Astor Pantaleon Piazzolla (11. marec 1921–4. julij 1992). Foto: Discogs
Astor Pantaleon Piazzolla (11. marec 1921–4. julij 1992). Foto: Discogs

Virtuozni bandoneonist, skladatelj in vodja številnih glasbenih sestavov Astor Piazzolla velja za najpomembnejše ime v zgodovini tanga na svetu, tango pa velja za nedvomno najuspešnejši argentinski izvozni glasbeni proizvod. Vendar je bil glasbenik zaradi revolucioniranja tradicionalnega tanga v svoji domovini mnogo let deležen konkretnega sovraštva puristov tanga.

Vprašanje zgodovinskega razvoja tako tangoglasbe kot tangoplesa je kompleksno in zaradi spontanega razvoja z mešanjem različnih tradicij ni preprosto določiti natančnega izvora. Velja, da so nekje na sredini 19. stoletja zgodnji tango igrali priseljenci iz Evrope, ki so prišli v Buenos Aires in so se v zgodovino zapisali kot Guardia Vieja, torej stara garda. Nekoliko pozneje so ga igrali tudi priseljenci v urugvajski prestolnici Montevideo. Sprva so tangoglasbo izvajali s tako rekoč prenosnimi glasbili: flavto, kitaro, violino ... bandoneon se jim je priključil konec 19. stoletja.

Najslavnejši tangopevec vseh časov Carlos Gardel. Foto: Discogs
Najslavnejši tangopevec vseh časov Carlos Gardel. Foto: Discogs

Po prelomu stoletja je bila ta glasba priljubljena pri večinoma odpadniškem delu družbe, izvajala se je v javnih hišah in kabaretih, oznaka "tangoglasbenik" pa je v Argentini obveljala za umazano. V zgodnjih letih je bil tango agresiven ples, ki so ga v slogu spopadov z noži poganjali seksualizirani gibi. Njegova kompleksnost je sprožila navado, da so sami moški plesalci vadili v skupinah. Omeniti velja tudi, da je denimo leta 1914 presežek moških nad ženskami v Buenos Airesu znašal kar okoli 100 tisoč oseb. Kar nekaj časa je preteklo, preden se je usidral v ušesa širše populacije in postal poglavitna glasbena usmeritev v argentinski glasbi. Priljubljenost tanga se je močno razmahnila v 20. letih preteklega stoletja in posledično je postal romantizirana glasbena forma. V Buenos Airesu je vzbrstel baritonist Carlos Gardel (1890–1935), ikona tanga, ki je to glasbeno zvrst ponesel tudi v ZDA in Evropo ter zaradi prezgodnje tragične smrti zgolj za nekaj časa zasijal na svetovnem glasbenem nebu.

Foto: Discogs
Foto: Discogs

Astor Piazzolla se je rodil 11. marca 1921 v Mar del Plati v Argentini, vendar so se starši štiri leta po rojstvu edinca z njim preselili v New York, v znamenito sosesko Greenich Village. Ko mu je bilo osem let, mu je oče kupil prvi bandoneon in plačal prve učne ure. Fantič je bil pogosto sam doma in si krajšal ure s poslušanjem očetove zbirke plošč – tangoorkestre Carlosa Gardela ali Julia de Cara, nista pa mu bila tuja niti džez in klasična glasba. Ko mu je bilo vsega devet let, je že napisal svoj prvi tango: La Catinga. Pravzaprav pa se je sam naučil igrati Bachove preludije na bandoneonu, ki je znan po svoji ne prav priročni velikosti in zapletenem prstnem sistemu.

Čeprav je bil ta nemški izum močno priljubljen tudi v drugih popularnih glasbah tistega časa, je bila od Piazzolle dalje "duša bandoneona" seveda zvezana z "dušo tanga".

Bratko Bibič o bandoneonu

"Bandoneon ima večinoma enak značaj kot druge različice harmonik, ki skupaj z orglicami in harmonijem tvorijo posebno podskupino družine aerofonov. Spada med nemške concertine in svoje razlikovalno ime dobi po blagovni znamki nemškega proizvajalca in trgovca concertin Bandu. Tako kot angleška concertina pri britanskih je bil bandoneon priljubljen pri nemških mornarjih, s katerim so krajšali čas sebi in sopotnikom na dolgih čezoceanskih plovbah. Tako je prispel tudi v Argentino hkrati z valom ekonomskega izseljevanja iz Evrope konec 19. stoletja, v katerem je bila močno zastopana tudi italijanska populacija, katere potomec je Piazzolla. Ni torej naključje, da se je zgodovinsko srečanje tanga in bandoneona pripetilo v pristaniških beznicah in revnih četrtih Buenos Airesa in Montevidea, ki so nudila zatočišče novemu in staremu revnemu in izkoriščanemu prebivalstvu različnih etničnih pripadnosti in kulturnih, torej glasbenih razlik. Čeprav je bil ta nemški izum močno priljubljen tudi v drugih popularnih glasbah tistega časa, je bila od Piazzolle dalje "duša bandoneona" seveda zvezana z "dušo tanga"," je o tem glasbilu povedal harmonikar in skladatelj ter avtor knjige Harmonika za Butalce Bratko Bibič. Piazzolla pa je bil tudi prvi, ki se je odločil bandoneon igrati stoje, pri čemer je eno nogo oprl na podstavek.

Bandoneon Astorja Piazzolle, ki ga hranijo v Kulturnem centru Nestorja Kirchnerja v Buenos Airesu. Piazzolla je leta 1985 postal tudi častni meščan argentinske prestolnice. Foto: Wikipedia
Bandoneon Astorja Piazzolle, ki ga hranijo v Kulturnem centru Nestorja Kirchnerja v Buenos Airesu. Piazzolla je leta 1985 postal tudi častni meščan argentinske prestolnice. Foto: Wikipedia

Piazzolla je kot 13-letni fantič v New Yorku spoznal slavnega Gardela in se za kratek čas priključil njegovemu orkestru. Leto pozneje se je vrnil v rodni kraj, kjer je igral v tangoorkestrih, po letu dni pa je sledila selitev v argentinsko prestolnico. Leta 1935 se je priključil enemu največjih tangoorkestrov, orkestru Anibala Troila, kjer mu je bila poleg vloge bandoneonista zaupana tudi vloga aranžerja in občasnega pianista. Nekaj let pozneje se je odločil za učne ure pri argentinskem skladatelju klasične glasbe Albertu Ginasteru in nato še ure klavirja pri argentinskem klasičnem pianistu Raulu Spivaku. V tem obdobju je zložil svoje prve klasične stvaritve in opravil magisterij iz orkestracije. Za njegovo nadaljnjo pot je bilo precej prelomno leto 1946, saj je takrat ustanovil Orchestra, svoj prvi orkester, in zložil svoj prvi uradni tango. V teh letih je začel ustvarjati tudi glasbo za filme, čemur se je posvečal do konca življenja in podpisal glasbo za več deset filmov. Ob prelomu desetletja je nastopilo obdobje, ko se je v iskanju nečesa povsem novega začel obračati stran od tanga, dejansko odložil bandoneon ter se intenzivneje zapisal skladateljskemu delu in se odločil za nadaljevanje študija.

Nadia Boulanger in Igor Stravinski na posnetku iz leta 1937. Foto: Wikipedia
Nadia Boulanger in Igor Stravinski na posnetku iz leta 1937. Foto: Wikipedia

"Ti idiot, a ne veš? To je pravi Piazzolla, ne tisto drugo."
Leta 1954 je prejel štipendijo francoske vlade za študij kompozicije pri Nadii Boulanger, ki je bila mentorica več skladateljem preteklega stoletja, med drugim Elliottu Carterju, Aaronu Coplandu in Walterju Pistonu. Piazzolla se je s takratno ženo preselil v Pariz in začel študirati na konservatoriju Fontainebleau. In kot se je spominjal sam v enem izmed intervjujev, se je pravzaprav zaradi mentorice vrnil k svojim koreninam. "Pisal sem simfonije, komorno glasbo, godalne kvartete. Toda ko je Nadia Boulanger analizirala mojo glasbo, se je pritožila, da tam ne najde nobenega Piazzolle. Lahko je našla Ravela in Stravinskega, morda Belo Bartoka ali Hindemitha – nikoli pa Piazzolle. Resnica je, da me je bilo sram povedati, da sem tangoglasbenik, da sem delal v javnih hišah in kabaretih Buenos Airesa. Ko sem bil mlad, je bila "tangoglasbenik" umazana oznaka v Argentini. To je bilo podtalje. Toda Nadia me je prisilila, da sem ji na klavirju zaigral tangoskladbo, nato pa je rekla: "Ti idiot, a ne veš? To je pravi Piazzolla, ne tisto drugo. Vso tisto drugo glasbo lahko zavržeš"," je povzel besede Nadie Boulanger in dodal, da je posledično zavrgel desetletno delo.

S plesom in z družabnostjo povezano popularno, prek industrij množične kulture tudi "trivializirano" in v Argentini v krogih družbenih, kulturnih in političnih elit dolgo zaničevano glasbo je povzdignil v "progresivno" komorno koncertno glasbo, ki vsej avantgardnosti navkljub ni izgubila popularnega značaja, temveč ga je obdarila s kompleksnostjo.

Bratko Bibič

Pomembnost zgodnjega formativnega obdobja
Po vrnitvi v domovino je leta 1955 ustanovil oktet Buenos Aires, ki so ga sestavljali dva bandoneona, dve violini, kontrabas, violončelo, klavir in električna kitara. Brez pevca ali plesalca. Povedano z besedami samega Piazzolle, je šlo za veliko tangorevolucijo, porodil se je sodobni tango. Nuevo tango (novi tango) ni bil več zasidran na plesišču, kompozicije so prevzele oblike džeza in klasične glasbe, tango se je v tej novi obliki lahko preselil na velika koncertna prizorišča. "Piazzollov nuevo tango je bil – podobno kot "izvirni" tango, a v drugačnem družbenozgodovinskem kontekstu – del širših "hibridizacij" in prestopanj meja glasbenih zvrsti in idiomov, tudi tistih med "visoko umetniško" in "nizko popuarno" kulturo oziroma glasbo. Je nemara zgleden primer inovativnosti, ki jih v popularno glasbo prispevajo šolane generacije glasbenikov in glasbenic v povezavi s sočasnim razvojem različnih zvrsti popularnih godb, na primer džeza. V primeru Piazzolle je pomembno zgodnje formativno obdobje, v katerem se je navdihoval tudi z Bachovo glasbo, preživel kot izseljenec v New Yorku, kamor se je pozneje tudi vračal, gre tako po eni strani za cool džez in z njim povezano improvizacijo, po drugi strani pa za njegove študije kontrapunkta, Stravinskega, Bartoka ... dirigiranja v Parizu in glasbenega udejstvovanja ter sodelovanja drugje v Evropi, zlasti v Italiji, kjer je prebil večino obdobja diktature vojaške hunte v Argentini med letoma 1976 in 1983.

Slavni Adios Nonino, s katerim se je poslovil od svojega očeta ob njegovi smrti, je zložil v samo eni uri. Skladbo je posnel mnogokrat z različnimi glasbeniki in sestavi. Foto: Discogs
Slavni Adios Nonino, s katerim se je poslovil od svojega očeta ob njegovi smrti, je zložil v samo eni uri. Skladbo je posnel mnogokrat z različnimi glasbeniki in sestavi. Foto: Discogs

S plesom in z družabnostjo povezano popularno, prek industrij množične kulture tudi "trivializirano" in v Argentini v krogih družbenih, kulturnih in političnih elit dolgo zaničevano glasbo je povzdignil v "progresivno" komorno koncertno glasbo, ki vsej avantgardnosti navkljub ni izgubila popularnega značaja, temveč ga je obdarila s kompleksnostjo. Navsezadnje pa je Piazzollovo virtuozno igranje bandoneona pomembno prispevalo k renesansi in odkritju harmonike kot "resnega" glasbila sploh v Evropi in Severni Ameriki v 80. in 90. letih preteklega stoletja," razloži Bibič.

