Društvo Humanitarček ne zbira sredstev, ampak raje izkoristi pridne roke. Foto: Osebni arhiv

Specialistka nevrologije in inženirka računalništva je širši slovenski javnosti postala poznana leta 2015 kot vodja društva Humanitarček. Pozneje je prejela več "naj" nazivov, nedavno tudi naziv najprostovoljke, postala je tudi ime meseca na Valu 202.

Če bi zdravniki in pacienti, namesto da trkamo vsak na svoja vrata – zdravniki na vrata ministrstva in zbornico, pacienti pa na naša – stopili skupaj in potrkali na ista vrata, bi mogoče lahko kaj spremenili. Zdaj pa stojimo na treh bregovih.

Ninna Kozorog

Sama na priznanja gleda kot na "vodilo oz. kazalnik, da grejo po pravi poti". "Sem pa vesela, da so takšne nagrade, te reči v Sloveniji, da se na tak način predstavljajo prostovoljci, se celo promovirajo, mogoče. Drugim ljudem se tako predstavi, da je prostovoljstvo v Sloveniji razvito, da nekaj delamo," je prepričana 34-letna zdravnica, ki je poleg drugih obveznosti nekaj časa vodila ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.

Sama bolj kot "donacijsko dobrodelnost" zagovarja akcijo: "Mi spodbujamo aktivizem, akcijo. Več nam pomeni, da nam nekdo poda roko in reče 'Grem z vami pomagat prenovit kopalnico enemu starostniku', kot da nam podari 50 evrov."

Več o njenem prostovoljskem delu in njenem pogledu na medicino pa v spodnjem pogovoru.

Ninno Kozorog je javnost spoznala leta 2015 kot ustanoviteljico in vodjo društva Humanitarček. Foto: Osebni arhiv

Nedavno ste postali najprostovoljka v javni upravi, potem pa najprej ime tedna in na koncu maja še ime meseca na Valu 202. Zdi se, da tovrstne nazive že nekaj let kar "zbirate". Kako gledate na njih? Kot pohvale za svoje delo ali kot priložnost, da ga predstavite še večjemu številu ljudi?
Tu vas bom samo dopolnila. V bistvu sem bila tudi najprostovoljka na splošno v svoji starostni skupini. To sta namreč dve različni stvari. Na to gledam kot na priznanje za svoje delo, po drugi strani pa kot na obvezo, da se moram truditi še naprej. Na začetku te poti oziroma leta 2015, ko se je začel malo bolj medijsko izpostavljati Humanitarček, mi je to v resnici prineslo več polen pod noge kot priložnosti …

V kakšnem smislu?
Ravno v tem, da so ljudje v okolici, sploh tisti, ki se ne ukvarjajo s prostovoljstvom, zelo hitro napadli mene in društvo, da nam gre v bistvu predvsem za promocijo, ne za dobrodelnost. Ampak pravim, da so vsa ta priznanja eno vodilo oz. kazalnik, da gremo po pravi poti. Ne bi pa nič spremenila. Zaradi tega ne delam nič drugače. Sem vesela, da so takšne nagrade, te reči v Sloveniji, da se na tak način predstavljajo prostovoljci, se celo promovirajo, mogoče. Drugim ljudem se na ta način predstavi, da je prostovoljstvo v Sloveniji razvito, da nekaj delamo.

Ste ustanoviteljica in predsednica društva Humanitarček, ki združuje širok spekter dobrih del. Ne gre samo za "klasično" zbiranje sredstev za pomoč tej ali oni ranljivi skupini, ampak spodbujate majhna, naključna dobra dejanja, kajne? Od Dobrodelka do #naključne prijaznosti …
V bistvu sploh ne zbiramo sredstev, razen v res, res, res redkih primerih. Zato ker živimo po principu, da nam je bolj kot neka finančna pomoč pomembna akcija. Pozimi bi na primer lahko zbirali po dva evra, da bi kupili pare toplih nogavic za brezdomce, ampak rajši vidimo, da ljudje pobrskajo po svojih omarah in dajo svoje pare naprej. Ta #naključnaprijaznost, ki ste jo omenili, je naš projekt, ki ga vodimo tri leta in s katerim poskušamo vrniti družbi prijaznost in vrednote, ki smo jih izgubili. Ker se mi zdi, da smo čisto pozabili biti prijazni.

