Predsodki! Katoličan z živo vero

"To, da sem katoličan, Božji sin, je moja osnovna identiteta," pravi Gašper. To zanj pomeni neko gotovost, da ni sam in da ni edini, ki skrbi za svoje življenje, "ampak je predvsem Bog ta, ki je moj oče, in on vedno ve, kaj je najboljše in mi hkrati to pomaga tudi živeti in doseči."

Gašper se trudi živeti "živo vero", ki ni samo "tradicija", in žal mu je, da je vera v sodobnem življenju postala manj osebna. To po njegovem mnenju pomeni skušnjavo, da se dojema "kot skupek pravil, ki jih moramo izpolnjevati, da bomo dobri katoličani". Vera tako ne bi smela biti nekaj obveznega, ampak nekaj, "kar se sprejme kot dar".

"Človek, ki mogoče še ni spoznal, kako lepo je to dejansko živeti, in ki se mu zdi, da vseh pravil ne more izpolniti, pogosto k veri pristopi samo tradicionalno. Potem pač barva pirhe, gre k polnočnici, pa je to samo še tradicija," pravi Gašper, pri tem pa poudarja, da s tem nikakor ne sodi drugega, saj ta človek morda še ni spoznal daru, ki mu ga daje vera, in to spoznanje morda še išče ali si ga želi.

23-letni Gašper Komatar pravi, da je treba vero živeti. Foto: MMC RTV SLO
23-letni Gašper Komatar pravi, da je treba vero živeti. Foto: MMC RTV SLO

Izkazovanje vere ni le obiskovanje obredov

Vere ne izkazuje samo z obiskovanjem obredov, ampak je vera način življenja in odziv na vsako stvar, ki se v življenju zgodi, razmišlja Gašper: "Če široko pogledam, na kakšen način izkazujem svojo vero, bi rekel, da z odzivom na situacijo, v kateri sem. Ko je težko – da ne izgubim zaupanja, ampak verjamem, da je to samo en del poti, in grem naprej."

Tudi izpričevanje katolištva je po njegovem mnenju odvisno od namena, ki je za tem. "Če bom glasen, da bom drugim povedal: 'Jaz sem katoličan, jaz sem dober, glejte mene, kako dobro delam …' – mislim, da je to način, s katerim zelo zgrešimo, ker v resnici ne kažemo na Boga, ampak kažemo nase. Če pa to izhaja iz nas, ker smo mi Boga spoznali in vemo, kako je dober z nami, in vemo, kaj vse nam je dal, in je naravna želja v nas, da hočemo pričevati, potem je to nekaj, kar se podpira in se mi zdi dobro," pojasni.

"Na tej naši poti je zelo velika nevarnost, da bi se ocenjevali: 'Ta je boljši, ta je slabši, temu pa to manjka …' Zato mislim, da je to v resnici eden tistih temeljev, na katerem je vredno graditi, in sicer da je vsak edinstven- Če jaz dojemam Boga na svoj način, ne pomeni, da je način nekoga drugega slabši," še razmišlja.

Ljudje res velikokrat Cerkev dojemajo kot neko veliko institucijo. Dejstvo pa je, da Cerkev izhaja iz tega, kar je postavil Kristus, in sveti Pavel velikokrat piše, da je Cerkev Kristus in da je Kristus glava Cerkve. Zagotovo je z namenom postavil apostole, z namenom postavil duhovnike, ker sem prepričan, da ta svet potrebuje zgled, potrebuje nekoga, ki živi v odnosu z Bogom, ki res ve oziroma ki mu je Bog dal spoznati, kdo je in koliko nas ima rad.

Gašper Komatar o tem, ali vernik potrebuje Cerkev kot institucijo

Gašper se je veri posvetil, ne zato ker bi bil razočaran nad svetom, ampak ker je želel spremeniti pogled na življenje in stvari, za katere je pred tem mislil, da jih mora nujno doseči ali imeti, da bo izpolnjen. "Vera me dela zmeraj bolj svobodnega. Da sem lahko zmeraj bolj jaz, da sem lahko zmeraj bolj neodvisen od stvari, za katere bi včasih rekel, da jih nujno potrebujem," pojasni.

