Foto: EPA
Foto: EPA

Prenos slovesnosti ob 100. obletnici koroškega plebiscita iz Celovca bo ob 9.55 na TV SLO 2.

Slovenski predsednik Borut Pahor in avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se strinjata, da je varovanje manjšine pomembna naloga avstrijske države. Napočil je čas, ko lahko skupaj pogledamo na svojo preteklost.

Z avstrijskim predsednikom se je za oddajo Sto let pozneje pogovarjal Igor E. Bergant, s slovenskim predsednikom pa Edvard Žitnik.

Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona

Kako ocenjujete pomen koroškega plebiscita za Avstrijo in Evropo?
Pomembno je poudariti, da je zaveznikom s tem ukrepom uspelo preprečiti državljansko vojno in neposredni vojaški spopad. Prebivalce so vprašali, ali bi raje živeli v novi republiki Avstriji ali v tedanji Državi SHS. Velik del Slovencev je bolj zaupal Republiki Avstriji. Ob tem je zanimivo, da mlada republika ni imela dobrega izhodišča, številni prebivalci so menili, da ne bo mogla preživeti, zato je bila odločitev južnih Korošcev še bolj omembe vredna. Danes so zaradi članstva obeh držav v Evropski uniji in v schengenskem območju državne meje izgubile pomen, razvila se je bogata izmenjava na gospodarskem, kulturnem in socialnem področju, kar me zelo veseli.

Sto let koroškega plebiscita: zeleno veselje in bela žalost

Da je Avstrija leta 1955 postala svobodna, je neposredno povezano s slovensko manjšino, ki je bila v veliki meri udeležena v edinem oboroženem odporu proti nacizmu v Avstriji. A seznam neuresničenih pravic, ki izhajajo iz državne pogodbe, je še vedno dolg. Kakšne so možnosti, da bi se druga republika na tem področju vendarle bolj zganila?
Izpostaviti je treba zgodovino slovensko govorečega prebivalstva v obdobju nacizma. Drago Jančar je o tem napisal izjemen roman In ljubezen tudi. Knjigo sem prebral, zato me je zelo razveselilo, da sem mu letos v Salzburgu lahko podelil avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo. Vsak, ki ga zanimajo odnosi med Slovenijo in Avstrijo v časih nacionalsocializma, naj prebere to delo. Res je, Avstrija zelo dolgo ni izpolnjevala svojih obvez iz avstrijske državne pogodbe, me pa veseli, da so se stvari v nedavnem obdobju zelo pozitivno razvile. To velja za dvojezične krajevne table in druge ukrepe za zaščito starih jezikov, za dvojezični pouk v šolah ter dvojezične otroške vrtce, ki so bili zelo dobro sprejeti. Ne obiskujejo jih le otroci, katerih materni jezik je slovenščina, ampak tudi otroci, katerih materni jezik je nemščina. V zadnjem času nas veseli tudi, da starši iz Slovenije vpisujejo otroke v dvojezične šole na Koroškem.

Na radiu Ars so v preteklih tednih pripravili vrsto oddaj - okrogle mize, pogovore, literarne večere, ocene publikacij, arhivske oddaje - na temo koroškega plebiscita. Prisluhnite jim na tej povezavi.

V Sloveniji že od osamosvojitve potekajo razprave o morebitni notifikaciji nasledstva Jugoslavije v avstrijski državni pogodbi. Tak korak je leta 2004 naredila Češka. Ali menite, da bi to vplivalo na odnose med Avstrijo in Slovenijo in razvoj manjšinskih pravic na Koroškem?
Tudi češko dejanje ni imelo nobenih konkretnih učinkov. Vsakodnevno sobivanje je pomembnejše od formalnopravnih aktov. Nihče v Avstriji Sloveniji ne oporeka legitimnemu interesu za blagor slovenske manjšine v Avstriji. Zato tudi sodelujemo na številnih področjih in veseli me, da pri tem lahko sodelujem tudi s predsednikom Pahorjem.

Zakaj so Koroški Slovenci glasovali za priključitev k Avstriji?

Kakšna je vaša vizija, ko gre za prihodnost Koroške in njenih narodnih skupnosti? Ali je model zaščite, ki bi se zgledoval po vzoru Južne Tirolske, za katerega se je Avstrija zelo dolgo prizadevala in ga sooblikovala, za zveznega predsednika mogoč in uresničljiv tudi za slovensko narodno skupnost na Koroškem in Štajerskem?
Južne Tirolske in južne Koroške ne bi hotel neposredno primerjati iz številnih razlogov. Bistveno je, da moramo vsi, seveda to velja predvsem za nemško govorečo večino, spoznati, da nam tesnejši stiki zelo koristijo. To pomeni dvojezične šole in vrtce, slovenske medije, ki jih že dolgo podpirata Slovenija in Avstrija, sodelovanje pri skupnih projektih … Pri tem je bilo v zadnjem času, v zadnjih 10 letih, zelo veliko storjenega. Koroška se razvija v pravi smeri, pa ne le Koroška, to velja za splošne odnose med Avstrijo in Slovenijo. Avstrija je največja tuja vlagateljica v Sloveniji, zato si seveda želimo, da bi čim več Avstrijcev ne le razumelo, ampak tudi govorilo slovensko, kar znova poudarja pomen dvojezičnega izobraževanja na Koroškem. Tudi vpis vanj se bo zdaj precej povečal. Razumem, da imajo ljudje očitke in pomisleke glede preteklosti, marsikaj je bilo vredno kritike, v zadnjem obdobju pa so postale razmere zelo ugodne za politično, gospodarsko in socialno izmenjavo. To me veseli, saj vem, da so manjšine po vsej Evropski uniji. Večinski narodi si morajo prizadevati tudi za ohranjanje jezika in kulture manjšin.

Sto let pozneje
Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Slovenski predsednik: To lahko naredimo, ker smo samozavesten mednarodni subjekt

Kakšne je vaše sporočilo 100 let pozneje, ko se spominjamo tega za Slovence na obeh straneh meje pomembnega dogodka?

Izidov plebiscita pred 100 leti ne moremo spremeniti. Ničesar v preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spreminjamo prihodnost. In v takšnem kontekstu je bila od vsega začetka zamišljena skupna počastitev 100. obletnice z avstrijskim predsednikom in prijateljem Van der Bellnom. Obema državama, dobrima sosedama, prijateljicama daje priložnost, da poglobita medsebojno zaupanje. Predvsem Sloveniji pa daje ta obletnica priložnost, da sosednjo Avstrijo opozori, da je dolžna izpolnjevati obveznosti, ki jih je nase sprejela z obljubami leta 1920 pred plebiscitom in v 7. členu avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. To pa naredimo na zelo prijazen, prijateljski, dobrososedski način, v sožitju, brez prepira. To je mogoče samo zato, ker imamo skupen evropski dom. Če te skupne evropske perspektive ne bi bilo, bi bilo veliko težje priti do zamisli za skupno počastitev ter jo pripraviti in izvesti. Sicer bi bilo še stotič zapored neko slavje nacionalističnih krogov na Koroškem nad zmago nad Slovenci. Tako pa bo v vzdušju medsebojnega spoštovanja, sožitja, spoštovanja obveznosti, ki jih imata sosednja dežela in država, potekala slovesnost v duhu prihodnosti. Slovenija s podobno slovesnostjo v Trstu in zdaj v Celovcu izkazuje samozavest. Ob teh obletnicah se nismo povlekli nazaj in rekli, kako nam je bilo strašno in grozno v zgodovini, kar je res, a tega za nazaj ne moremo popraviti. Kot država in samozavesten narod pa lahko zdaj rečemo, da se bomo postavili za to, da nam bo bolje – vsem skupaj v evropskem polju – v prihodnosti. To pa je velikanska razlika v našem vedenju. Vem, da je veliko dvomov, vprašanj, polemik o tem, ali je prav, da smo to storili v Trstu in bomo zdaj v Celovcu. Ampak ko bo opus teh dejanj za nami in se bo to videlo z zgodovinske distance, bomo videli, da smo to lahko naredili samo kot samozavesten mednarodni subjekt. Nekdo, ki to ni, se z večjimi, vplivnejšimi državami ne bi upal spustiti v tako simbolno in stvarno občutljive priložnosti. Mislim, da je to sijajna stvar, in upam, da je večini naših ljudi v navdih. Vem, da so bili tudi po slovesnosti v Trstu naši rojaki v veliki večini zadovoljni, upam, da bo tako tudi z rojaki na Koroškem. Še enkrat povem, kar se mi zdi bistveno: brez skupnega evropskega doma taka zamisel sploh ne bi bila mogoča. S to slovesnostjo plavamo proti toku. Če danes v Evropi lahko opazujemo razdvajanja, razhajanja in veliko razlik, pa mi tako s slovesnostjo v Trstu kot v Celovcu nasprotno vztrajamo pri tem, da imamo skupen evropski dom in ga moramo negovati. Če kdo meni, da ga bomo negovali samo z vsakdanjimi, običajnimi rituali, podcenjuje izzive sodobnega časa in Evrope. Danes je treba narediti nekaj več, nekaj pogumnega, nekaj novega, nekaj samozavestnega, da damo vsem Evropejcem – ne le Slovencem in Avstrijcem – upanje, da ima ta skupen dom prihodnost. Slovesnost v Celovcu ni slovesnost le Slovencev in Avstrijcev, temveč vseh Evropejcev, ki verjamejo v sožitje. To je slovesnost evropskega duha. Sicer pa se mi zdi, da bomo imeli vsi dobre občutke.