Slovenci pravzaprav slovimo kot dobrodelen narod, radi zbiramo sredstva na raznih koncertih decembra, pred poletjem v akcijah tipa Pošljimo jih na morje. Vi po drugi strani bolj spodbujate dobra dela. Je torej tega med Slovenci premalo? Raje sežemo v denarnico in nakažemo desetaka, da si pomirimo vest, kot da bi stopili v stik z nekom in mu osebno pomagali?
Točno to. Vedno poudarjamo, da je v Sloveniji veliko instantne humanitarnosti. Vedno govorim, da je 90 odstotkov Slovencev humanitarnih decembra, potem se ta številka januarja razpolovi in februarja jih je samo še za vzorec. Spodbujamo aktivizem, akcijo. Več nam pomeni, da nam nekdo poda roko in reče: 'Grem z vami pomagat prenovit kopalnico enemu starostniku', kot da nam podari 50 evrov. Bistveno več lahko naredimo s pridnimi rokami in z energijo kot s tistim, kar ljudje nakažejo.

Pa tudi ljudem, ki potrebujejo pomoč, verjetno več pomeni ta osebna pomoč, osebni stik?
Res je. Če boš človeku dal 50 evrov, je vprašanje, kaj bo znal narediti z njimi, kako jih bo znal "obrniti", kot če mu boš za to vsoto ponudil neko konkretno pomoč.

Pred kakšnim letom in pol je bila afera neke mamice, ki je po družbenih medijih obtoževala pediatre, ker so hčerkici nastavili kanal v glavico. To je normalen protokol pri tako majhnem otroku. Videti je grozno, ja, ampak je čisto normalna doktrina. Zgražala se je pa cela slovenska javnost. Take stvari me motijo. Da bi bila predstavljena še druga, zdravniška plat in da si potem lahko vsak poslušalec, bralec sam ustvari svoje mnenje.

O vlogi medijev

Zanimivo se mi zdi tudi, da je ravno v Mariboru nastalo več manjših dobrodelnih društev, poleg Humanitarčka tudi Upornik, na primer. Je to posledica dejstva, da ljudje v tem delu države toliko bolj potrebujejo pomoč ali so Mariborčani, Štajerci preprosto bolj odprti, bolj pripravljeni pomagati?
Dobro vprašanje. Ne vem. Mogoče je to res posledica tega, da je bila pred nekaj leti Štajerska znana po najvišjem deležu ljudi, ki živijo prek socialnega roba. Mogoče smo pa Štajerci res samo ljudje z velikim srcem, kar se odraža tudi v velikem številu prostovoljskih in humanitarnih združenj. Pri čemer pa mislim, da se mi vsi, ki delamo na Štajerskem, razlikujemo od preostalih po tem, da dejansko vsa društva stopimo skupaj, si ne nagajamo in ne tekmujemo. Če kdaj zmanjka Humanitarčku, vedno pristopi Upornik in obratno. Eno društvo za pomoč otrokom je tudi Križem rok. In če kdaj zmanjka njim, pomagamo mi ali Boris Krabonja. To se mi zdi ta pravi duh, ki ga skušamo v Mariboru gojiti: da ne tekmujemo med sabo.

Kako pa potem gledate na večja društva – Karitas, Rdeči križ? Kako sodelujete z njimi?
Ah … Glede na to, da sem bila dolga leta vodja ambulante za osebe brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, ki je spadala pod Karitas, mogoče bolj poznam njihovo delovanje. Vsaka takšna večja organizacija ima bistveno večji konglomerat nekih pravil in je bistveno bolj trd in rigiden sistem. Včasih lahko z nekaterimi večjimi zelo dobro sodelujemo, včasih pa tudi ne. In to predvsem zato, ker si rečejo: 'Ja, kaj si bodo pa ljudje mislili, da bo tako malo društvo pomagalo nam, ki smo nacionalna humanitarna organizacija.' Ampak, iskreno, ne Humanitarček ne preostale "mariborske" organizacije se s tem ne obremenjujemo preveč. Ljudje so nas sprejeli, in to je za nas v prvi vrsti pomembno, da pomagamo ljudem. In se ne bodemo z njimi (večjimi organizacijami, op. a.) preveč.

Priznava, da včasih čuti, kako se je loteva izgorelost. Takrat se odpravi v hribe ali pa se preprosto naspi, pravi. Foto: Osebni arhiv

Po poklicu ste zdravnica, specialistka nevrologije. V teoriji je povezanost med vašim poklicem in vašo dobrodelnostjo jasna – zdravnik bi v prvi vrsti moral imeti dobro razvit čut za sočloveka. Ampak je realnost v praksi žal dostikrat precej drugačna. Kaj opažate vi? Je ta povezanost samoumevna ali ne?
Čisto samoumevna ni. Večina zdravnikov je človekoljubnih. Je pa res, da trenutni zdravstveni sistem iz marsikaterega zdravnika naredi robota, predvsem zaradi časovne stiske, obremenitve s pacienti. In potem, ko si utrujen, zdelan, verjamem, da pozabiš še na to človekoljubno plat. Je pa res, da je zaradi načina dela med zdravniki več tiste – kot sva prej govorili – donacijske humanitarnosti kot nekega takšnega aktivizma.

Zaradi pomanjkanja časa ali zaradi izgorelosti?
Zaradi izgorelosti. Če si predstavljate, da na dan pregledate v povprečju 40 ljudi, potem se popoldne verjetno res težko ukvarjate še z brezdomci. Izgorelost je problem.

Je to tudi razlog, da ste opustili delo v ambulanti za ljudi brez zavarovanja?
Ne. Šlo je bolj za to, da se v tisti filozofiji nisem več našla. Naše društvo je tako zraslo, se razvilo, da smo ubrali neki svoj sistem. Še vedno delam z marginalnimi skupinami, ampak na drugačen način. Mogoče je to terensko delo še težje, mi pa to bolj ustreza.

To se mi zdi pomembno: da poskušam ljudem na čim bolj enostaven način povedati neke stvari, ki - sploh ne vem v resnici, kdo bi jim to moral povedati. Ker bi jih morali vedeti. In mi od njih pričakujemo, da bodo vedeli in razumeli. Ampak njim ni nihče tega razložil.

Ninna Kozorog

Zagotovo vaša dejanja – pa ne samo vaša, ampak tudi dejanja številnih drugih zdravnikov – prispevajo k boljši javni podobi slovenske medicine, po drugi strani pa jo posamezni primeri spet umažejo. Gre seveda za posploševanje, pa vendar … Kako gledate na to? Se kdaj počutite osebno prizadeti zaradi ravnanj vaših kolegov oz. vas kdaj utruja, da morate vsakič znova dokazovati, da "niste vsi isti"?
To je res. To je bil tudi eden izmed razlogov, da sem postala tako aktivna kolumnistka za Večer. Zdelo se mi, da v nekem trenutku pa mora glas povzdigniti tudi eden izmed mlajših zdravnikov. Res je, niso vsi zdravniki dobri, niso pa čisto vsi slabi. In zaradi napak nekih posameznikov se je definitivno v zadnjih 10 letih vrgla slaba luč na cel zdravniški svet. Naša mlajša generacija s temi aferami nima nič, nosimo pa mi te posledice. Predvsem je to nezaupanje pacientov, ki so si ustvarili mnenje na podlagi peščice, in je to zelo težko spremeniti.

Mislim, da nisem edina od mladih zdravnikov, ki se ob teh aferah … ne ravno počutimo prizadeti, ampak … Misliš si: naslednjič, ko bom prišla v ambulanto, bom spet potrebovala 10 minut več, da si bom s pacientom, ki me bo videl prvič, zgradila neki odnos, neko zaupanje.

"Mislim, da se mi vsi, ki delamo na Štajerskem, razlikujemo od drugih po tem, da dejansko vsa društva stopimo skupaj, si ne nagajamo in ne tekmujemo. Če kdaj zmanjka Humanitarčku, vedno pristopi Upornik in obratno. Eno društvo za pomoč otrokom je tudi Križem rok. In če kdaj zmanjka njim, pomagamo mi ali Boris Krabonja. To se mi zdi ta pravi duh, ki ga skušamo v Mariboru gojiti: da ne tekmujemo med sabo." Foto: Osebni arhiv

Kakšno vlogo imajo pri tem mediji, sploh tisti, ki so morda bolj nagnjeni k poudarjanju, izpostavljanju negativnih plati?
K senzacionalizmu, ja (smeh). Mediji so vedno dvorezen meč. Po eni strani ne vidim nič napačnega v tem, da se neke napake izpostavljajo. Mediji so pomagali odkriti marsikatero afero. Po drugi strani pa si včasih želim, da bi pokazali še drugo plat. Pa ne govorim o korupcijskih aferah, ampak predvsem o aferah v rumenih medijih, v katerih ni bila nikoli predstavljena druga plat.