Pogovor z Bogom je osebna stvar in – kot pravi – ne pomeni "zdaj mi bo Bog to in to povedal ta trenutek." "Včasih začutim gotovost v kakšni svoji odločitvi in takrat sem prepričan – Bog me je v tem potrdil. Temelj tega je zaupanje, da Bog ve, kaj je najboljše," med drugim pojasni.

Kdo bo odrešen?

Gašper verjame, da odrešenje prihaja po Jezusu Kristusu, in se včasih sprašuje, kaj se zgodi z verniki drugih religij. "Jezus Kristus ni nikoli rekel, da da življenje samo zate, pa zate, pa zate," pravi, a odkrito dodaja, da odgovora na to vprašanje ne pozna, verjame pa, da so tudi verniki drugih ver "dobri po srcu" in da se iskreno trudijo živeti svoj nauk. "Verjamem, da mnogi niso imeli možnosti spoznati naše vere, ki prihaja na ta svet po Jezusu Kristusu. In tako gledam nanje kot na brate in sestre na tem svetu, h katerim hkrati Bog pošilja mene in njih pošilja meni in si želi, da živimo med sabo kot bratje, da se imamo radi, da si pomagamo. Hkrati pa gledam na mnoge kot na take, kako močno so prikrajšani za dejstvo, da ne poznajo prav Kristusa."

"Ne bi rekel, da so drugi zaradi tega kaj slabši. Lahko so mnogo boljši ljudje od mene, so pa prikrajšani za spoznanje, ki je velik dar," razmišlja Gašper Komatar.


So katoličani zadrti, konservativni, sovražni do drugače verujočih in "ovce", ki slepo sledijo pravilom, pa preberite v Gašperjevih odzivih na pogoste predsodke.


Predsodek: Katoličani so zadrti in konservativni.

Gašper Komatar v Madridu na romanju na taizejski način. Foto: Osebni arhiv
Gašper Komatar v Madridu na romanju na taizejski način. Foto: Osebni arhiv

"Celo bi rekel, da je en tak temeljni predsodek o katoličanu, da je kot ovca, ki sledi pravilom, in da je zaprt za vse preostalo," se nasmeje Gašper in dodaja, da verjame, da je človek, ki ne živi žive vere, ampak se le trudi izpolnjevati vsa pravila, ki obstajajo, lahko zelo zagrenjen. Vsem pravilom je namreč nemogoče slediti, zato lahko kaže takšno podobo, še pravi.

"Rekel bi, da je ena od težav naše Cerkve mogoče to, da je temelj postavljen drugam, kot je treba. Se pravi, da je temelj to, da je treba izpolnjevati postavo, v načinu tradicionalnega kristjana. Mislim, da je v tem primeru zelo realno, da je človek lahko zaradi tega zadrt. In to ni samo predsodek, ampak dejstvo. Je pa to mogoče spet izziv za vse, ki spoznavajo vero skozi druge oči, da jim pomaga najti prav način, ki je poln življenja in miru," razmišlja.

Predsodek: Katoličani se morajo držati pravil, in če ne morejo k maši (posebej v nedeljo), so v hudi stiski.

V resnici, čisto iskreno povedano, se je veselim, ker verjamem, da smrt ni nekaj, kar bi me oropalo, ampak je nekaj, po čemer bom zaživel v polnosti.

Gašper Komatar o smrti

Gašper pravi, da je to odvisno od okoliščin. "Če delam nekaj, s čimer odgovarjam na Božji klic, potem je to mogoče pomembnejše od tega, da grem danes k maši. Nedelja je sicer res dan, ki ga vidim kot posvečenega Bogu. Takrat je to, kar on hoče dati, to, kar je prva prioriteta v mojem življenju. In bil bi v stiski, da nisem pri maši, če bi delal nekaj, kar bi moral opraviti že med tednom, pa sem si pustil za konec tedna."

Tudi pri tem gre za to, ali je vera izpolnjevanje pravil ali življenje, zato je lahko za nekoga, ki je v nedeljo v službi, "nedelja tudi torek", saj, kot navede primer, "med drugim medicinske sestre ne morejo reči, danes pa ne bom oskrbela svojih pacientov".

K maši hodi pogosto, kakšen teden gre tudi vsak dan. "Včasih sem hodil k sveti maši, ker je bila to navada, ker sem hodil k verouku in je bilo treba v nedeljo k sveti maši, da si dobil listek in ga dal v knjigo za listke. Takrat sem mislil, da je to moja dolžnost. Potem pa sem spoznal, da je maša v resnici vsak dan znova darovanje Kristusa za naše grehe. Od takrat naprej grem k maši z veseljem, ker vem, da to ni nekaj, kar bi jaz naredil, ampak nekaj, kar mi je dano."

Predsodek: S katoličani se ne moreš pogovarjati o spolnosti, to je še vedno tabu.

Gašper meni, da je tabuiziranost spolnosti v Cerkvi posledica strahu, ker se do tega vprašanja včasih ni znalo pristopiti na pravi način, "ker je o tem zelo težko govoriti jasno, če tega ne razumeš ali če ti ni dano, da to spoznaš". Danes je že drugače, saj so informacije o "spolnosti na pravi način" mladim katoličanom dostopne prek raznih katoliških iniciativ ali zavodov. Tako Gašper spolnost vidi kot del življenja, kot popolno podaritev človeka drugemu človeku. Ampak "na pravi način".

"Verjamem, da je bil človek tudi za to ustvarjen, in sicer z vidika, da ima vsaka stvar v tem stvarstvu svoje mesto. Prav tako spolnost, ki je nekaj najlepšega, kar nam je bilo dano. Verjamem, da si zli duh prizadeva prav najlepše stvari prizadeti, obrniti tako, da ne bi več služile lepoti življenja, ampak da bi nam življenje zagrenile," pojasnjuje in kot primer "spolnosti na ne pravi način" navaja pornografijo, ki je preveč dostopna. Ob tem se sprašuje, ali so mladi to sposobni na pravi način razumeti.

Predsodek: Poročeni katoličani zavračajo načrtovanje družin in se držijo stališča 'kolikor bo Bog dal', čeprav morda ne zmorejo preživljati vseh otrok.

Nikakor, pravi Gašper in dodaja, da je "zelo modro načrtovati družino, ker nam Bog zagotovo z namenom daje razum in tudi razumevanje delovanja telesa". Gašper tako načrtovanje družine podpira, vendar pa je prepričan, da je to mogoče storiti le na naraven način, z "naravno metodo kontracepcije" (metoda t. i. varnih dni, op. a.). Čeprav je bila spolnost ustvarjena z namenom, saj Bog želi, da živimo življenje v polnosti, "je življenje v polnosti tudi to, da se v plodnih dneh ženske zakonca spolnosti odpovesta, če vesta, da ne zmoreta sprejeti še enega otroka," razmišlja Gašper.

"Mislim pa, da umetno prekiniti življenje ali pa umetno povzročiti, da se življenje ne more zgoditi, torej z raznimi drugimi oblikami kontracepcije – to pa ni dobro," dodaja Gašper. "Verjamem, da je vsako življenje Božji dar in jaz kot človek nisem Bog, da bi posegel v to življenje. Zato zelo močno zagovarjam, da če je Bog eno življenje ustvaril, ga je ustvaril z namenom. In ne morem biti jaz sodnik, da rečem: 'To življenje pa ni vredno živeti in ga dajmo ubiti'," pojasni svoja stališča.

Predsodek: Katoličani zavračajo homoseksualnost, za nekatere je to celo bolezen.

"Vprašanje o homoseksualnosti se mi zdi precej podobno tabujem o spolnosti na splošno – da naj o tem ne bi govorili. Verjamem, da je včasih v Cerkvi tako bilo. Zdaj pa je to gotovo del družbe," pravi Gašper.

"Jezus je enkrat zelo jasno rekel: Nisem prišel na svet, da bi obsodil, ampak da bi svet odrešil. In verjamem, da je Bog tisti, ki je, recimo, homoseksualce ustvaril tudi z namenom. Jaz sam ne razumem, kakšen je ta namen in kako je pravilno o tem soditi. Verjamem pa in moje osebno mnenje je, da jih sprejemam in enostavno poskušam živeti z njimi, spet kot z brati in sestrami, ker so normalni ljudje tako kot jaz," svoje stališče izrazi Gašper.

