Maja 2011 se je po potresu in cunamiju zgodila jedrska nesreča v Fukušimi. Kot so na javnem shodu opozarjali v okoljevarstveni organizaciji Greenpeace, je več kot 150.000 ljudi moralo zapustiti domove. Na Japonskem so našli kontaminiran riž, zelenjavo, meso, mleko v prahu za dojenčke, so dejali.
V pogovoru z mediji je zastopnik za energetsko politiko pri slovenskem Greenpeaceu Dejan Savić zatrdil, da se jedrske katastrofe v povprečju zgodijo vsakih 11 let, NEK pa se nahaja na potresnem območju.
Ob robu protesta smo se s Savićem pogovorili tudi na MMC-ju. Vabljeni k branju intervjuja.
_________________________________________
Zakaj je javni shod Greenpeacea prav danes?

Greenpeace po vsem svetu izvaja dejavnosti, s katerimi opozarjajo na jedrsko katastrofo v Fukušimi, ki se je zgodila lani. V Sloveniji se temu pridružujemo, ker smo tudi mi jedrska država. Imamo jedrsko elektrarno in mnogi politiki razmišljajo o gradnji še ene v Krškem. Temu odločno nasprotujemo. Potrebna je javna razprava, da javnost spozna, da imamo alternative in da nam ni treba ogrožati Slovenije še za naslednja desetletja.

Kakšne pa so alternative?
Institut Jožef Stefan je raziskal, kako zagotoviti varno in zanesljivo oskrbo Slovenije z energijo v naslednjih desetletjih. Dva scenarija predvidevata dodatno jedrsko elektrarno, medtem ko trije scenariji predvidevajo izvoz energije leta 2030 - brez dodatne jedrske elektrarne. En izmed teh scenarijev je osnovan na Tešu 6, medtem ko drugi predvideva plinsko elektrarno - brez Teša 6 in brez NEK-a 2.
Alternativa je torej plin?
Nevladne organizacije smo vedno pozivale k pripravi trajnostnega načrta preskrbe z energijo, ki predvideva prehod na obnovljive vire energije v naslednjih desetletjih. Ta scenarij ni bil raziskan, ker je pač Teš 6 vključen kot dano dejstvo. Vseeno pa bi tak scenarij v vmesnem obdobju prehoda potreboval plin, pozneje pa bi se zanašal na vodne vire, biomaso, sončno, vetrno energijo; predvsem pa na pametnejšo izrabo že proizvedene energije.

Kako se Slovenci opredeljujejo do teh vprašanj?

Večina Slovencev se ne zaveda, da potihem poteka proces za izgradnjo NEK-a 2. Javnomnenjske raziskave pa kažejo, da velika večina ljudi dodatni jedrski elektrarni nasprotuje. Zavedajo se, da alternative obstajajo, da imamo na voljo druge vire energije kot pred štirimi desetletji in da nam ni treba nositi tega tveganja.

Najbolj skrb vzbujajoče je to, da scenarij Instituta Jožef Stefan predvideva gradnjo NEK-a 2 za izvoz električne energije. Slovenci bi nosili tveganje za nesrečo in problem jedrskih odpadkov, medtem ko bi tujina proizvedeno energijo izkoriščala brez tveganj. To je nesprejemljivo. Razmišljati moramo, kako zadostiti potrebam, na varen način. Za to jedrska energija dolgoročno ni potrebna.

Teš 6 tudi ni potreben?

To trdimo že ves čas. Že postopek je bil netransparenten. Ne da se ugotoviti, kdaj so se politiki za to sploh odločili. Tudi tu obstaja alternativa - nekateri omenjajo obnovo blokov štiri in pet; druga alternativa je plinska elektrarna. Mogoče ga je tudi nadomestiti z uvozom energije za določeno obdobje.

Vedeti je treba, da se dogaja prava revolucija na področju obnovljivih virov energije v sosednjih državah. Tudi v Sloveniji - gradili bomo za 1,3 milijarde evrov hidroelektrarn, kar nam bo dalo novo moč. Ljudje navdušeno gradijo sončne elektrarne na svojih strehah, na šolah in vrtcih. Dobili bomo prvo vetrno elektrarno. Poleg tega sploh še nismo postavili večje elektrarne na biomaso, ki bi delovala na ostankih lesne industrije.

Zakaj politika na tiho gradi NEK 2 oz. zakaj ne upošteva javnega mnenja, kot ste ga omenili iz raziskave?

Dejansko je to res čudno. Če je tri četrt ljudi proti dodatni jedrski elektrarni, ni jasno, zakaj velika večina strank to potihem podpira. Najverjetneje je situacija podobna kot pri Tešu 6 - da je politika zvezana z ozkimi gospodarskimi interesi in lobiji. Hkrati ljudje še niso dejansko, aktivno pokazali svojega nasprotovanja. Ravno zato v Greenpeacu izvajamo te aktivnosti in jih bomo vedno več. Politiki se bodo morali zavedati razmišljanja ljudi in potem bo njihova odločitev za opustitev tega vira energije lažja.

