Neuspešno. Raziskovalci, ki so se obrnili na vse, od pravosodnega ministrstva do socialnih centrov, so bili Sheridanu primorani sporočiti, da statistike preprosto ne morejo dobiti, ker nihče ne hrani teh podatkov. "No, to je naša statistika," jim je odgovoril Sheridan in s tem podatkom, ki je hkrati tako prazen in hkrati tako poveden, tako srce parajoč, sklenil svoj film.
Wind River, drama, ki se vrti okoli iskanja morilca posiljene in umorjene staroselske najstnice, je bila relativno uspešna in je, čeprav se tudi Sheridan ni mogel povsem ogniti zanki belopoltega odrešenika (Jeremy Renner) sredi staroselske skupnosti, zadovoljila tudi slednjo, tako pogosto razočarano in frustrirano zaradi hollywoodskih stereotipnih upodobitev življenja v rezervatih ali pa popolnega ignoriranja njihove etnične skupine.
Nasilje nad staroselskimi ženskami, med katerimi je delež umorov desetkrat višji od nacionalnega povprečja, je ena najbolj perečih problematik v ZDA in tudi v sosednji Kanadi, a se pogosto zdi, da iz tega ali onega razloga nikogar zares ne zanima.
Včasih tiči razlog v zapleteni birokraciji in vprašanju pristojnosti, saj imajo staroselci v rezervatih svoje organe pregona, ki pa nimajo pooblastil za pregon nestaroselcev. A najpogosteje je to čisti rasizem.
Zapuščina kolonializma in osvajanja divjega zahoda, v sklopu katerega si lahko belopolti zavojevalec "postreže" s sebi podrejeno raso, kot v Severni Ameriki še vedno implicitno gledajo na avtohtona ljudstva.
Kot je poudaril Sheridan za NPR, film Wind River ne temelji na resnični zgodbi. Temelji na "tisočerih takih zgodbah". "Stvar s spolnimi napadi na ženske v rezervatih je, da to obstaja že vse od vzpostavitve rezervatov. A zares je ta pojav eksplodiral v zadnjih 15, 20 letih. In deležen ni nobene pozornosti, kar je bil vzgib, da sem napisal ta film," je povedal.
Hollywoodsko stereotipiziranje in ignoriranje staroselcev
Če ostanemo še za trenutek v Hollywoodu – konec novembra so staroselske skupine podale ostro kritiko nove serije Davida E. Kelleyja Big Sky, ki za premiso vzame ugrabitve, spolne napade in izginotja deklet na podeželskem ameriškem severozahodu, a so dekleta v ABC-jevi seriji belopolte najstnice.
Staroselci seriji očitajo, da si prisvaja bolečo tematiko, ne da bi z besedico omenila, da je to staroselska problematika, čeprav se serija odvija v Montani, kjer v sedmih rezervatih živi 12 plemen. V Montani je bilo na primer leta 2017 30 odstotkov pogrešanih deklet oz. žensk staroselk, čeprav predstavljajo le 3,3 odstotka prebivalstva te zvezne države.
Ustvarjalci serije so se pokesali, javno priznali, da "niso vedeli za dotično problematiko", in se staroselcem zahvalili, "da so jim odprli oči", in nato v naslednji epizodi na koncu v televizijski različici drobnega tiska gledalce poučili, da izginjajo tudi staroselke. Staroselski poglavarji so te okorne poskuse družbeno-politične korektnosti označili za žaljive.
Nasilje nad staroselkami je zanje boleča točka, epidemija, ki prežema njihove skupnosti od arizonskih puščav do aljaške divjine. Storilci so najpogosteje belci ali drugi nestaroselski moški, ki ne spadajo v domeno plemenskih organov pregona.
V nekaterih okrožjih, ki so večinsko staroselska, je stopnja umorov med staroselkami desetkratnik ameriškega povprečja, ki zajema vse rase, je pred časom ugotovila raziskava Univerze v Delawaru in Univerze v Severni Karolini, izvedena za pravosodno ministrstvo.
