Svojci, prijatelji in preživeli taboriščniki so se spomnili več tisoč domobrancev in drugih vojaških in civilnih ujetnikov, ki so jih leta 1945 pobili v tamkajšnjem taborišču in okoliških krajih.

Spominsko mašo je vodil celjski škof Anton Stres, ki je opozoril, da tisoči žrtev, pobitih brez obsodbe, že predolgo čakajo na pravico. Dodal je, da do storjenih zločinov ne smemo biti brezbrižni in da se z njimi ne smemo sprijazniti.

Ob tem je poudaril, da zadnja odkritja prikritih grobišč, kakršno je bilo v breznu pri Konfinu, dokazujejo, kako se komunistična, totalitarna in revolucionarna strategija ni ustavila pred nobenim dejanjem. "Pravico je treba terjati ne zaradi maščevanja, temveč zaradi naše moralne zavezanosti spoštovanju človekovega dostojanstva in življenja", je še povedal Stres.

Na slovesnosti je spregovoril tudi Tine Velikonja iz Nove slovenske zaveze, ki je poudaril, da bi morala biti država tista, ki bi prišla z resnico na dan, državni zbor pa bi moral z izjavo izenačiti obe strani, ki sta se spopadli med državljansko vojno.

Velikonja je zločin na Teharju primerjal s tistim v Srebrenici, ob tem pa pojasnil, da pobiti leta 1945 še danes niso uradno mrtvi in nimajo groba, nihče od zločincev pa ni bil postavljen pred sodišče. Deset let po srebreniških odgodkih pa so žrtve pokopane, resnica je napisana, zločinci, z izjemo Ratka Mladića, pa odkriti in pokopani.