Teritorialno obrambo so ustanovili leta 1968 kot odgovor na agresijo Varšavskega pakta na Češkoslovaško republiko. Predstavljala je del oboroženih sil nekdanje skupne države. Foto: MMC RTV SLO
Teritorialno obrambo so ustanovili leta 1968 kot odgovor na agresijo Varšavskega pakta na Češkoslovaško republiko. Predstavljala je del oboroženih sil nekdanje skupne države. Foto: MMC RTV SLO
Božo Repe
Repe razlaga, da je bila Jugoslavija med t.i. informbirojem popolnoma izolirana, ekonomsko in politično, na mejah z vzhodnoevropskimi državami pa so nastajali incidenti. Foto: MMC RTV SLO
Teritorialna obramba je pri osamosvajanju odigrala zelo pomembno vlogo. Foto: RTV SLO
TO je od JLA-ja v glavnem dobival rabljeno orožje, pravi Repe. Foto: RTV SLO

V resnici je TO zaživel zgolj v Sloveniji, drugje ni bilo interesa ali so jo popolnoma podredili vojski.

Božo Repe

Važno je bilo tudi, da ni prišlo do incidentov, saj se v tistem trenutku Slovenija še ni mogla učinkovito braniti.

Božo Repe o situaciji po odloku o razorožitvi TO-ja
Janez Janša
Manevrsko strukturo narodne zaščite sta vodila Janez Janša in Igor Bavčar, operativno pa Tone Krkovič. Foto: MMC RTV SLO

Poseben problem je bil, kako zagotoviti tajnost in dobiti ljudi, ki bodo lojalni Sloveniji.

Božo Repe
Teritorialna obramba je bila ustanovljena kot pomembna sila pri obrambi Jugoslavije, čez desetletja pa jo je predvsem v Sloveniji pomagala razbiti.
V teh dneh mineva 40 let od ustanovitve Teritorialne obrambe, ki se je v 90. letih izkazala kot ena izmed ključnih osvobodilnih sil Slovenije. Ob tej priložnosti smo se o nastankih in pomenu te organizacije pogovarjali z zgodovinarjem in profesorjem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Božem Repetom.

Teritorialna obramba je bila ustanovljena po napadu Sovjetske zveze na Češkoslovaško. Česa se je Jugoslavija takrat najbolj bala?
Jugoslavija se je bala, da bo naslednja žrtev agresije. V času t. i. informbiroja je prišlo do razkola med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Jugoslavija je bila popolnoma izolirana, ekonomsko in politično, na mejah z vzhodnoevropskimi državami je prihajalo do incidentov, Stalin je načrtoval napad nanjo in v ta namen na Madžarskem in v Romuniji koncentriral vojaške enote. Jugoslavija je zdržala z vojaško, ekonomsko in finančno pomočjo Zahoda in z notranjo množično podporo Titu, pri čemer je prišlo tudi do hude represije proti resničnim in domnevnim »informbirojevcem«, tudi vzpostavljanja »prevzgojnih« (koncentracijskih) taborišč na Golem otoku in Grgurju. Posledica spora je bila, da je Jugoslavija uvedla specifični, »vmesni« tip socializma, ki ga je poimenovala samoupravljanje, na zahodu pa so mu rekli »titoizem«. Od srede petdesetih let dalje je uredila mejno vprašanje z zahodnima sosedama in odprla meje. Tak razvoj seveda sovjetskim voditeljem ni bilo všeč, čeprav so se odnosi med obema državama po Stalinovi smrti normalizirali. Formalno so Jugoslaviji sicer priznali, da ima pravico do lastne poti v socializem, v resnici pa so ves čas čakali priložnost za prevrat, saj so se bali, da bi zgled Jugoslavije »okužil« še druge.

Se je zdelo, da JLA ob morebitnem napadu ne bo mogel obraniti države, čeprav mu je bilo namenjeno ogromno denarja od države?
Jugoslovanska armada v tistem času je bila relativno močna, s poveljniki, ki so imeli izkušnje še iz druge svetovne vojne, in bi lahko kljubovala napadu posamičnih držav, postalo pa je jasno, da ji na mejah ne bi uspelo zadržati koncentriranega napada sil Varšavskega pakta, še posebej ne v ravninskem delu. To bi pomenilo okupacijo večjega dela jugoslovanskega ozemlja in dolgotrajno postopno osvobajanje države.

Glede na to, kakšno veliko in pomembno vlogo je v Jugoslaviji imel JLA, je zanimivo, da se je Teritorialni obrambi uspelo ohraniti tako dolgo. So obstajale težnje, da bi pozneje TO ukinili?
Konceptualno zasnovo obrambe s TO-jem jugoslovanski, zlasti srbski, generali niso nikoli v celoti sprejeli. Uklonili so se zaradi Titove avtoritete, a so vlogo TO-ja skušali čim bolj zmanjšati. V resnici je zaživela zgolj v Sloveniji, drugje ni bilo interesa ali so jo popolnoma podredili vojski. Vojaška obveščevalna služba je skušala z raznimi akcijami dokazati, da TO pomeni nevarnost za enotnost oboroženih sil in Jugoslavije ter zametek nacionalnih armad. Tako je leta 1969 nastala »afera orožje«. Ker JLA ni želel oskrbovati slovenske Teritorialne obrambe z orožjem, so s pomočjo slovenskih podjetij na skrivaj zbrali sredstva in ga začeli kupovati v Franciji. Vodstvo TO-ja je zaradi tega moralo odstopiti, orožje in opremo so nehali kupovati, Sloveniji pa so že tedaj očitali, da se skuša odcepiti.

Kako je bila TO organiziran, kako so izbirali njene pripadnike, kje so jih urili in ali so v vsakdanjem življenju imeli kakšne konkretne naloge?
TO je bil poleg JLA-ja del Oboroženih sil SFRJ-ja. V praksi je bil JLA v precejšnji meri podrejen. V vojašnicah so tudi hranili večino orožja TO-ja. Njeni pripadniki so bili moški, ki so odslužili vojaški rok v JLA, potem pa so jih razporedili v enote TO-ja. Urjenja so bila občasna, potekala so v vojašnicah in na terenu, običajno po nekaj dni, tedaj so pripadniki pač izostali iz službe. Princip je bil podoben kot pri rezervni sestavi JLA-ja.

TO je bil na nek načini republiška vojska. Se je to opazilo tudi na vodilnih položajih TO-ja v vsaki republiki?
Položaj v posameznih republikah in pokrajinah je bil različen. Najbolj »republiški« je bil gotovo slovenski TO, ki je v času osamosvojitve v praksi tudi v resnici postala slovenska vojska. V TO-ju je bilo spomladi 1990 zaposlenih kakšnih štirideset aktivnih oficirjev JLA-ja in armada je skušala čim bolj vplivati na kadrovanje ter zagotoviti sebi lojalne kadre. Narodnost ni nujno pomenila tudi opredelitve za Slovenijo ali za Jugoslavijo. Mnogi poveljniki v TO-ju niso bili slovenskega rodu, a so se opredelili za Slovenijo, na drugi strani pa je npr. poveljnik TO-ja generalpolkovnik Ivan Hočevar 17. maja 1990 izpolnil ukaz predsedstva SFRJ-ja o odvzemanju orožja iz skladišč TO-ja in ga je slovensko predsedstvo zaradi tega pozneje (po velikih težavah, v skupščini bilo namreč treba sprejeti ustavne amandmaje in spremeniti zakonodajo) odstavilo.