Trenutno je odprtih okoli 5800 primerov pogrešanih staroselk, samo v zadnjih 30 letih okoli 4000. Kot je leta 2018 dejala Heidi Heitkamp, demokratska senatorka iz Severne Dakote, ki je sponzorirala zakonodajo za boljše sledenje pogrešanih in umorjenih staroselk, je številka v resnici skoraj gotovo precej, precej višja, saj primerov pogosto ne prijavljajo ali pa podatkov preprosto ne vnašajo.
"Savannin zakon", ki ga je Heitkampova sponzorirala, nosi ime Savanne LaFontaine-Greywind, 22-letnice, ki je bila umorjena v Severni Dakoti leta 2017 v devetem mesecu nosečnosti. Njeno truplo so našli v reki, zavito v plastiko, otrok je bil izrezan iz maternice. Zločin sta zakrivila njena soseda, ki sta si želela otroka. Deklica je preživela in živi pri očetu, par pa je bil obsojen na dosmrtno ječo.
Birokratska zmeda glede pristojnosti
80 odstotkov staroselk je najmanj enkrat v življenju žrtev takega ali drugačnega nasilja. Več kot polovica staroselk je bila najmanj enkrat v življenju spolno napadena, več kot tretjina posiljena – tudi ta delež je precej višji (za 2,5-krat) kot pri belkah. In v primerjavi z ženskami v skoraj vseh drugih rasnih skupinah je pri staroselkah večja verjetnost, da jih bodo spolno napadli nestaroselci. Kar dobri dve tretjini vseh napadov zagrešijo belci in drugi, ki ne pripadajo staroselski skupini.
Da Divji zahod morda le še ni povsem stvar preteklosti, priča podatek, pravna "kurioziteta", ki močno doprinaša k nekaznovanosti zločinov nad staroselkami. Namreč, po razsodbi vrhovnega sodišča iz leta 1978 nestaroselcev, ki napadejo staroselko na ozemlju rezervata, plemenske oblasti ne morejo aretirati in kazensko preganjati.
Pristojnosti nad temi zločini (če so ti resnejši, kot sta umor ali ugrabitev) nimajo niti oblasti dotične zvezne države, pač pa zvezna vlada. A, kot je leta 2010 ugotovilo poročilo računskega sodišča (GAO), so zvezni tožilci zavrnili več kot dve tretjini primerov spolnih zlorab, ki so jim jih poslali plemenski organi pregona. Slednji, po drugi strani, so pogosto premalo usposobljeni in s skrajno omejenimi finančnimi sredstvi za resnejše preiskave.
Divji zahod
Storilec oz. storilci fiktivnega primera posilstva in umora iz filma Wind River so eni najpogostejših, ko gre za resnične primere nasilja nad staroselkami (KVARNIK, za tiste, ki filma niste gledali) – prehodni delavci, obstranci, ki delajo na podeželju v rezervatih ali v bližini rezervatov in živijo v bivalnikih.
Pogosto je to delo pri plinovodih in naftnih vrtinah, pri katerih so večje skupine moških, ki nato nakopičeni testosteron in spolno slo sproščajo z agresijo. Statistika je jasna – takoj ko se v rezervatu ali ob njem postavi tako delovišče, se kriminal nad staroselkami potroji, ugotavlja poročilo pobude Carnegie-Knight News 21, del novinarskega raziskovalnega projekta Sovraštvo v Ameriki (2018).
Plemenske oblasti nimajo nad temi delavci nobenih pristojnosti, ne glede na to, ali živijo v delovnih taboriščih na staroselskem ozemlju, ki pa spadajo pod pristojnost zveznih oblasti. Interakcija med staroselci in zunanjimi delavci, ki pogosto mislijo, da si lahko s tamkajšnjimi ženskami kar postrežejo, je tako neizogibna.
