Za neozdravljivo bolno Julijo po smrti njene mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica. Larina družina ji ne more pomagati, saj je tik pred deložacijo. Družini, vsaka s svojimi stiskami, si skušata vsaj malo pomagati. Foto: Val202
Za neozdravljivo bolno Julijo po smrti njene mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica. Larina družina ji ne more pomagati, saj je tik pred deložacijo. Družini, vsaka s svojimi stiskami, si skušata vsaj malo pomagati. Foto: Val202
Kako pomagati?

Podatki za UPN (prosimo, natančno vpišite referenčno številko!):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Referenca: SI 00 372
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – za Julijo in Laro
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njunih družin. Če bi družinama želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Julijo in Laro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.
Telefonski številki ZPM sta 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@zpmmoste.net.
Dodatne informacije so na voljo tudi pri novinarki Vala 202 Jani Vidic. Elektronsko sporočilo ji lahko pošljete na naslov jana.vidic@rtvslo.si.

S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih družinama Julije in Lare.

"Sploh nočem razmišljati o tem, ker mi je hudo, ko se spomnim, da mi je umrla mama. Že tako veliko mislim na to, kadar sem sama v sobi, in mi je hudo, ko se spomnim, kako sva se skupaj igrali, kako me je učila pisati in brati, pa tudi kuhati … Nekateri še imajo mamico, lahko se z njo pogovarjajo, lahko ji kaj povedo, jaz pa ne morem več," po drobnem, bledem obrazu trinajstletne Julije, za katero se zdi, da jo mamina smrt še šest let pozneje spremlja na vsakem koraku, tečejo solze.

Sošolci me zafrkavajo zaradi bolezni in revščine
Toda o svojih težavah, skrbeh in željah se Julija tudi z očetom ne more pogovoriti. Le nekaj mesecev po mamini smrti je namreč v prometni nesreči doživel hude poškodbe glave in od takrat ne more skrbeti zase. Za Julijo in zanj zato skrbi njena babica, ki pa samo s socialnimi dohodki ne more drugega kot plačati nekaj položnic. Zato Juliji, ki ima enako neozdravljivo bolezen kot mama, ki je umrla zaradi nje, ne more zagotoviti tistega, kar bi potrebovala. Niti dovolj pestre in polnovredne hrane, da bi lahko obdržala svojo že tako prenizko težo in si okrepila imunski sistem, ki ga poleg bolezni izčrpava še vsakodnevno jemanje zdravil.

Julijo tudi zaradi številnih omejitev, ki jih prinaša bolezen, sošolci zasmehujejo, zato svojo bolezen zelo skriva. "Pogosto moram v Ljubljano na zdravljenje in preglede, takrat me sošolci sprašujejo, kje sem bila, pa si ne upam povedati, da me ne bi še bolj dražili, da sem šibka … V žaljivkah omenjajo tudi mojo mamo, zato mi je še huje …"

Sošolci si stvari natisnejo, jaz jih prepisujem ročno
Zdravje pa ni edini razlog, zakaj Julija s sošolci ne odhaja na izlete, ekskurzije, kaj šele na letovanja. "Babica nima denarja, da bi mi plačala take stvari. Ko se sošolci vrnejo, me sprašujejo, zakaj nisem šla zraven, pa tudi tega ne morem povedati po pravici … Sicer bi se mi posmehovali še zato, ker nimamo dovolj denarja …"

Na zunajšolske dejavnosti za to deklico, ki jo zanima šport, vsa ta leta tako ali tako nihče niti pomislil ni. Razen vrstnikov. Ti ji dajo vedeti, da tudi zato ne sodi mednje. In še zato, ker nima najpopularnejših šolskih potrebščin, ker so njena oblačila ponošena, ker nima ne kolesa ne rolerjev ne drugih stvari, ki so za trinajstletnice samoumevne. Najbolj pogreša računalnik. "Večkrat dobimo kakšne naloge kar po elektronski pošti, sošolci jih lahko natisnejo ali pa si doma kaj fotokopirajo, jaz pa moram vse v šoli ročno prepisovati."

Greš lahko, prosim, stran?
Ne gre le za Julijin občutek izločenosti. Sošolke so glede tega, kdo kam sodi, popolnoma nedvoumne. "Ko so zbrane v skupini, mi rečejo, naj grem stran, ker se morajo nekaj pogovoriti. Grem stran, največkrat k sošolki, ki ima tudi manj premožne starše. Skupaj greva na igrala ali pa igrat košarko, tudi v šolo grem največkrat skupaj z njo. Tudi ko imajo sošolci rojstnodnevne zabave, ne morem iti, ker nimam denarja za darilo. Naslednjič me ne povabijo več."

Morda bi se lažje učila, če bi imela vsaj mizico
Zato je pogosto njena družba predvsem sestrična Lara, ki živi v bližini in zaradi stisk svoje lastne družine še kako razume Julijine težave. "Nočejo se igrati z mano, ker nihče noče biti v moji družbi. Sem slaba učenka, imam slabe ocene. Sošolke me zafrkavajo, ker sem slaba. Žalostna sem in pri srcu me boli, ko mi to rečejo," ubesedi svojo stisko dolgolasa četrtošolka.

Lara misli, da ji v šoli ne gre predvsem zato, ker ima v enosobnem stanovanju, v katerem živi s starši in mlajšima sestricama, premalo miru, da bi se lahko učila. Tudi mama, ki je zaradi finančnih težav v hudi duševni stiski, ji pri šolskih obveznostih ne more pomagati. Lara je prepričana, da bi bilo lažje že, če bi imela vsaj svojo pisalno mizo. "Moti me, ko začnejo jokati in ko je hrupno, pa se ne morem učiti. Nalogo delam kar na tleh."

Vse bi rada imela v rožnati barvi. Zdaj ima le eno rožnato majčko.
Če bi lahko, bi Lara rada imela svojo mizico in stol, najraje rožnate barve. Ta ji je namreč najbolj všeč. Če bi mogla, bi imela veliko rožnatih oblačil in obutve, tudi za mlajši sestrici. Takih med podarjenimi v humanitarnih organizacijah najprej zmanjka. "Vse bi rada imela v rožnati barvi! Zdaj imam le eno tako majčko." Tudi posteljici obeh sestric, ki še zmeraj spita na kavču oz. z očetom in mamo, bi bili po njenem najlepši, če bi bili take barve.

Pomanjkanje pohištva je skrito pred očmi Larinih sošolk. Nihče je namreč noče obiskati doma, nihče je ne povabi na svoj dom in tudi v šoli je nočejo imeti v bližini. "Vse se družijo med seboj in ko gremo kam s šolo, moram iti v paru s knjižničarko. Nobena druga noče hoditi z mano."

Grem na šolsko stranišče in se zjočem
Lare pa tako ali tako ni z njimi, ko je treba plačati stroške izletov in ekskurzij. "Ko pozabim prinesti denar, ker ga mami nima veliko, ostanem v drugem razredu in prepisujem, kar pač takrat delajo pri pouku. Sošolci pa gredo na izlet. Potem me izzivajo s tem, ko mi govorijo, kako lepo je bilo. Res mi je hudo. Takrat vprašam učiteljico, ali lahko grem na stranišče, in se tam zjočem."

Deložacija zaradi tisočaka?
Lara pa pogosto joče tudi zato, ker brezposelni starši, ki družino lahko preživljajo le z dobrimi 700 evri socialnih dohodkov, že od izgube službe ne morejo poravnati ne celotne najemnine ne vseh stroškov bivanja. Čeprav zaostale najemnine komaj presegajo tisočaka, je stanovanjski sklad za petčlansko družino že razpisal deložacijo na začetku maja. "Če bomo morali iz tega stanovanja, nimamo kam. Velikokrat razmišljam o tem, skoraj vsak dan …"

Čeprav sta družini Julije, ki živi s hudo prizadetim očetom in babico, in Lare, ki živi s sestricama in od skrbi in negotovosti razrvanimi starši, ki se bojijo deložacije, zelo povezani, preživetje samo ob socialni pomoči kljub skupnemu trudu in medsebojni pomoči ni mogoče. "Če si zaželimo mleko, čokoladne kroglice ali čokolino, tega pogosto nimamo, še kruha nimamo prav veliko. Včasih se prepiramo zaradi paštet, saj jih imamo vse rade, pa jih nikoli ni dovolj. Pa tudi kosila dostikrat ni," sliko njihovega vsakdanjika opiše Lara.

Morala bi jesti zdravo, nam pa velikokrat zmanjka vsega
Deklicam je v veliko pomoč prehrana v šoli in vrtcu, vendar pa bi neozdravljivo bolna Julija ob vsakodnevni terapiji z zdravili potrebovala res zdravo, polnovredno hrano, s katero bi vsaj ohranjala svojo že tako minimalno težo in si krepila popolnoma oslabljeni imunski sistem. Na to družino resno opozarjajo tudi Julijini zdravniki. "Vsakič, ko grem na pregled, me opominjajo, da sem veliko prelahka, da je moj imunski sistem zelo slab. Naj jem več sadja in zelenjave, jemljem kakšne dodatke. Ko mi teža spet preveč pade, mi dajo drugačna zdravila, da ne bi bila tista, ki bi mi najbolj pomagala, premočna zame. Ko si malo opomorem, pa spet dobim običajna. Saj ne morem reči, da hrane nikoli ni, nam je pa velikokrat zmanjka." Julija skuša ostati optimistična: "Ni mi lahko, ampak s tem se moram sprijazniti. Ne smem kar obupati."

Kako pomagati?

Podatki za UPN (prosimo, natančno vpišite referenčno številko!):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Referenca: SI 00 372
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – za Julijo in Laro
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njunih družin. Če bi družinama želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Julijo in Laro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.
Telefonski številki ZPM sta 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@zpmmoste.net.
Dodatne informacije so na voljo tudi pri novinarki Vala 202 Jani Vidic. Elektronsko sporočilo ji lahko pošljete na naslov jana.vidic@rtvslo.si.

S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih družinama Julije in Lare.