Kdaj in kje je v Sloveniji dozorela ideja, da bi oz. bo TO jedro nastajajoče slovenske vojske in bo branil slovensko ozemlje pred JLA-jem?
Ta ideja je dozorela poleti 1990, po odvzemu orožja TO-ju. Vendar se je pojavila dilema, kako to uresničiti brez prevelikega izzivanja JLA-ja in hkrati na zakonski podlagi, Slovenija je namreč strogo pazila na legalizem, da ne bi kršenje zakonodaje postalo formalni povod za uvedbo izrednega stanja, saj je JLA to že od leta 1987 večkrat načrtoval. Posebna težava je bila, kako zagotoviti tajnost in dobiti ljudi, ki bodo lojalni Sloveniji. Zato so se legalistično oprli na strukturo Narodne zaščite. To je bila organizacija, ki je delovala že med drugo svetovno. Osvobodilna fronta je namreč poleg partizanskih enot v gozdovih organizirala tudi Narodno zaščito kot močno mestno gverilo. Kot ožje jedro TO-ja so zato z odobritvijo slovenskega predsedstva ustanovili Manevrsko strukturo narodne zaščite, ki sta jo vodila Janez Janša in Igor Bavčar, operativno Tone Krkovič, na terenu pa skrbno izbrani poveljniki, v glavnem tisti, ki so se izkazali ob odvzemu orožja TO. Tesno so sodelovali tudi s poveljniki posebnih enot milice, tako da je bila to v resnici skupna akcija obeh oboroženih stebrov slovenske obrambe, kar se je v desetdnevni vojni izkazalo za zelo učinkovito. Septembra 1990 je imel tako »prenovljen« TO že okrog 20.000 pripadnikov.

Kakšno oz. kako uporabno je bilo orožje, ki ga je pripadnikom Teritorialne obrambe uspelo obdržati po odloku o razorožitvi Teritorialne obrambe? Kako je bilo v drugih republikah?
Šlo je predvsem za lahko pehotno orožje jugoslovanskega izvora (klasične in avtomatske puške, pištole, puškomitraljezi, lahki minometalci, minska sredstva in podobno), v celoti za nekaj tisoč kosov. TO je od JLA v glavnem dobivala rabljeno orožje. Tudi če bi TO imel pod nadzorom vso orožje, to za obrambo niti približno ne bi zadostovalo, zato so zelo hitro začeli tajno nabavo modernega orožja v tujini. Zgodovinsko gledano pa je bil odvzem pomembnejši z vidika pristojnosti nad TO-jem, ki se je na koncu razpletel v slovensko korist. Pomembno je bilo tudi, da ni prišlo do incidentov, saj se v tistem trenutku Slovenija še ni mogla učinkovito braniti. V drugih republikah je bil TO tako rekoč pod nadzorom JLA-ja, orožje pa je bilo kljub temu preventivno in brez težav odvzeto tudi na Kosovu in na Hrvaškem.

Menite, da bi se brez ustanovitve TO-ja pred 40 leti proces osamosvajanja posameznih republik razvil drugače?
Drugače bi se odvijal predvsem v Sloveniji, saj bi vojsko moral ustvariti ilegalno in z mnogo več težavami ali pa celotno obrambo prepustiti zgolj profesionalni milici. Drugje je situacija komplicirana in bi potrebovala dolgo razlago. V glavnem se iz TO-ja niso razvile nacionalne armade, ampak so te nastale iz ilegalnih paravojaških enot ali na drugačen način, zato je bila njihova legitimnost v glavnem tudi vprašljiva in predmet kritik v mednarodni skupnosti. Sloveniji ustvarjanja ilegalnih secesionističnih enot niso mogli očitati, kar je bil pomemben element tudi v mirovnem posredovanju "trojke ES" v Zagrebu 28. in 30. junija 1991 in 7. julija 1991 na Brionih.

Ana Svenšek
ana.svensek@rtvslo.si

V resnici je TO zaživel zgolj v Sloveniji, drugje ni bilo interesa ali so jo popolnoma podredili vojski.

Božo Repe

Važno je bilo tudi, da ni prišlo do incidentov, saj se v tistem trenutku Slovenija še ni mogla učinkovito braniti.

Božo Repe o situaciji po odloku o razorožitvi TO-ja

Poseben problem je bil, kako zagotoviti tajnost in dobiti ljudi, ki bodo lojalni Sloveniji.

Božo Repe