Kako boste k temu pritegnili ljudi?

Začeli smo s spletno razstavo zgodb ljudi, žrtev Fukušime. Skozi osebne zgodbe ljudi najlažje spoznamo, o čem v resnici govorimo. Iz Evrope se nam mogoče zdi, da je pač bila neka nesreča in neke žrtve - o takem mediji poročajo vsak dan, vsak teden. A ko vidiš osebne stiske, ljudje so zapustili tovarne, kmetije, domovanja, in ko vidiš, da se ti ljudje nikoli več ne bodo mogli vrniti na tako veliko območje v radiju 20 kilometrov - to je četrtina Slovenije - je to res tragično.

Podobne aktivnosti bomo organizirali še zunaj medijskega obsega. Šli bomo do ljudi in jim pojasnili, da alternative obstajajo. Prepričali bomo tudi politike, saj so ti obremenjeni z mnogovrstnimi temami in se temu najbrž doslej še niso dovolj posvetili. Država je zapravila pol milijona evrov za študijo za strokovne podlage, da bi se politiki lahko odločali o nacionalnem energetskem programu. Tam je pet scenarijev. Resno razmislimo o vseh poteh, ki jih imamo na voljo.

V nacionalnem energetskem programu je opcija, ki predvideva, da se Teš 6 ne bi gradil in tudi ne JEK 2. Namesto tega bi lahko zgradili 400-megavatno plinsko elektrarno. Na ta način bi opustili dva velika problema za okolje, hkati pa bi nujno morali z odločnostjo vlagati v obnovljive vire energije. Lahko imamo ambiciozne scenarije, a ne bo politične podpore za vlaganje na tem področju, ker bodo vsi osredotočeni na en megaprojekt, težek 5 do 6 milijard evrov, kot je JEK 2.

Kaj pričakujete od razprave o nacionalnem energetskem programu? Ta je v zadnjem času potihnila.

Potihnila je zato, ker prejšnja vlada ob poslavljanju zanj ni imela pristojnosti, nova vlada rabi čas, da se spoprime z vsemi vprašanji. Ta čas se počasi izteka in pričakujemo, da se bo razprava to pomlad nadaljevala; da bo minister sprejel odločitev o enem izmed teh petih scenarijev in ga poslal v parlament ter energetiki odprl možnosti za naslednjih 20 let. Zato je danes pomembno, da NEK-a 2 ne damo v te scenarije. Vseh teh pet scenarijev predvideva izvoz električne energije do leta 2030. Zakaj bi NEK 2 potemtakem sploh gradili? Še enkrat poudarjam, kaj to pomeni: v tujini bi izkoriščali jedrsko elektriko, medtem ko bi tveganja in problem jedrskih odpadkov nosili Slovenci in Slovenke.

Kakšne probleme prinašajo jedrski odpadki?

Imamo dva tipa jedrskih odpadkov: visoko in nizko/srednje radioaktivne odpadke. V Sloveniji že 20 let iščemo rešitev za nizko in srednje radioaktivne odpadke. Tudi tukaj so težave. Dejansko jih zdaj shranjujejo v sami jedrski elektrarni. Največji problem pa so visoko radioaktivni odpadki - po vsem svetu - saj ne obstaja neka rešitev, kam z njimi. Treba jih je varno izolirati od človeka za tisoče in tisoče let, kolikor znaša razpolovna doba najbolj nevarnih radioaktivnih elementov v njih.

Ta trenutek je več kot 400 ton visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov v Krškem. Predvidoma naj bi tam ostali še desetletja. Pričakuje se, da bo medtem z neba padla rešitev za to vprašanje. A oni bi medtem postavili še eno jedrsko elektrarno.

Alternative torej so, pravite. Kakšna pa je njihova cena? Bi te alternative obremenile gospodarstvo?

Kot rečeno, Institut Jožef Stefan je pripravil pet scenarijev. Trije so brez jedrske elektrarne in ti so cenejši v investicijah za naslednjih 20 let. Scenarij z obnovljivimi viri energije je tudi dolgoročno cenejši. Elektrarne na veter, na sonce ne potrebujejo goriva. Največji problem je v investiciji in v nabavi opreme. Ko pa je enkrat to mimo, delujejo praktično zastonj in plačujemo le stroške vzdrževanja. Scenarij energetske revolucije, ki ga je za Greenpeace pripravila Nemška vesoljska agencija skupaj z drugimi inštituti, odgovarja na vprašanje, kako zadostiti potrebam po energiji do leta 2050. Izračunali so, da s prehodom na učinkovito izrabo energije - kar pomeni, da za iste dejavnosti, ki jih izvajamo že danes, porabimo manj energije - in obsežnim izkoriščanjem obnovljivih virov lahko povsem opustimo termoenergijo iz premoga. Zelo hitro lahko opustimo tudi jedrsko energijo. Hkrati so ti scenariji cenejši in zagotavljajo več delovnih mest. Obnovljivi viri energije so zelo decentralizirani in odpirajo delovna mesta povsod po državi.