Območje med mestoma Prince George in Prince Rupert je precej izolirano, polno gostih gozdov in revnih staroselskih naselij. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Lov na osumljena morilca policijo pripeljal v kanadsko divjino

23-letnega avstralskega turista Lucasa Fowlerja in njegovo ameriško dekle, 24-letno Chynno Deese, ki sta potovala po narodnih parkih Skalnega gorovja, so našli mrtva 15. julija v jarku ob cesti južno od parka Liard Hot Springsa na severu province Britanska Kolumbija.

Policija je zdaj že dva tedna na lovu za osumljencema, kanadskima najstnikoma, ki sta v tistih dneh zapustila svoje domače, s kriminalom in revščino prežeto mestece na Vancouver Islandu in se podala s trebuhom za kruhom v Yukon.

Odsek kanadske avtoceste 16, znane kot Avtocesta solza, je dolg 720 kilometrov. Foto: Google Maps

Mlademu paru, ki sta se spoznala leta 2017 na Hrvaškem, se je njun kombi pokvaril na Aljaški avtocesti, ki povezuje Britansko Kolumbijo z Yukonom in vodi naprej do Kanade, a mediji so skušali umora povezati z bolj zloglasno Avtocesto solza, čeprav je ta od kraja, kjer sta bila umorjena Fowler in Deesova, oddaljena več sto kilometrov.

Vseeno pa sta umora, čeravno precej zgrešeno, ponovno uperila pozornost na 720 kilometrov dolg odsek avtoceste 16 med mestoma Prince George in Prince Rupert, kjer je od 70. let do vključno decembra lani izginilo in/ali bilo umorjenih skoraj 50 žensk in deklet.

Staroselci so do policije izjemno nezaupljivi. Prevečkrat jih je pustila na cedilu. Foto: AP

Večina jih je bila staroselk, primeri v večini niso bili nikoli rešeni. Vse do danes oblasti še vedno ne vedo, ali je na delu serijski morilec, več serijskih morilcev ali gre za različne storilce.

Beli dejavnik

Je pa neizpodbitno nekaj: po umorih Fowlerja in Deesove je kanadska policija sprožila eno največjih akcij, ki se je zdaj raztegnila v že četrto pokrajino v osrčje države, najstnika pa z vojaško okrepitvijo trenutno iščejo sredi popolne divjine severne Manitobe.

Na Avtocesti solza ni bilo nobene take akcije in večina morilcev je ostala nekaznovanih.

Kot so zapisali v Guardianu: "In potem je tu dejstvo, da sta osumljenca in njune žrtve vsi belopolti. Kanadska policija nikoli ni sprožila niti približno tako obsežne akcije po umorih ali izginotjih na desetine staroselskih žensk vzdolž zloglasne Avtoceste solza."

Lovilci sanj

Sistemski rasizem, ki se ga v domnevno liberalnejši Kanadi ne izpostavlja tako kot v ZDA, stroka navaja kot enega glavnih razlogov, zakaj prav vsi primeri z Avtoceste solza ostajajo nerešeni.

Drugi razlogi so revščina, zloraba mamil, razmahnjeno družinsko nasilje, nezaupanje staroselcev do policije in kanadske vlade na splošno, izgubljanje stika s tradicionalno kulturo in razbitje družinske enote prek rejniškega sistema in šolskega sistema kanadskih staroselcev, navajajo strokovna literatura in druga besedila.

Transparenti ob cesti opozarjajo dekleta, naj ne štopajo. Foto: Wikipedia

Še posebej revščina je velik dejavnik in razlog, da ima tako malo staroselk avtomobil. Javna prevozna sredstva so na tem prostranem in odročnem območju omejena, neobstoječa ali predraga in tako je štopanje zanje pogosto edini mogoč način, da pridejo na želeni cilj – bodisi na obisk k družini ali v službo, šolo ali k zdravniku.

Opozorilne table ob cesti, ki dekleta svarijo, naj ne štopajo, saj je "morilec na prostosti", tako kaj velikega učinka nimajo.

Ranljivosti žensk dodajte še izoliranost in že omenjeno odročnost tega dela Kanade, kjer je prst mehka, vse polno pa mesojedih živali, kar vse zmanjša možnosti, da bi dejansko našli posmrtne ostanke žrtev.

Ti dejavniki nasilne napade dobesedno spodbujajo, saj potencialni storilci dobijo občutek, da jo lahko odnesejo nekaznovano – in dejansko jo.

Cesta prečka nekatera precej divja območja, kjer se ni težko znebiti trupel. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Od narodnih parkov do Tihega oceana

Poglejmo podrobneje. Avtocesta 16 vzhodno od mesta Prince George kaže precej drugačno podobo od omenjenega zahodnega odseka. Do tu cesta vodi čez priljubljeni, dih jemajoči narodni park Jasper in je zlasti v sezoni turistično močno oblegana.