Ogromen opus in mnoga sodelovanja
V nasprotju z žolčnim zavračanjem, ki ga je bil s svojim avantgardnim pristopom k tangu sprva deležen v Argentini, so ga v ZDA in Evropi nadvse občudovali. V letu 1958 je razpustil tako orkester Orchestra kot oktet Buenos Aires in dve leti pozneje ustanovil vplivni Quinteto Nuevo Tango, ki so ga sestavljali bandoneon, violina, električna kitara, klavir in kontrabas. Veliko mednarodno priznanje je dosegel proti koncu 60. let preteklega stoletja, ogromno je koncertiral in skladal, ustanovil številne zasedbe in sodeloval s skoraj neštevnimi glasbeniki. Glede na ocene biografov je napisal okoli 3000 stvaritev in jih posnel okoli 500.

Jure Tori je med drugim ustanovitelj zasedbe Tori Tango. Foto: Iztok Zupan
Jure Tori je med drugim ustanovitelj zasedbe Tori Tango. Foto: Iztok Zupan

S svojim drugim kvintetom, ustanovljenim leta 1978, je več kot desetletje koncertiral po vseh koncih sveta in tudi dosegel svetovno slavo. "Tango je vsesplošno prepoznaven predvsem po Astorju Piazzolli. Astorja poznajo vsi v glasbenem svetu in širše. Namreč tango je bil prej poznan le v plesnem svetu. Astor pa ni želel igrati plesne, komercialne glasbe. Ustvaril je koncertni tango, tango nuevo. V plesnem svetu tanga Astor še zdaj ni priljubljen. Tango je ples. Astorja pa vidim predvsem kot enega največjih skladateljev, zagotovo pa kralja in izumitelja nuevo tanga," pravi harmonikar in skladatelj Jure Tori.

V pesmih je čutiti veliko dramatičnosti, pretiravanja, nemirnosti, izmenjavanje ritmičnih in neritmiziranih raztegnjenih pejsažov. Včasih se zdijo improvizirani, včasih pa zaide v prelepo melodijo. Tu pa so nastale njegove najbolj priljubljene melodije, zaradi katerih je tako spoštovan.

Jure Tori

Široka prepoznavnost je pomenila tudi, da je bilo Piazzollove stvaritve odtlej mogoče pogosto slišati v filmih, televizijskih oddajah in oglasih, leta 1986 je prejel francosko nagrado cezar za glasbo v filmu El exilio de Garde. Približno v tem času so se tudi glave v Argentini ohladile in so rojaki vendarle začeli polagoma sprejemati njegov pristop k tangu, njegovo ustvarjanje pa je vplivalo na nove generacije skladateljev tanga.

Intenzivno ustvarjanje, koncertiranje in s tem povezana potovanja, pa tudi razburkano osebno življenje in razvade so zahtevali svoj davek. Piazzolla je 3. julija 1990 v Atenah odigral svoj zadnji koncert, mesec dni pozneje ga je v Parizu zadela možganska kap, zaradi katere je padel v komo, iz katere se ni več zbudil. Takratni argentinski predsednik Carlos Menem je osebno poskrbel za njegovo vrnitev v domovino, kjer je umrl 4. julija 1992.

Piazzolla in italijanska diva Milva med nastopom v Parizu leta 1984. Foto: AP
Piazzolla in italijanska diva Milva med nastopom v Parizu leta 1984. Foto: AP

Od njegovega slovesa so torej minila skoraj tri desetletja in Jure Tori pove, da je po Piazzolli "v tangu nastala praznina. Avtorskega tanga skoraj ne poznamo, na odrih pa se preigravajo njegove melodije na vse možne načine. Največji preboj je uspel skupini Gotan Project, ki je bila znana predvsem po modernem zvoku in izvirnem pristopu. Plesne skupine pa še naprej igrajo tradicionalni plesni tango."

Morilec tanga in Marsovec
Zato se je še toliko zanimiveje ozreti k neuklonljivemu glasbenemu velikanu, ki sta ga poleg trdnih načel gnala strast in želja po spreminjanju tradicije, ki sčasoma praviloma vselej postane zatohla. Od mojstrskega obvladanja bandoneona in sodelovanja z zvezdo tanga že v rosnih letih, prek občutka sramu ob tem, da je tangoglasbenik, in pozneje tudi fizičnih napadov nanj, ker ne ustvarja v skladu s tradicijo – Piazzolla ni bil le najpomembnejši odposlanec tanga v svetu.