Predsodek: Katoličan gre k spovedi in mu je vse odpuščeno ne glede na to, kaj slabega naredi v življenju.

"Verjamem, da ima vsako dejanje tudi posledico, ki je pravilna glede na dejanje. Moje stališče glede spovedi je, da ti je res vse odpuščeno, ker je Kristus sam rekel in pokazal, da ima oblast na tem svetu grehe odpuščati. Kar pomeni, da to, kar se je zgodilo danes, ni treba, da me definira od danes naprej," pravi Gašper. Vendar pa tako enostavno, kot pravi predsodek, to vseeno ni, saj je, kot poudarja, odpuščanje pogojeno z dvema stvarema: iskrenim kesanjem in pokoro. Kesanje mora priti iz srca, torej mora biti človeku res žal za storjeno, o pokori pa Gašper ne želi soditi. "Ne morem biti sodnik in reči, za to dejanje je pa ta pokora primerna," pravi in dodaja, da mora vsak človek prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Predsodek: Vsi katoličani so desničarji.

Gašper na ta predsodek odgovarja s pomislekom, da v državi ni prave desne stranke, dodaja pa, da so nazori različni in da ne bi mogel trditi, da so prav vsi katoličani politično desničarji. "So pa mnogi moji prijatelji, s katerimi se pogovarjamo o veri v Kristusa in ki bi se definirali kot kristjani, včasih mnogo bolj naklonjeni kakšnim sredinskim, včasih celo kakšnim levim argumentom, tako da bi težko potrdil omenjeni predsodek," je dejal.

Predsodek: Katoličani se bojijo, da bodo Evropo preplavili muslimani in uničili katoliško vero oziroma vsilili muslimansko.

Gašper priznava, da je za to prepričanje pogosto kriv "človeški faktor", saj lahko "nekdo, ki je na poziciji, kjer ima njegovo mnenje večjo veljavo, pove nekaj, kar izhaja iz njegovega osebnega strahu ali prepričanja." Prepričan je, da je "naš, zahodni svet v svetu naredil ogromno škode," in izpostavlja ameriške staroselce, ljudstva v Afriki in Aziji. "Moje čisto osebno mnenje je, da je pravilno, da jim na neki način to vrnemo. Da jim damo nazaj, kar jim v resnici pripada. Če gledamo zahodni svet kot svet, kjer je hrane mnogo preveč, kjer porabimo mnogo več energije, kot je človek potrebuje, potem v resnici na to (prihod prebežnikov, op. a.) gledam kot na lepo priložnost. Super. Novi ljudje bodo prišli. Mogoče bomo lahko z njimi delili, pa bo bolj pravično razdeljeno," razmišlja sogovornik.

Kar zadeva strah pred "napadom" na evropsko krščanstvo pa pravi: "Na to gledam celo kot na izziv, ker če je katoliška vera pristna, če mi res izhajamo iz nauka, ki ga uči Kristus, da nam je poslal Svetega Duha, ki v nas živi in v nas deluje, potem v resnici s svojim življenjem lahko pričujemo, da je ta vera nekaj lepega. In mogoče bo prihod kakšne skupine ljudi kakšne druge vere, ki svojo vero zelo živo živijo – ker se mi zdi, da pri katoličanih velikokrat ni videti, da bi jo živeli živo – izziv, da katoličani to, kar živimo, vzamemo zares. In če Bog hoče … Drugim pokažemo našo vero, kot je. In jo bodo drugi morda sprejeli. Če pa to ni pravilno, naj se zgodi Božja volja," je prepričan.

Predsodek: Katoličan, ki sledi veri, vedno "nastavi tudi drugo lice."

"Ali dober katoličan vedno nastavi drugo lice? Ja, verjamem, da ta, ki res živi Kristusov nauk, sebe da popolnoma. Pač iz zgleda, ki nam ga daje Kristus, ampak mislim, da je to neizmerno težko živeti, sploh skozi človeške oči, ampak če pa nam da Bog to milost, da razumemo, kaj nas Kristus uči, potem pa gotovo. Nastavi levo lice, ja," pravi Gašper.

Vabljeni k branju tudi drugih prispevkov iz serije Predsodki!