Odsek vzhodno od Princea Georgea, kraja, ki se zaradi nasilja tolp in mamil redno uvršča med najnevarnejša v Kanadi, je po drugi strani precej neobljuden, osamljen in pelje mimo manjših krajev in indijanskih rezervatov skozi gozdove proti Tihemu oceanu in Princeu Rupertu, od koder peljejo trajekti proti Aljaski.

Cesta dobro ponazarja severnoameriški razkol – kjer veličastna narava trči ob urbane stiske, kjer dragi prestižni avtodomi brzijo mimo komaj-da-ne-propadlih drvarskih mestec in indijanskih rezervatov, kjer najdemo največjo revščino razvitega zahodnega sveta z 80-odstotnim deležem brezposelnosti.

Prvi del ceste je priljubljen med turisti in obljuden zaradi velikih narodnih parkov, kot sta Jasper in Banff. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Nekatera mesteca, mimo katerih se peljete, so slikovita, okrašena v severnoameriškem alpskem slogu in privabljajo adrenalinske navdušence z bližnjimi brzicami in ribolovom, spet druga temačna, s propadlimi obrati in twinpeaksovskim pridihom. Dlje proti zahodu, kot se peljete, več vidite te druge plati.

Na tej avtocesti je od leta 1969, ko se iz ene od pivnic nikdar ni vrnila 26-letna Gloria Moody, naprej izginilo na desetine žensk, a se je kanadska policija šele leta 1998 odločila osredotočiti na izginotja žensk konkretno z Avtoceste solz.

Povezave s serijskimi morilci

Leta 2005 so nato vzpostavili projekt E-Pana, ki se je osredotočil na več nerazrešenih primerov umorjenih in izginulih žensk vzdolž omenjene ceste.

V staroselskih skupnostih je nadpovprečno visok delež revščine, alkoholizma, zasvojenosti z mamili in samomorov. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Med drugim jim je uspelo povezati umor 16-letne Colleen MacMillen, ki je bila umorjena leta 1974, z danes že pokojnim ameriškim serijskim morilcem Bobbyjem Jackom Fowlerjem, ki ga sumijo še dveh umorov na tej cesti.

Prečesali so na tisoče primerov v Britanski Kolumbiji izginulih žensk in jih nazadnje 18 povezali z Avtocesto solza. A sredstva E-Pane so bila omejena, število primerov pa je vztrajno raslo.

Lani so na avtocesti izginile tri ženske – 34-letna Chantelle Catherine Simpson, katere zapuščeno vozilo so našli julija blizu gramozne jame, njeno truplo pa našli v bližnji reki. Vzroka smrti javnosti niso razkrili.

Dva meseca pozneje so na strmem pobočju ob cesti našli truplo 18-letne Jessice Patrick, decembra pa je izginila še 50-letna Cynthia Martin. Njen avtomobil so našli blizu mosta nedaleč od Hazeltona.

Nekatere žrtve so šele po nekaj letih povezali z njihovimi morilci. Colleen MacMillen je leta 1974 umoril ameriški serijski morilec in posiljevalec Bobby Jack Fowler. Foto: AP

In če je pri nekaterih od umorjenih/izginulih res šlo za ranljive štoparke, to nikakor ni pravilo.

Med izginulimi so dekleta na kolesih, dekleta, ki so z večjo skupino vrstnikov taborila nedaleč od ceste, dekleta, ki so se zgolj družila s prijatelji v bližini ceste, ženske, katerih avtomobil so našli ob robu ceste, njihovo truplo pa v plitvem grobu nedaleč proč, najmanj štiri so bile v letih 2009 in 2010 žrtve Codyja Alana Legebokoffa, enega najmlajših kanadskih serijskih morilcev.

Skrivnostna izginotja in nepojasnjeni umori burijo duhove, zlasti, ker so skupnosti tu majhne in se večinoma vsi poznajo. Med domačini krožijo najrazličnejše govorice in šepetanja, od takšnih, ki se lahko verjamejo, do popolnoma norih, pri čemer najpogosteje omenjajo trgovino z belim blagom, bunkerje na podeželskih krajih in vpletenost lokalnih prekupčevalcev mamil, navaja v članku iz leta 2012 revija Outside.

Od izginulih in umorjenih žensk sta približno dve tretjini kanadskih staroselk. Foto: Kanadska policija

Policiji očitajo rasizem in seksizem

Kanadski policiji kritiki očitajo birokratsko nesposobnost ter goli rasizem in seksizem, ko gre za nerazreševanje primerov izginulih/umorjenih na Avtocesti solza. Po podatkih iz leta 2010 je bilo kanadsko povprečje rešenih umorov 84 odstotkov, medtem ko ta delež pri umorjenih staroselkah pade na vsega 53 odstotkov oz. 51 v Britanski Kolumbiji.

Pripadnice staroselskih plemen sestavljajo zgolj 4 odstotke kanadskega ženskega prebivalstva, a kar 16 odstotkov vseh umorjenih žensk. Kot navaja članek v New York Timesu iz leta 2016, kritiki policiji očitajo, da obravnava smrti staroselk kot "neizogibne, kot da bi bila njihova življenja manj pomembna".