Glasbeniki, ki postavijo pod vprašaj kulturne konvencije in tabuje, se navadno spopadajo z veliko skepso, če že ne odkritim odporom večinoma konservativnega občinstva in t. i. "vratarjev", ki nadzirajo pogoje možnosti seznanjanja z "novim", njegovega vrednotenja in razširjanja, pa tudi glasbenikov, ki občutijo novost kot grožnjo svojemu doseženemu statusu.

Bratko Bibič

Bratko Bibič pravi, da "Piazzolla ni bil prvi, zagotovo pa je bil najbolj odločilen za spremembe in popularizacijo tanga v svetovnem merilu. Glasbeniki, ki postavijo pod vprašaj kulturne konvencije in tabuje, se navadno spopadajo z veliko skepso, če že ne odkritim odporom večinoma konservativnega občinstva in t. i. "vratarjev", ki nadzirajo pogoje možnosti seznanjanja z "novim", njegovega vrednotenja in razširjanja, pa tudi glasbenikov, ki občutijo novost kot grožnjo svojemu doseženemu statusu. Že ob izvedbi njegovega simfoničnega dela v Argentini leta 1953 je izbruhnil spor med nasprotniki in zagovorniki vključitve dveh bandoneonov v tradicionalni sestav simfoničnega orkestra. Po drugi strani, kot zvemo od Piazzolle samega, je med njegovim snemanjem v studio vdrl goreč pripadnik "starega tanga" s pištolo v roki in tako poskušal ne le doktrinarno, temveč tudi dejansko obračunati s tem "morilcem tanga". Piazzolla je vzdržal ta "kuturni boj" tako zaradi velikega glasbenega talenta, ki je prišel do izraza v njegovem mojstrskem igranju na bandoneon že v mladih letih, kakor tudi skladateljskem in orkestracijskem delu, ki je v obdobju zorenja v 60. in 70. letih in na vrhuncu njegove poti v 80. in 90. letih 20. stoletja sovpadlo s splošnim valom iskanja in pripravljenosti sprejemanja novih poti ne le na tako rekoč vseh področjih glasbe, temveč tudi v družbi in politiki sploh."

Ob 20. obletnici smrti so se svojemu rojaku v Argentini  poklonili med drugim z razstavo Astor Piazzolla: Intimen in univerzalen. Foto: EPA
Ob 20. obletnici smrti so se svojemu rojaku v Argentini poklonili med drugim z razstavo Astor Piazzolla: Intimen in univerzalen. Foto: EPA

Kot sta v knjigi Le Grand Tango: The Life and Music of Astor Piazzolla zapisala Maria Susana Azzi in Simon Collier, je bila njegova miselnost primerljiva z miselnostjo skladateljev in izvajalcev 18. stoletja, kakršna sta bila Händel ali Mozart, ki sta želela asimilirati vse nacionalne "okuse" svojega časa v svoje skladbe in sta vselej skladala z izkušnjo nastopajočega kot tudi z občutkom neposredne družbene povezanosti z občinstvom. Piazzolla je s tem sicer razburil konservativne privržence tanga v svoji domovini, a je bil po drugi strani deležen izjemne naklonjenosti klasičnih in džezovskih glasbenikov, saj so tako eni kot drugi slišali, da se najboljši vidiki njihovih glasbenih praks odražajo v njegovem delu.

In kaj je o nasprotovanju njegovemu predrugačenju tanga in lastni neomajnosti povedal Astor Piazzolla? "Dejali so mi, da se mi je zmešalo, da sem Marsovec – vse, le človek tanga ne. Nekdo me je pretepel na ulici pred kabaretom, ker sem po njegovih besedah spreminjal glasbo! Menim, da je šlo za čustveno težavo. Toda tradicionalni tango je dolgočasen. Ponavlja se – iste stare melodije, iste poceni harmonije. Igraš kot robot. Hotel sem narediti spremembo – to imam v krvi. Našel sem nov način skladanja in nov način igranja, nov izraz. Zapomniti si morate: Argentinci so čustveni."