Zadnji agroživilski prevzem je sicer pod vprašajem zaradi kriminalistične preiskave. Pri tem je zanimivo, da so Perutnino Ptuj kupili ruski jeklarji, ki so pred desetletjem prišli v Slovenijo z nakupom Slovenske industrije jekla. Foto: MMC RTV SLO
Zadnji agroživilski prevzem je sicer pod vprašajem zaradi kriminalistične preiskave. Pri tem je zanimivo, da so Perutnino Ptuj kupili ruski jeklarji, ki so pred desetletjem prišli v Slovenijo z nakupom Slovenske industrije jekla. Foto: MMC RTV SLO

87-odstotna lastnica Žita je pred dnevi postala Podravka, ponudba Heinekena za odkup 47 odstotkov delnic Pivovarne Laško se izteče 15. januarja. Kakšne izkušnje imajo slovenska živilska podjetja, ki so jih večinoma pokupile družbe iz nekdanje Jugoslavije, po prevzemih?

Dogajanje v živilski panogi bo v oddaji Točka preloma na 3. programu TV Slovenija ob 20.30 voditeljica Janja Koren analizirala z agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem in izvršnim direktorjem Droge Kolinske Enzom Smrekarjem.

Proizvajalci hrane in pijače v regiji letno ustvarijo 14 milijard evrov prihodkov, od tega slovenska 2 milijardi evrov. Največja podjetja so hrvaška Vindija, Pik Vrbovec, Podravka in Dukat ter srbska Coca Cola. Največji agroživilci v Sloveniji so Droga Kolinska, Ljubljanske mlekarne, Perutnina Ptuj, Žito in Pivovarna Union, nobeno ni v slovenski lasti. Panoga s 15 tisoč zaposlenimi ostaja razdrobljena, v 20 letih se ji ni uspelo povezati in okrepiti.

Na razplet prevzemne zgodbe ptujske Perutnine bo treba še počakati, zakaj sploh so jo jeklarji v ruski lasti kupili, je posebej za Točko preloma pojasnil podpredsednik uprave SIJ-a Igor Malevanov. Dejal je, da je Perutnina krasno podjetje, na katero bo SIJ prenesel najboljše prakse, klasična diverzifikacija pa da bo izboljšala poslovanje obeh družb. Ruski lastnik se bo v Perutnini fokusiral na posebne in ne na masovne proizvode, centralizirali bodo ključne funkcije - od nabave, investicij do marketinga, je dejal Malevanov.

Med uspešne prevzemne zgodbe sodita tudi Droga Kolinska, ki jo je kupila Atlantik grupa, in ajdovski Fructal. Tega je pred štirimi leti za 50 milijonov evrov kupil srbski Nectar. Izkazal se je za stabilnega in dobrega lastnika, ocenjuje predsednik uprave Fructala Luka Jejčič.

Fructal, v katerega je Nectar investiral štiri milijone evrov, si je spet pridobil mesto vodilnega predelovalca sadja v regiji, dobiček se je od prevzema povečal s pol milijona na 2,6 milijona evrov. Bojazen, da bo Fructal proizvodnjo preselil v Srbijo in da ne bo odkupa domačega sadja, se je izkazal za neutemeljenega, pravi Jejčič. Nekaj težav je le pri odkupu breskev, pa še to zaradi nizke donosnosti pridelave in odmiranja dreves.

Don Don izjema v pravilu
Eno izmed redkih slovenskih živilskih podjetij, ki se uspešno širi na Balkan in kupuje tovarne, je pekarska družba Don Don v večinski lasti družine Mozetič, 40-odstotni lastnik je finski pokojninski sklad. Po neuspešnem poskusu prevzema Žita, ki ga je kupila Podravka, je Don Don kupil Pekarno Grosuplje, kupnina znaša od 20 do 30 milijonov evrov. Don Don je postal največji pek v Sloveniji, kjer ima zaposlenih 350 ljudi.

V Srbiji in na Hrvaškem ima podjetje še 10 tovarn, v katere so po besedah solastnika Don Dona Aleša Mozetiča vložili 50 milijonov evrov. S tem so povečali ekonomijo obsega, letos pričakujejo 90 milijonov evrov prihodka in 10 milijonov dobička. Kot je dejal Mozetič, se nameravajo širiti še v Romunijo, Bolgarijo in na trge nekdanje Jugoslavije, kjer želijo postati vodilni v proizvodnji svežih pekarskih izdelkov. V širitev proizvodnje in nove prevzeme bodo v naslednjih petih letih vložili 50 milijonov evrov.

In zakaj drugi slovenski živilci niso bili tako uspešni pri prevzemih konkurenčnih družb na trgih nekdanje skupne države? Po oceni Miljana Ždrale iz EBRD je bila največja ovira model lastninskega preoblikovanja slovenskih podjetij, ki ni bil izpeljan do konca. Slovenija pa je bila edina država nekdanje Jugoslavije, v kateri so bili menedžerji, ki so prevzemali podjetja, brez pravega nadzora, je dejal Ždrale.

Po oceni Jožeta Kovačiča iz Agrogolda, ki se kot del holdinga Studen ukvarja s prodajo sladkorja, olja in kave, pa je glavni razlog, da slovenski živilci niso prevzemali sorodnih družb na Balkanu, pomanjkanje poguma in samozavesti. Kovačič meni, da mora priti v Sloveniji do drugačnega povezovanja med primarno živilsko proizvodnjo in trgovino, če hočejo vsi skupaj preživeti.