"Živimo v družbi, v kateri so staroselke pogosto upodobljene kot žrtve nasilja ali pa so hiperseksualizirane. Ko preostanek države na staroselke gleda zgolj znotraj teh okvirov, je zelo lahko v nas videti ženske, ki se zlahka viktimizirajo," je za omenjeno poročilo povedala Annita Lucchesi, kartografinja iz plemena Cheyenne, tudi sama žrtev posilstva. Njen posiljevalec, nestaroselec, ji je navrgel, da je videti kot Pocahontas.
Lucchesijeva, ki se je morala večkrat spopadati s stereotipi in nespodobnimi povabili v zameno za plačilo, je po doktoratu začela graditi podatkovno bazo pogrešanih in umorjenih staroselk v ZDA in Kanadi. Na seznamu je skoraj 3000 imen.
Velik dejavnik tudi alkohol in mamila
Pri nasilju, izginotjih in umorih staroselk sta velik dejavnik tudi alkohol in zasvojenost z mamili. Tudi pri tem je delež med staroselci precej nad ameriškim povprečjem. In ko je žrtev pripadnica dveh marginaliziranih skupin, najprej staroselske, nato pa še taka, ki ima bodisi težave s prepovedanimi snovmi bodisi prodaja svoje telo (kar je pogosto povezano), zvezne oblasti hitro izgubijo motivacijo za resno preiskavo zločinov nad takimi ženskami.
Včasih celo lastne družine izginotja ne prijavijo dovolj zgodaj, češ "verjetno nekje pije" ali "verjetno je šla s kakim fantom". Stroka govori o ponotranjenju občutkov sramu, ki jih vliva v svojce policija sama. Alkohol in mamila so pogosto prisotna tudi med storilci.
Za mnoge staroselske skupnosti po ZDA je problematika pogrešanih in umorjenih deklet in žensk skrajno osebna. "Ne vem za niti eno osebo, ki jo poznam, da ne bi imela neke take izkušnje," je za reportažo AP-ja leta 2018 o izginulih staroselkah povedal filmski ustvarjalec Ivan MacDonald iz ljudstva Blackfeet (Črna noga). "Te ženske niso samo statistika. So babice, mame, tete, hčerke ... Ženske, ki jih je nekdo imel rad. In niso dobile pravice, ki so jo tako zelo potrebovale."
MacDonald je s sestro Ivy posnel dokumentarni film o staroselkah iz Montane, ki so izginile ali bile ubite. Med njimi tudi njuna sedemletna sestrična Monica, ki je leta 1979 izginila iz šole v rezervatu. Njeno truplo so našli zmrznjeno na 30 kilometrov oddaljeni gori. Aretirali do danes niso nikogar.
Nevidne ženske
Zgodb je toliko in sledijo tako podobnemu vzorcu, da so mnogi znotraj skupnosti že skoraj otopeli. Resignirani v bolečini. Dekle ali ženska izgine, sproži se iskalna akcija, včasih kdo ponudi denarno nagrado, a največkrat primer trči v birokratski zid zapletenega prepleta pristojnosti plemenske in zvezne policije oz. primerov preprosto nihče ne vzame dovolj urgentno. Zakaj?
Sarah Deer, profesorica na univerzi v Kansasu, avtorica knjige o spolnem nasilju med staroselkami in pripadnica ljudstva Muscogee, ponudi še eno razlago: "Staroselke v naši družbi že dolgo veljajo za nevidne in pogrešljive, in ta ranljivost napadalce privlači. Zaradi tega smo večja tarča, še posebej tiste, ki se spopadajo z zasvojenostjo, posttravmatskim sindromom ali drugimi težavami. Gre za skrajno marginalizirano skupino, pravni sistem pa se v mnogih primerih ne trudi kaj dosti, da bi staroselke zaščitil.”
MacDonald pravi, da je to na koncu goli rasizem. "Lahko bi to pripisal revščini ali zlorabi mamil ali kakim drugim dejavnikom ... A na koncu gre za to, da zvezni vladi preprosto ni mar."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje