Sandra Bašić Hrvatin. Foto: MMC RTV SLO
Sandra Bašić Hrvatin. Foto: MMC RTV SLO
Vlada hiti s tremi zakoni, ki ji dajejo moč nad STA-jem in finančno šibijo RTV SLO

V Odmevih Televizije Slovenije je gostovala Sandra Bašić Hrvatin, profesorica na primorski fakulteti za humanistične študije in dolgoletna opazovalka področja tako v Sloveniji kot v tujini. Vprašanja ji je zastavljal novinar Igor E. Bergant.


Za kakšen tektonski premik na slovenski medijski sceni bi šlo, če bi bili ti trije zakoni sprejeti tako, kot je predlagano?
Zelo korenite spremembe. Tisto, česar ne morem razumeti, je, da tukaj ne gre samo za finančni primanjkljaj. Gre za to, da država načrtno pušča enako obveznost, ki jo RTV Slovenija zdaj izvaja, za veliko manj denarja, ki ji ga namenja. Ideja o tem, da bi se RTV-prispevek delil, ni nič novega. To v slovenskem medijskem prostoru obstaja kar nekaj časa. Velikokrat je bilo opozorjeno na to, da država mora določiti, kaj državljani potrebujejo, kateri so programi, ki jih potrebujejo v javnem interesu. In mislim, da RTV Slovenija dela programe ... če ne govorimo samo o informativnem programu, dela programe, ki jih tako rekoč nihče drug ne dela. Zato, ker so komercialno nezanimivi in tako naprej. Potem je tukaj zakon o medijih. Pa zakon o STA-ju vključno z zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah, s katero se inkorporira direktiva, ki že velja v Evropski uniji. Bojim pa se, da nikoli ni bil narejen resničen premislek o tem, kakšno medijsko krajino naj bi državljani te države hoteli, potrebovali. To je posledica – recimo temu – tridesetletne nedorečene politike. Skratka, mi smo država, ki je velikokrat spreminjala zakone, enkrat je bil spremenjeno temeljito, leta 2003. Nikoli pa nismo sprejeli strategije. Strategija pa je neki dokument, v katerem se država v bistvu definira. Kaj potrebuje, na kakšen način bo to financirala itn.

Tega tudi zdaj nimamo. Povezovanje javne nacionalne radiotelevizije in tiskovne agencije je znano iz Madžarske. Kako ocenjujete to mogoče povezavo pri nas? Navsezadnje je STA družba z omejeno odgovornostjo, ki jo je ustanovila Republika Slovenija in se je doslej delno financirala – ob seveda svojih trženjskih dejavnostih – iz proračuna. Zakaj RTV-prispevek za STA?
Zgodba o STA-ju je zgodba v malem o slovenski privatizaciji in napačni medijski politiki itn. To je podjetje, ki je bilo zasebno, pa ga je odkupila država, pa se je potem spet privatiziralo, pa ga je spet vzela država in to je na neki način simbol slovenskega medijskega prostora – da zakonodaja običajno anomalije, ki nastanejo same od sebe, preprosto na določeni točki legalizira. In nikoli ne premisli, kaj dejansko naj bi bila vloga zakonodaje. Skratka, mene bi zanimalo, kateri so ključni problemi, ki jih je ministrstvo prepoznalo s spremembo zakonodaje. Velikokrat je bila o tem razprava. In kako je mogoče te probleme, ki so se kopičili že leta in leta, v bistvu razrešiti v petih ali šestih dneh javne razprave? To je res čudež.

Video: Posnetek celotnega pogovora

Vlada hiti z medijsko reformo
Planet TV ima novega lastnika - madžarsko medijsko družbo

To je nenavadno. Naš generalni direktor je omenil izločitev oddajnikov in zvez. To ne bi bilo nekaj unikatnega za Slovenijo, to velja za večino drugih evropskih držav. Čas je zanimiv. Ravno po tem, ko je RTV Slovenija s svojimi sredstvi uspešno izpeljala digitalizacijo pretvornikov in oddajnikov. Če lahko ta predlog umestite v neki širši kontekst, zakaj torej izločitev?
To je spet ena taka cinična pozicija. Zanimivo, slovenska zakonodaja ima posebno poglavje, ki govori o pluralnosti in raznovrstnosti, v katerem so samo členi, ki se nanašajo na koncentracijo. To vprašanje je ključno v tem prostoru – ker je majhen, ker lahko z majhnim denarjem kupiš veliko število medijev. Eden ključnih mehanizmov, da preprečiš koncentracijo, je, da ločiš recimo lastnike platform ali pa tehnike od tistih, ki proizvajajo vsebino. Ampak oddajniki in zveze so bili od samega začetka drugače zastavljeni. Skratka, niso bili samo v interesu RTV-ja, ampak so bili v interesu vseh tistih, ki so potrebovali te storitve. Ali je to bilo v praksi dobro narejeno? Mislim, da model deluje. Skratka, evropska politika se zavzema, da se te stvari ločijo, ampak hkrati imamo problem Planeta, ki vemo, kako je nastal, ki se bo tudi zdaj prodal. Sama imam občutek, kot da se z denarjem, ki se nabira od slovenskih državljanov, plačujejo raznorazni, takšni in drugačni projekti, ki se na koncu privatizirajo in nekdo drugi pobere in medije in denar.

Govorite o teh petih odstotkih iz RTV-prispevka, ki bi bili po tem predlogu, ki bi – če bi bil sprejet – usmerjeni v druge medije, tudi zasebne.
Država lahko ima drugačno vizijo tega, kaj naj bi počela RTV Slovenija. Ampak mora premisliti, kaj umanjkanje teh sredstev pomeni za izvajanje programov, ali dejansko lahko RTV Slovenija s 13 milijoni manj sredstev zagotovi vse tiste programe, ki jih mora zagotavljati. Sama bi opozorila tudi gledalce, da plačujemo tudi manjšinske programe. Te manjšine nikoli ne bi imele svojih programov, če to ne bi bil neki solidarnostni medijski prispevek vseh nas, da tudi državljani, ki so v manjšini, dobijo programske vsebine, ki jih zanje nihče ne dela.

In ki se jih seveda tudi ne da tržiti, kar ta nova zakonodaja tudi teoretično omogoča.
Namesto da bi se RTV Slovenija vse bolj ukvarjala s tistim, kar je javni interes, in bila čim manj pod pritiskom komercialnih interesov. Oglaševanje za sabo vleče obljube. Obljubljaš oglaševalcu, da boš delal določen program. Vam se odvzamejo sredstva, ki so recimo temu stabilna, s katerimi lahko načrtujete svojo dejavnost, in se vas sili v to, da pridobite čim več oglaševanja. Ne vem, če bi vprašali gledalce, ali hočejo imeti še več minut na uro oglasov?