladi ZDA. Obtožnica omenja Trumpovo zavajanje glede izida predsedniških volitev 3. novembra in besede podpornikom 6. januarja, s katerimi jih je spodbudil k napadu. Trump za to ni prevzel nobene odgovornosti.
2. Kakšen je nadaljnji postopek?
Postopek se bo zdaj preselil v senat. Za obsodbo je potrebna dvotretjinska večina v senatu, kar pomeni, da bi moralo za obsodbo glasovati najmanj 17 republikanskih senatorjev. Vodja republikanske večine v senatu Mitch McConnell, ki je sicer izrazil odobravanje nad ustavno obtožbo, je dejal, da bi se proces lahko najprej začel 20. januarja - isti dan, ko bo za predsednika ZDA prisegel Joe Biden. Da bi postopek začeli pred 20. januarjem, bi moralo za to glasovati vseh sto senatorjev. Vodja demokratske manjšine v senatu Chuck Schumer skuša senat predčasno sklicati z aktivacijo izrednih pooblastil, a bi za to potreboval McConnellovo privolitev. Strokovnjaki sicer pravijo, da senat lahko postavlja svoja pravila in bi lahko izvedel proces v enem samem dnevu, če bi to hotel.
3. Kako se druga Trumpova ustavna obtožba razlikuje od prve leta 2019?
Prva ustavna obtožba je Trumpu očitala zlorabe pooblastil in oviranje dela kongresa, nanašala pa se je na njegovo izsiljevanje Ukrajine, naj v zameno za nadaljevanje vojaške pomoči ZDA uvede preiskavo zoper Joeja Bidna zaradi domnevnih poslov njegovega sina tam, tokrat pa gre za domači napad na stavbo kongresa. Trump je obtožen hujskanja privržencev, da naj vdrejo na sedež kongresa, zaradi česar so morali kongresniki, ki so potrjevali zmago demokrata Joeja Bidna, prekiniti postopek in se zateči na varno. Nasilni napad na simbol ameriške demokracije, v katerem je umrlo pet ljudi, je prvič razlog, da je bil kak ameriški predsednik obtožen spodbujanja nasilja proti drugi veji vlade. V nasprotju s prvo ustavno obtožbo, ko so vsi republikanci v predstavniškem domu skupaj z dvema demokratoma glasovali proti, so tokrat vsi demokrati glasovali za ustavno obtožbo, pridružilo pa se jim je tudi deset republikancev. Razprava pred glasovanjem je trajala le nekaj ur. Gre sicer za največjo podporo predsednikove stranke ustavni obtožbi v zgodovini ZDA. Leta 1998, ko so republikanci Billu Clintonu naložili kar pet točk obtožbe v povezavi z laganjem glede spolnega razmerja s pripravnico Monico Lewinsky, se jim je pri potrditvi ustavne obtožbe pridružilo pet demokratov.
4. Kako dolgo bi postopek v senatu lahko trajal?
Se ne ve. Od Trumpove ustavne obtožbe 19. decembra 2019 je trajalo 48 dni, da ga je senat februarja oprostil. Za to drugo ustavno obtožbo bi bilo lahko potrebno še več časa, ker Trump ne bo več v Beli hiši, ko se bo postopek začel, Biden pa bo ob prevzemu funkcije potreboval senat za glasovanje o svojih zakonodajah in potrjevanje kandidatov njegovega kabineta.
5. Kakšen je smisel ustavne obtožbe, če Trumpu manjka le še pet dni do konca mandata?
Razen simbolnega pomena je namen ustavne obtožbe ne samo spraviti Trumpa čim prej iz Bele hiše, ampak mu tudi preprečiti dosmrtno opravljanje javnih funkcij. Dva zgodovinska precedensa, oba povezana z zveznima sodnikoma, jasno kažeta, da je za diskvalifokacijo predsednika od opravljanja javnih funkcij v prihodnje potrebna le minimalna večina. In nekateri menijo, da tudi če senat ne bo razglasil predsednika za krivega, bi senatorji lahko ločeno glasovali in mu preprečili opravljanje javnih fukcij v prihodnosti, za kar bi bila potrebna zgolj minimalna večina. A pravna stroka si tudi tu ni enotna - nekateri tako pravijo, da bi tudi za to senat najprej moral Trumpa razglasiti za krivega. Demokrati bodo ta mesec prevzeli večino v senatu, tako da imajo realne možnosti, da svojo namero dosežejo - a na svojo stran morajo pridobiti 17 republikanskih senatorjev. Trump je nakazal, da razmišlja o novi predsedniški kandidaturi leta 2024, republikanci pa bi mu to lahko preprečili tudi iz golega koristoljubja, da bi se sami lahko potegovali za mesto predsednika leta 2024. Demokratska kongresnica Ilhan Omar, ki je prva dala pobudo za ustavno obtožbo, pravi, da je postopek pomemben za postavljanje precedensa. "Kar storimo danes, bo pomembno za preostalo zgodovino tega naroda," je utemeljila.
6. Kaj se zgodi s Trumpovimi bonitetami?
Ameriški predsedniki so ob slovesu iz Bele hiše upravičeni do vrste bonitet na račun davkoplačevalcev - vključno s pokojnino, ki znaša okoli 200.000 dolarjev letno, milijon dolarjev na leto za potne stroške in finančna sredstva za osebje. A zakon o nekdanjih predsednikih iz leta 1958 navaja, da če je bil predsednik odstavljen, do teh bonitet ni upravičen. Tako da bi obsodba za Trumpa v senatu lahko imela ne samo politične posledice, pač pa tudi finančne.
7. Bi Trumpu lahko sodili zaradi njegove vloge pri vstaji 6. januarja?
Ker ustavna obtožba ni pravni postopek, se ga lahko za isto dejanje še sodno preganja, tudi če bi bil v senatu oproščen.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje