Zdaj se z babico bojijo, da bodo zaradi posojila, ki ga je oče nekaj let pred smrtjo najel za nakup delovnih strojev, ostali še brez doma.

Resničnost, hujša od najhujše nočne more. Tako bi preteklih šest let lahko opisali 22-letna Eva in Mihael ter njuna 79-letna babica Marija Škraban..
"Težko se nama je bilo odločiti, da sploh zaprosiva za vašo pomoč in se dobesedno razgaliva pred vami, vendar druge možnosti resnično nimava in ste najino oziroma naše zadnje upanje …," sta dvojčka zapisala v prošnji za pomoč, v obupanem poskusu, da bi ohranila njihov edini dom.

Na začetku leta 2015, ko sta bila Eva in Mihael v tretjem letniku srednje šole, so njuni mami Marjetici Satler odkrili raka na možganih. Dokler je bilo le mogoče, se je od doma iz Slovenskih goric vozila na zdravljenje, da je bila lahko ob svoji družini.

"Ona je čez celo bolezen imela upanje, da se bo lahko še vedno vrnila v šolo delat, ves čas je bila pozitivna, močna, vedno je imela upanje, da se bo vrnila v šolo med svoje učence in sodelavce," o mami, učiteljici četrtega in petega razreda, pripoveduje danes 22-letna Eva. "Vsak dan smo šli k njej v bolnišnico, vedno me je vprašala, kako sta moja otroka. 'Lepo skrbi za njiju, glej, da bosta končala šolanje.' In tega se pač držim. Bila sem čisto na koncu z živci, ampak vedno sem si govorila: 'Moraš, otroka te potrebujeta, moraš.'" se zadnjih trenutkov svoje edinke spominja 79-letna Marija Škraban. Marjetica Satler je umrla osem mesecev zatem, ko so ji odkrili raka.

Nekaj mesecev pozneje je dedek potožil, da ga že dalj časa boli grlo. Diagnoza: rak. Obsevanje in operacija sta bila neuspešna. Poslovil se je manj kot dve leti po smrti svoje hčere, Evine in Mihaelove mame.

In potem je štiri mesece pozneje, usodnega 15. januarja 2017, v njihovem domu udarilo še tretjič. Mihael je kot običajno očetu pomagal v delavnici, popoldne sta se vrnila domov na kosilo.

"Oče je imel navado, da je po kosilu malo zaspal, ali na kavču ali kar za mizo. Tisti dan je zaspal za mizo in se ni več zbudil," se trenutka, ko se je njihov svet dokončno sesul, spominja Mihael. Borisa Satlerja je izdalo srce, kljub hitri intervenciji gasilcev in reševalcev mu ni bilo več pomoči.

Komaj 18-letna Eva in Mihael sta ostala sama z babico in pred težkimi odločitvami. Kaj naj s kreditom in več kot desetletje starimi, že amortiziranimi očetovimi stroji in specifičnim orodjem za strojno delavnico?

Odvetnica, h kateri sta se zatekla po brezplačno pravno pomoč, jima je svetovala, naj se zaradi očetovega dolga odrečeta dediščini po njem. A kredit, ki ga je pokojni oče tako kot številni drugi Slovenci najel v švicarskih frankih, s tem ni izginil, saj je bil zavarovan s hipoteko na družinsko hišo in tudi poroštvom Evine in Mihaelove pokojne mame. Toda kdo bi leta 2007, ko je oče vzel kredit, pričakoval, da se bo nad družino zgrnilo toliko hudega? Če ne bodo poplačali očetovega dolga, jim zdaj grozi, da bo banka njihov dom prodala na dražbi.

"Delala sem skoraj vsak dan, ker mi je bilo prenaporno, sem študij malo dala na stran, a sem vseeno uspešna študentka," pove Eva. Študira medijsko produkcijo, Mihael je študent strojništva. Vestna, pridna mlada človeka izkoristita vsako priložnost za delo, toda kredit je preprosto prevelik, da bi z babico zmogli sami. Če bi poplačali zapadli dolg, bi obroke kredita že nekako plačali, pravijo.

"Odvzeti babici hišo bi pomenilo, da sva dokončno izgubila še četrtega člana družine, saj babica v teh letih tega ne bo niti razumela niti preživela," sta v svojem pismu zapisala Eva in Mihael.

Kako človek sploh preživi nekaj takega? "Mene sta držala pokonci otroka," pravi Marija Škraban. S pomočjo vnukov z ljubeznijo neguje gredice, ki jih je pred leti zasadila njena hči.

Bolečine, ki jo je družini naložilo življenje, ni mogoče izbrisati. Lahko pa jim pomagamo, da ostanejo skupaj, v svojem domu.