Danes mlado raziskovalko skupine za speleobiologijo ljubljanske Biotehniške fakultete privlači predvsem preplet odkrivanja skrivnostnega podzemlja in raziskovanja podzemne favne.

Špela Borko med prihodom iz jame. Foto: Behare Rexhepi
Špela Borko med prihodom iz jame. Foto: Behare Rexhepi

V tokratnem podkastu V imenu narave o visokogorskih jamah, o občutkih po več dnevih, preživetih v jami, pa tudi o ženski jamarski odpravi.

Visokogorske jame in večdnevne odprave
Visokogorske jame so v primerjavi z nižinskimi bolj mrzle, temperatura v njih je namreč podobna povprečni temperaturi ob vhodu v jamo. Visokogorske jame so bolj surove in divje, brez okrasja, saj se siga v visokogorju le redko odlaga. Med visokogorskimi jamami v Sloveniji pa prevladujejo predvsem brezna. "Kanin vidim kot neraziskan labirint poti, ki jih sproti odkrivamo, naš cilj je priti z vrhov gora, torej s Kanina, vse do izvirov, do doline, do Bovca, skozi podzemlje," pojasni Špela Borko osnovni namen njihovih jamarskih odprav.

Te odprave so osvobajajoče, saj se za nekaj dni popolnoma odklopim od površinskih tegob.

Špela Borko

Kaninske jame, v katerih zadnja leta veliko raziskujejo, so kot vse visokogorske jame nepredvidljive, zato so izkušnje članov odprave in ekipno delo še toliko pomembnejši. Odprave so navadno večdnevne, običajna raziskovalna odprava v sistem Renejevo brezno – P4 traja na primer teden dni.

Špela Borko, jamarka in biologinja

Odprave se posvečajo tudi raziskovanju podzemne favne
Slovenija ni znana le kot zibelka speleobiologije, temveč tudi kot t. i. vroča točka biotske raznovrstnosti, saj na tem območju govorimo o izjemno visoki vrstni pestrosti podzemne favne. Opisanih je več kot 450 vrst podzemnih živali v slovenskem podzemlju, kopenskih in vodnih, njihovo število pa je verjetno močno podcenjeno, saj vsako leto opisujejo nove vrste. Poleg človeške ribice v našem podzemlju živijo pretežno nevretenčarji; različne skupine hroščev, rakov, stonog, pajkovcev, dvorepk, skakačev ... Drobne, na prvi pogled neopazne živalce, pa so še kako zanimive tudi z evolucijskega vidika.

Opis vrst je dolgotrajen proces in ga merimo v letih.

Biologinja Špela Borko trenutno največ svoje strokovne pozornosti namenja jamskim postranicam, ki jih prištevamo v skupino rakcev in jih je približno 400 vrst, živijo pa izključno v podzemlju.

Vsak osebek je zlata vreden
V primerjavi s površjem je živali v podzemlju manj in so manj opazne, kar pomeni, da jih je težje najti. "Speleobiologa po navadi prepoznaš po tem, da 'strmi v prazno', v stene, kuka pod kamenje, brska po vodi in ročno vzorči živali," opiše Špela. Kadar imajo možnost, da se vrnejo, živali ujamejo v pasti, vodne ali kopenske, pri čemer je pomemben tudi podatek, da določanje živali na terenu pogosto ni mogoče. V teh primerih morajo živali vzeti iz narave in za to pridobiti ustrezna dovoljenja. Nadaljnje analize opravijo v laboratoriju.

Podzemne živali so velikokrat kriptične, kar pomeni, da so si posamezne vrste zelo podobne. Pogosto tako zelo, da jih je skoraj nemogoče ločiti po videzu, zato si pomagajo z iskanjem sorodstvenih lastnosti, morfološki pristop pa dopolnijo z genetiko. Redki so taksonomi, strokovnjaki, ki res dobro poznajo ožje skupine. A dober opis posamezne vrste je izjemno pomemben tudi z vidika naravovarstva. Dokler vrsta ni natančno opisana in nima znanstvenega imena, je namreč ni mogoče zaščititi. Velika biotska raznovrstnost pa je znamenje ohranjenih podzemnih ekosistemov, ki vodijo do dobre pitne vode, saj v Sloveniji večina pitne vode prihaja prav iz podzemlja.