Pred kakšnim letom in pol je bila afera neke mamice, ki je po družbenih medijih obtoževala pediatre, ker so hčerki nastavili kanal v glavico. To je normalen protokol pri tako majhnem otroku. Videti je grozno, ja, ampak je čisto normalna doktrina. Zgražala se je pa cela slovenska javnost. Take stvari me motijo. Da bi bila predstavljena še druga, zdravniška plat in da si potem lahko vsak poslušalec, bralec sam ustvari svoje mnenje.

Poleg tega se zdravniki oz. zdravstveni delavci spopadate tudi z nasiljem. Ga je zadnje čase res več, kot opozarja zdravniška zbornica?
Ja, seveda ga je. Predvsem gre za verbalno nasilje. Mislim, da je to posledica tega, o čemer sva se pogovarjali prej: enostavno se je porušila meja. Ljudje so bili prej desetletja okuženi s tem, da je zdravnik bog v belem. Vedno poudarjam, da zdravnik nikoli ni bil bog v belem, tudi zdaj ni, je pa človek. In ne moreš ga že na vratih nadreti. V ambulanti doživimo marsikaj. Ljudje že prvič pridejo s številkami odvetnikov, opremljeni z vsem mogočim …

Verjamem, da je zdravstveni sistem problematičen. Čakalne dobe so problem. Časa ni. Pacient je nezadovoljen. Ampak mi, zdravniki, smo samo izvrševalci. In tisti, ki ga srečate v ambulanti, definitivno (ali pa vsaj v 90 odstotkih) ni krivec za to, da je človek čakal pol leta.

Moja filozofija je: če bi zdravniki in pacienti, namesto da trkamo vsak na svoja vrata – zdravniki na vrata ministrstva in zbornico, pacienti pa na naša – stopili skupaj in potrkali na ista vrata, bi mogoče lahko kaj spremenili. Zdaj pa stojimo na treh bregovih.

Definitivno pa noben človek pri zdravi pameti ne more na dan pregledati od 70 do 90 bolnikov. Nočem biti 60. bolnik, ki ga moj osebni zdravnik v tistem dnevu pogleda, ker sem prepričana, da bo, ko bom šla ven – pa me pozna – pozabil, kaj mi je rekel. Kaj šele, če bi bila 88.

O preobremenjenosti zdravnikov

Omenili ste že svoje kolumne v časniku Večer, v katerih opisujete tako smešne kot žalostne plati slovenskega zdravstva. Od sistemskih težav zdravnikov in bolnikov do težavnih pacientov in zabavnih anekdot. Kakšni so odzivi? Imate kdaj zaradi zapisov težave pri npr. nadrejenih? Ali pa pri pacientih, ki se morda prepoznajo v zapisih?
Pri nadrejenih neposredno ne več. Pri pacientih samih pa tudi ne. Se strogo držim varstva osebnih podatkov, GDPR in podobno. Po navadi opisujem primere, ki jih je več, ki se jih je nekaj nabralo. Verjamem pa v to, da so odzivi v resnici pozitivni. Ljudje enostavno včasih nekih stvari ne razumejo.

Bom dala primer: ko se je spremenila zakonodaja glede predpisovanja tega nesrečnega rešilca, je bilo to v vseh medijih. Ampak naše pacientke, 70-, 80-letne gospe iz neke vasi na Pohorju, v resnici niso razumele, v čem je težava. Ker preprost pacient ne more vedeti, da imamo mi v resnici tri vrste reševalnih prevozov … Enako je bilo pri kolumni o dodatnem in dopolnilnem zavarovanju, ker itak vsi rečemo, da imamo dodatno zavarovanje, pa imamo v resnici dopolnilno (smeh) …

To se mi zdi pomembno: da poskušam ljudem na čim bolj enostaven način povedati neke stvari, ki – sploh ne vem v resnici, kdo bi jim to moral povedati. Ker bi jih morali vedeti. In mi od njih pričakujemo, da bodo vedeli in razumeli. Ampak njim ni nihče tega razložil.

Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka

Menite, da manjka izobraževanje na tem področju, že pri mladih?
Pri svojem delu ugotavljam, da proti nam niso najbolj nastrojeni starejši ali pa, recimo, srednja starostna skupina. Najbolj neugodni so mlajši, ki se vsi zavedajo svojih pravic, ne pa tudi svojih dolžnosti. Bom povedala primer: imela sem ambulanto. Gospodična je zamudila uro in pol in je seveda morala počakati na konec vrste. Naredila je pa tako "štalo", da … Vsi smo vedeli – vključno z varuhinjo pacientovih pravic – da ona čaka že pet ur. Ampak ona ni čakala pet ur, ker je uro in pol zamudila! Vsi poznajo svoje pravice, ne pa svojih dolžnosti.

Ena mojih odmevnih kolumn je bila tudi Čilaj, stara!, v kateri sem opisala odnos, ki ga je do mene imela neka študentka. Nisem ravno stara 50 let, pa videti nisem ravno grozno, ampak ko mi nekdo reče "Čilaj, stara!", se pa tudi vprašam, kam gre današnja mladina (smeh).

Nedavno smo bili priča množičnim odpovedim zaradi preobremenjenosti predvsem družinskih zdravnikov in pediatrov, vse več zdravstvenih delavcev iz takšnih ali drugačnih razlogov odhaja v tujino. Vas tudi kdaj mika, da bi pustili vse in šli?
Ja, me. Nedavno sem bila v okviru izobraževanja, intraoperativni monitoring, v sosednji Avstriji, kjer je sistem drugačen, bistveno bolj urejen – ne bom rekla, da je boljši, je pa zagotovo bolj urejen. In ko je pri nas kaos, ko je sistem res kaotičen, me ima, da bi spakirala kovčke in šla.

Kar se pa tiče preobremenjenosti družinskih zdravnikov … Nekaj se je moralo spremeniti. Ali je bil to pravi način, da se to doseže, ali ne, težko sodim. Definitivno pa noben človek pri zdravi pameti ne more na dan pregledati od 70 do 90 bolnikov. Nočem biti 60. bolnik, ki ga moj osebni zdravnik v tistem dnevu pogleda, ker sem prepričana, da bo, ko bom šla ven – pa me pozna – pozabil, kaj mi je rekel. Kaj šele, če bi bila 88. In tega ljudje niso doumeli.

Poleg tega je res ogromno izgorelosti. Imamo kolege, ki so zaradi preobremenjenosti storili samomor, nekateri so bili medijsko izpostavljeni, veliko tudi ne. Ljudje so pozabili, da smo tudi mi samo ljudje, ki imamo svoje družine, svoje zasebno življenje.

Omenili ste, da je sistem v Avstriji bolj urejen. V kakšnem smislu?
Bolj je urejen že s tega vidika, da so krajše čakalne dobe, drugačen je sistem naročanja, drugačen način obravnave pacientov, časa je več. Po drugi strani pa je treba vedeti tudi, da je plačilo storitev drugačno. V Sloveniji smo ena redkih držav, kjer imamo socialni model, in se ne zavedamo, kaj imamo.

Da lahko vsakdo gre k zdravniku, če je nujno, in ga bodo vsaj obravnavali.
Tako je. Večina od nas – ne vsi, vem, da so ljudje tudi brez osnovnega zavarovanja – imamo možnost iti k zdravniku. Vemo, da te ne bo nihče zavrnil. V tujini ni tako.

Naštevali sva, s čim vse se ukvarjate. Vas pri vseh projektih, s katerimi se ukvarjate, redno službo v UKC-ju Maribor itd., ne skrbi izgorelost? Kako skrbite, da se to ne zgodi?
Mogoče se ravno zato toliko ukvarjam s humanitarnimi projekti, ker me v resnici napolnjujejo in si skušam s tem napolniti baterije. Včasih pa sem tudi izgorela. In se moram naspati, moram iti malo v hribe in tako dalje. Nerada trdim, da se to meni ne bo zgodilo, ker je pri izgorelosti navadno tako, da se je zaveš šele takrat, ko doma obležiš in ti to povejo drugi.