Dr. Robert Watson je britanski znanstvenik, ki je predsedoval zasedanju predstavnikov 132 držav IPBES. Foto: IISD – Diego Noguera

Hlastne težnje po neprestani gospodarski rasti in sočasen učinek podnebnih sprememb zahtevajo hud davek v biotski raznovrstnosti na našem planetu. Ogroženih naj bi bilo že več kot milijon rastlinskih in živalskih vrst od sicer osmih milijonov do zdaj popisanih in znanih. Eni osmini vsega živega na planetu torej grozi izumrtje, številnim že v nekaj desetletjih.

Od vlad in zasebnega sektorja lahko zahtevamo, da potrebujemo trajnosten svet zase in za prihodnje generacije.

Robert Watson

Letos je v javnost prišlo težko pričakovano poročilo o stanju biotske pestrosti na planetu. Njegovi poudarki niso nič kaj optimistični in – podobno kot podnebne spremembe – terjajo takojšen obrat v človekovem odnosu do narave. Kot v najnovejšem poročilu Medvladne platforme za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) ugotavlja več kot 145 uveljavljenih svetovnih strokovnjakov za to področje, bi le korenite spremembe gospodarskega in finančnega sistema preprečile grozeči propad ekosistemov.

Vodja platforme Robert Watson posebej za RTV Slovenija: "Milijonu vrst na planetu grozi izumrtje, še bolj pa vzbuja skrb to, da smo spremenili kar 75 odstotkov tal na Zemlji. Na svetu smo izgubili 87 odstotkov mokrišč, dve tretjini oceanov pa je spremenjenih zaradi človeškega vpliva in v težavah zaradi porušenja naravnega ravnovesja. Ob vsem tem pa je zelo pomembno tudi, da spodkopavamo tako imenovane regulatorne mehanizme, kot so opraševalci. Če strnem: s tem, ko izgubljamo biotsko pestrost, neposredno ogrožamo človeka samega."

Kot torej pravite in tudi poudarjate v poročilu, je na robu izumrtja več kot milijon živalskih, rastlinskih in drugih vrst na planetu. Pa lahko hitrost, s katero vrste izumirajo danes, primerjate z drugimi geološkimi obdobji, ko se je planet soočal z masovnimi izmrtji? Je to danes podobno tistemu takrat?

Trenutno izgubljamo vrste na planetu tudi do stokrat hitreje, kot je to značilno za evolucijo. Od 70-ih let prejšnjega stoletja smo izgubili dva odstotka vseh vrst na planetu, 15 odstotkov je na robu izumrtja. Kljub temu pa še vedno ne moremo trditi, da smo sredi množičnega izumiranja vrst. V zadnjih petih množičnih izumrtjih smo namreč izgubili tudi po 75 odstotkov vseh vrst živih bitij, ki so tedaj živela na planetu. Toda ne glede na to – v zelo pičlem obdobju je izumrlo zelo veliko število vrst, to je resen problem in poteka veliko hitreje, kot če bi imela nad vsem roke le narava.

Na fotografiji je vidno izsekavanje amazonskega pragozda zaradi pridelave soje. Foto: Reuters

Kaj so ključni dejavniki v ozadju tega? Gre za prenaseljenost človeka? Našo nenadzorovano porabo? Intenzivno kmetijstvo?

Ključen problem je, da se prebivalstvo na svetu nezadržno povečuje, ob čemer postaja tudi premožnejše in potratnejše. To vodi v vedno večje zahteve po hrani, energiji, vodi in zdravilih … in – kar je še posebej alarmantno – v netrajnostno pridobivanje hrane. Zaradi oskrbovalnih verig, ki so se vzpostavile ob tem, izgubljamo biotsko pestrost, naravni ekosistemi izginjajo zaradi pritiskov kmetijstva. Nekritično in čezmerno izkoriščamo rodovitno zemljo in morski živelj, po drugi strani pa se moramo spopadati z vse vidnejšimi podnebnimi spremembami, čezmernim onesnaževanjem in vdorom tujerodnih vrst. Vse to prispeva k izgubi biotske pestrosti.

Kaj pa vloga podnebnih sprememb? Bi lahko spreminjanje podnebja postal glavni povzročitelj v prihodnjem izgubljanju vrst na Zemlji?

Do zdaj so bile podnebne spremembe tretji najpomembnejši dejavnik, ki je ogrožal biotsko pestrost (takoj po čezmerni rabi tal in siceršnjem izkoriščanju ekosistemov). Če v prihodnosti ne bomo sledili zavezam iz Pariškega dogovora, torej temu, da zajezimo globalno segrevanje do konca stoletja na stopinjo in pol do dve, bodo postale podnebne spremembe enako pomemben, če ne najpomembnejši dejavnik izgubljanja biodiverzitete.