Cesta se vije mimo nekaterih manjših zaselkov. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Policija tudi rada pohiti in po hitrem postopku primere umrlih ali izginulih staroselk odpravi kot samomore, prekomerne odmerke mamil ali nesreče – kljub ugovorom svojcev.

Vprašanje sistematičnega rasizma v teh primerih načenja tudi "Finding Dawn", dokumentarni film iz leta 2006, ki se je osredotočal na leta 1994 umorjeno 16-letnico Ramono Wilson.

"Ko je Ramona izginila, policija nikakor ni hotela ukrepati. Podali so nam cel kup različnih izgovorov, naj počakamo, saj da bo zagotovo nazaj jutri ali pa prihodnji teden," je povedala dekletova mama Matilda Wilson, pripadnica plemena Gitxsan. "Nič se jim ni mudilo, zato smo začeli iskati sami." Ramonino truplo so našli deset mesecev pozneje, njen umor ostaja nepojasnjen.

Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Aktivisti trdijo, da je bilo medijsko poročanje o teh primerih omejeno, saj da "mediji na staroselske ženske gledajo kot manjvredne" (Adriana Rolston: Highway of Tears Revisited; 2010).

"Glede na počasno in zgolj sporadično medijsko poročanje mnogi pravijo, da je bilo na tej avtocesti prelitih več solza kot črnila za zgodbe o primerih. Novinarji, trdijo kritiki, se odzovejo zgolj takrat, ko je odkrito novo truplo," še piše Rolstonova.

Ni vnemar tudi podatek, da se je o Avtocesti solza pravzaprav zares začelo govoriti šele leta 2002 z izginotjem mlade belopolte Nicole Hoar.

Cesta se konča na pacifiški obali. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Njen primer je bil prvi z Avtoceste solza, o katerem so pisali nacionalni mediji. Hoarova je z obiskom hotela presenetiti sestro, a nikoli ni prišla do nje.

Nazadnje so jo videli na bencinski postaji vzdolž ceste, kjer je skušala s štopanjem dobiti prevoz do cilja. Od takrat naprej je nihče več ni videl, trupla pa nikoli niso našli.

Nacionalni, ne lokalni problem

A ne glede na to, koliko staroselk je izginilo na Avtocesti solza, gre v resnici za majhno število v primerjavi s številom staroselk, ki so izginile ali bile umorjene po vsej državi.

Kanadska policija je v zadnjih 30 letih naštela 1.200 primerov, raziskovalci pri Kanadski zvezi staroselskih žensk (NWAC) pa menijo, da je številka precej višja in se giblje pri okoli 4.000, navaja New York Times.

Kanadski premier Justin Trudeau je prejšnji mesec razkril dolgo pričakovano poročilo, ki nasilje nad kanadskimi staroselkami naravnost označi za genocid. Foto: AP

Istega leta je kanadski premier Justin Trudeau z obljubo "popolne prenove odnosa Kanade do svojih avtohtonih ljudstev" storil tisto, kar je njegov konservativni predhodnik Stephen Harper več let zavračal – prižgal je zeleno luč za vsedržavno preiskavo izginotij in umorov kanadskih staroselk.

Mimogrede, neukrepanje prejšnjih kanadskih oblasti pri obvarovanju staroselskih žensk so obsodili celo Združeni narodi, ki so to apatijo oz. čisto ignoranco označili za kršitev ženskih pravic.

"Načrten genocid"

Preiskava, za katero je vlada namenila 40 milijonov kanadskih dolarjev, je trajala tri leta in se je uradno zaključila prejšnji mesec. Avtorji so v svojem obsežnem poročilu nasilje nad staroselkami označili za nič manj kot "načrten, pogosto prikrit genocid", zanj pa okrivili tako kanadsko vlado kot kanadsko družbo.

Za staroselke je tri- do štirikrat večja verjetnost, da bodo žrtev nasilnega dejanja. Foto: AP

Konkretno je poročilo povezalo nasilje nad staroselkami s "sistemskimi dejavniki, kot so gospodarska, družbena in politična marginalizacija kot tudi rasizem, diskriminacija in sovraštvo do žensk, vtkani v strukturo kanadske družbe".

Ob tem poročilo še dodaja, da so kršitve staroselskih pravic omogočale "kolonialne strukture", kot so bile posebne državno financirane in cerkveno vodene šole/internati, v katere je kanadska vlada prisilno poslala 150.000 staroselskih otrok, da bi "pretrgala njihovo vez z njihovo kulturo in identiteto", tam pa so mnogi trpeli spolne in fizične zlorabe.

Program so ukinili šele sredi 90. let, stroka pa meni, da so prav travme te represije in zlorab prispevale k nadpovprečno visokemu deležu revščine, zlorab mamil, alkoholizma, družinskega nasilja in samomorov med kanadskim staroselskim prebivalstvom.