"Večinoma ne jem prav veliko, da njim ostane čim več. In včasih jih peljem kam na kosilo, da se vsaj tam najedo, če po pravici povem," je ob pripovedovanju neprijetno mami 16-letnega Jake, 10-letnega Nejca in prvošolčka Ažbeta.

Otroštvo, kot so ga poznali, se je zanje končalo, ko se je oče nenadoma odselil, za seboj pustil dolgove in preživljanje v celoti prepustil njihovi mami: "Dve mrzli zimi sta za nami, vsi smo bili v eni sobi, močno oblečeni, ogrevali smo se le s kaloriferjem, prhali smo se z mrzlo vodo, ker za kurjavo nisem imela denarja. Osnovne stvari so jim manjkale. Prav vse. Pralni stroj že dolgo ne deluje, zato sem oblačila velikokrat zvečer oprala na roke, pa jih s fenom sušila, da so bili zjutraj spet čisti, saj jim oblačil nisem mogla kupiti … radi bi šli na dodatne dejavnosti, pa ne morejo. Že opažam, da se izogibajo stiku z vrstniki, ker nimajo tega, kar drugi imajo …"

Kako bom otroku, ki živi za nogomet, to sploh povedala?
Na vse mogoče načine, tudi z zadolževanjem pri znancih, je skušala otrokom omogočiti zanje pomembne stvari. Zdaj ne gre več in 10-letni Nejc se bo moral posloviti od treningov: "Trenira nogomet. Kaj trenira, živi zanj! Zelo občutljiv otrok je, zelo nesamozavesten je bil in ta nogomet mu je dal samozavest. Zdaj pa ne zmorem več, dolgovi v klubu so se nabrali, nimam za plačilo vadnine, ne za plačilo opreme. In ne vem, kako mu bom to sploh povedala …"

Prvošolček Ažbe pa svoje športne priložnosti sploh še ni dobil: "Ima želje, da bi treniral nogomet kot bratec, pa se vseskozi izgovarjam, da je še premajhen za treninge. Tako da si želi le kakšne igračke, avtomobilčke, kocke. Ima jih le nekaj."

Rad bi jedel testenine. A z omako …
"Ponudim jim lahko le najcenejše: krompir, testenine in riž brez vsega, brez prilog, pa zdrob … Nejc bi jedel salame, paštete, tunino, Ažbe pa ima rad špagete, ampak bi jih rad jedel z omako … Tako zelo hudo mi je, ko jih gledam, ker so tako zelo pridni. Ažbe se sicer šele navaja na šolo, Nejc je odličnjak in med nadarjenimi, Jaka pa je sploh poseben otrok. Zelo je priden, bil je odličnjak in nadarjen učenec vso osnovno šolo, zdaj pa ima same petice tudi na zelo zahtevni gimnaziji. A je za tem veliko več truda, kot ga morajo vložiti njegovi sošolci, ker nima niti računalnika niti internetne povezave. In potem v šoli prosi, ali lahko kakšno obveznost naredi tam. To pa ni preprosto. Sploh ker nikomur ni povedal, kako zelo težko nam je. In to tišči v sebi. In nerodno mu je pred sošolci, ker ima ene hlače in dve majici, sošolci pa …"

Zaradi stiske bo zbolel …
Vse hujša finančna stiska in vse bolj brezupna prihodnost, pa vsakdan, ko si rubežniki podajajo kljuko, vse resneje vplivajo na zdravje tega 16-letnika: "Zapira se vase in to se je pokazalo tudi pri zdravju. Težko diha, stiska ga v prsih. Ves mesec je bil doma, ker tudi ob najmanjšem naporu ni mogel niti dihati. Ves čas ga je dušilo … Zbolel bo, kot kaže, in to zelo. Hkrati pa se nikoli, ampak res nikoli ne pritoži, nikoli mi ne očita, česa vse nima in kaj vse bi potreboval. Ob tem spodbuja mene, da moramo zdržati in da bo že kako … samo da smo skupaj, pa bo," ob misli na sinovo stisko mamo oblivajo solze.

Toda to je zdaj, ko je mama izgubila še to sicer slabo plačano službo, vse bolj brezupna tolažba: "Imela sem službo, v kateri sem preživela tri četrtine svojega časa. Narava dela je bila taka, da smo delali v dveh izmenah, ob koncih tedna in se nadomeščali, ko je kateri izmed sodelavcev zbolel. Skoraj vsak mesec se je nabralo za 50 ali 60 nadur, a nam jih niso plačevali, izkoristiti pa jih seveda tudi nismo mogli. V tej službi sem pustila dušo in vse, rada sem jo imela, čeprav sem imela pogosto slabo vest zaradi odsotnosti od doma. Že tako imajo otroci samo mene …"

Oče nima v njihovem življenju nobene vloge in je ne želi imeti
Očetove pomoči, vse odkar je odšel, namreč nimajo več: "Ne skrbi za nič, ne prispeva nič, za vse skrbim sama. Občasno gredo na obisk k njegovim staršem. Oni ga sicer vidijo, vendar nima v njihovem življenju nobene vloge, niti je ne želi imeti. Kmalu bo leto dni, odkar teče tudi ločitveni postopek. Dokler ne bo končan, ne morem izterjati preživnine ali prositi za pomoč odškodninskega sklada. Postopek pa teče res počasi."

Samo njena majhna plača je bila premalo tudi za res osnovne stroške. To je mamo dveh pridnih in prizadevnih šolarjev in izjemno uspešnega dijaka pripeljalo do obupa, kakršnega si sploh ni znala predstavljati.

"Šolske potrebščine je bilo treba kupiti, nihče ti jih ne podari. Vsak učitelj ima svoje zahteve in še dodatne želje. Ni dovolj, da ima otrok pisalo in zvezek. Nisem jim mogla kupiti tega, razjedalo me je, spraševala sem ljudi, ali mi lahko kdo posodi in se hkrati obremenjevala, kako bi jim znesek sploh lahko vrnila … Na robu obupa sem … ukradla denar. Da bi jim lahko kupila vsaj najnujnejše."

Ne vem, ali bom lahko kdaj živela s tem. Mislim, da ne.
Znesek je bil tako neznaten, da zanj ni mogla kupiti tako rekoč ničesar niti za enega izmed svojih prizadevnih sinov. To je bilo hipno, nepremišljeno in pozneje globoko obžalovano dejanje.

"Grozno, grozno sem se počutila. Ne vem, ali bom lahko kdaj živela s tem, ali si bom lahko kdaj to odpustila. Mislim, da ne. Zato sem izgubila službo in zdaj smo še brez tega mojega dohodka. In vse težje se bojujem z mislijo, da bi jim bilo bolje brez mene. Še tega, kar sem jim do zdaj dajala, jim zdaj ne morem več dajati. Ne vidim izhoda. Kako si bom sploh lahko našla drugo službo? Pa sem pridna, pa sem bila vselej optimistka, prepričana, da tisti, ki hoče delati, službo dobi. Potem pa so mi na Zavodu za zaposlovanje pojasnili, da lahko spet pridem k njim februarja in naj se do takrat znajdem po svoje. Na Centru za socialno delo pa so mi tudi prijazno razložili, da izdajanje odločbe, ki bi nam zagotovila vsaj minimalno denarno socialno pomoč, lahko traja tudi do štiri mesece. In da naj si do takrat nekje izposodim denar, saj bom pozneje dobila izplačano za nazaj?! Če bi si imela kje izposoditi, ne bi bila v tako veliki stiski, kot sem. Kako naj preživimo te štiri mesece?"

Kako naj živim s tem in kako naj si to oprostim?
In stiska je tolikšna, da vse težje odganja najskrajnejšo in najbolj dokončno odločitev: "Razmišljala sem, da bi nekdo moral potem zanje poskrbeti, kajne? In sem to hotela že storiti in se zjutraj od otrok na določen način že poslavljala, pa so me objeli in rekli, mami, prosimo te, bomo že, samo da te imamo, bomo že. Ampak ne vidim izhoda, nobenega … Res mislim, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo. Ker niso oni krivi, da so se rodili prav meni, niso krivi prav za nič … In kako naj živim s tem in kako naj si to oprostim?"