Narava igra ogromno vlogo v našem življenju … Milijone let na planetu uravnava podnebje, poplave in bolezni. Lahko to naravno regulacijo, ki jo zmore planet, izguba vrst na planetu zamaje?

Vsi ti regulatorni mehanizmi so že spodkopani in načeti. Narava sama nas v tem hipu ne more več obvarovati pred podnebnimi spremembami ali onesnaževanjem, tako kot je to lahko učinkovalo v preteklosti.

Zakaj pa je lahko izguba biodiverzitete tudi varnostno in družbeno vprašanje?

Skoraj vsak, ki ga poznam, uživa na sprehodih ob rekah, v gozdovih in tako naprej. V naravi se počutimo dobro, nudi nam zatočišče in nam pomaga, da z njeno pomočjo ohranjamo duševno ravnovesje. V naravi imaš spet občutek umeščenosti, tega, od kod pravzaprav si, čemu pripadaš. Tu ni dileme – z biodiverziteto je povezanih veliko družbenih vrednot.

Znano je, kako nam številne multinacionalke in velike korporacije prodajajo male zelene laži o svoji trajnostni usmerjenosti, tisto pravo sliko v ozadju pa redko vidimo, in ta ni tako zelena. Kako bi lahko še vplivali na te velike igralce in jih prisilili, da postanejo okoljsko bolj odgovorni? In kaj menite o nekakšni globalni zakonodaji o tem?

Obstajajo podjetja, velike multinacionalke, ki se trudijo ravnati okoljsko zavedno in trajnostno. So pa tudi taka, ki na tem preizkusu pogrnejo v celoti. Za delo z zasebnim sektorjem so odgovorne vlade, nad vsem tem pa mora bdeti družba in tako vlade kot zasebni sektor spodbujati k trajnostnim odločitvam … Ne glede na vse pa se bodo vedno pojavljale družbe, ki bodo skušale izkoriščati okolje in prav zaradi takih potrebujemo zelo dobro domišljeno zakonodajo.

Foto: IISD – Diego Noguera

Robert Watson, v poročilu kot pomemben problem poudarjate tudi kmetijstvo, npr. neprimerne subvencije v kmetijstvu, transportu in energetskem sektorju, ki ljudi še spodbujajo k uničevanju naravnega okolja. Kako reformirati ta sistem?

Tu ni vprašanja, svet – in to pomeni vse številčnejšo populacijo – moramo nahraniti. Najprej moramo zmanjšati količino zavržene hrane, zavržemo namreč od 35 do 45 odstotkov hrane, ki jo proizvedemo. Kot drugo, poskrbeti moramo za to, da ne širimo več kmetijske zemlje na območja naravnih gozdov, travišč in mokrišč. Tretjič, vpeljati moramo agroekološke procese in biti učinkovitejši pri pridelavi hrane na hektar. To je naloga zlasti za države v razvoju. Menim, da ta trenutek na planetu še lahko trajnostno pridelujemo hrano, ki jo potrebujemo, in to na način, ki nepovratno ne škoduje naravi.

Pa ste prepričani, da je človeštvo sposobno dejanskega premika k bolj zelenim praksam, in s tem mislim zares globalno? Zdi se, kot da nam nikakor ne uspe ponotranjiti dejstva, da smo vsi del okolja na tem istem planetu …

Ljudje smo del narave, nismo ločeni od nje, narava vpliva na nas in mi – vse bolj – nanjo. Imamo ustrezne tehnološke in politične vzvode za naslavljanje okoljskih problemov, ki jih povzročamo kot človeštvo. Če hočemo, torej zmoremo. Pravo vprašanje je, če obstaja dovolj močna volja. Tako v vladnem in zasebnem sektorju kot med posamezniki. Poslušalce lahko vprašate, če so dejansko pripravljeni spremeniti svoje vedenje. Človeštvo torej zmore marsikaj, vprašanje pa, če bomo to tudi zares storili in kdaj.

Pa za konec še h konkretnim korakom … Kaj lahko naredimo za okolje, za planet, za biodiverziteto, jaz, vi, vsak med nami?

S tem, da se odpovemo letenju, gotovo prispevamo k zmanjšanju podnebnih sprememb. Kaj še lahko storimo kot posamezniki? Pazimo pri porabi in shranjevanju energije, ne razmetavamo s hrano in vodo, zagotovo bi se bilo bolj smotrno odločiti za vlak in ne letalo, če je to mogoče, javni prevoz bi moral pretehtati nad zasebnim. Kot posamezniki lahko naredimo veliko za shranjevanje in trajnostno uporabo naravnih virov, imamo pa tudi možnost civilnega pritiska. Od vlad in zasebnega sektorja lahko zahtevamo, da potrebujemo trajnosten svet zase in za prihodnje generacije.

Intervju z Robertom Watsonom na Valu 202