"Odločitev za upor je velika odločitev! Takrat, leta 1941, je bil slovenski narod pred tem, da ga izbrišejo," je za MMC ob prazničnem dnevu upora proti okupatorju dejala Judita Podgornik Zaletelj, ki kot konservatorka na Zavodu za kulturno dediščino Slovenije skrbi za Bazo 20, ki je bila "glavno mesto" odporniške Slovenije med 2. svetovno vojno.

Sorodna novica "Na strpnejšo prihodnost, v upanju, da se zgodovina nikoli ne bi ponovila"

Sorodna novica Klakočar Zupančič: Resnično svobodni smo le takrat, ko v človeku prepoznamo samo človeka

Na bazi so delali in živeli člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte (IO OF) Josip Vidmar, Edvard Kocbek, Josip Rus in drugi, člani Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije (CK KPS) Boris Kidrič, Zdenka Kidrič, Ivan Maček. Tu je ustvarjal slikar Božidar Jakac, delali so člani znanstvenega inštituta, med njimi zgodovinarja Franc Zwitter in Janko Jarc. Občasno so prihajali tudi člani Vrhovnega štaba narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in člani AVNOJ-a, tudi njegov predsednik Ivan Ribar, ter člani zavezniških vojaških misij, ki so se na terenu pridružili partizanom, npr. kanadski major William Jones.

Baza 20 je imela tudi svojo elektrarno, ki jo je poganjal Fiatov motor, predelan na lesni plin. Stroj je danes restavriran in ga hrani Dolenjski muzej Novo mesto. Baraka s strojnico je bila edina podkletena, za izolacijo med dva sloja desk pa so nasuli pesek, da ni bilo zgoraj prehrupno. Elektrika sicer ni bila na voljo v vseh barakah, tako da so si drugje morali še naprej pomagati s petrolejkami in svečami.

Vabljeni k branju intervjuja.

Baza 20 je spomenik državnega pomena, v teh dneh praznuje okroglih 80 let od nastanka, zakaj je pomembno ohranjati spomin nanjo?
Gre za edini tovrstni ohranjeni kompleks sedeža vodstva nekega odporniškega gibanja med 2. svetovno vojno v Evropi, zato je izjemnega pomena ne samo za slovensko zgodovino, ampak tudi širše. Dejstvo je, da je bila Baza 20 od spomladi leta 1943 do konca leta 1944 glavno mesto odporniške Slovenije, tukaj je bilo nastanjeno tako vodstvo Osvobodilne fronte (OF) kot Komunistične partije Slovenije (KPS), sem so prihajali predstavniki AVNOJ-a, predstavniki tujih vojaških misij, tu so se zadrževali pomembni umetniki, ustvarjalci, člani različnih komisij. Ne moremo ravno govoriti, da so se tukaj zgodili prelomni dogodki, zborovanja, predvsem so se pripravljali dokumenti, npr. dokumenti za Kočevski zbor (1.–3. oktober 1943), zasedanje SNOS-a februarja 1944 v Črnomlju (Slovenski narodnoosvobodilni svet), s čimer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti. Prav tako je Baza 20 povezana s sprejetjem sklepa o priključitvi Primorske k Sloveniji, ki je bila del Kraljevine Italije, ni bila del Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji. Po kapitulaciji Italije je s Primorske z italijanskim letalom in pilotom Italijanom, ki se je pridružil slovenskim partizanom, priletel dr. Aleš Bebler. Predlagal je priključitev Primorske k Sloveniji, kar so na bazi sprejeli, odločitev pa potem potrdili na Kočevskem zboru. Temelji slovenske državnosti so se postavljali tukaj, vse to pa se je razvijalo naprej do leta 1991, ko smo končno dobili samostojno Slovenijo. Zato je baza izrednega pomena za našo zgodovino in jo je vredno ohranjati in o njej tudi govoriti.

Kdo so bili dekleta in fantje, ki so postavili Bazo 20, od kod, kdaj in zakaj so prišli prav sem?
V Kočevskem rogu so bili že prej, in sicer v zahodnem delu proti Kočevju, a so se potem med veliko italijansko ofenzivo proti partizanom (16. julij–4. november 1942), ko so Italijani dobesedno prečesali cel Kočevski rog, umaknili večinoma v Polhograjske Dolomite. Tam so preživeli zimo in se spomladi odločili, da se vrnejo na Dolenjsko. Izbrali so točko, kjer je bilo partizansko taborišče, ki med ofenzivo ni bilo uničeno. Domnevali so, da Italijani tukaj med ofenzivno niso bili, da tega področja ne poznajo, zato so se odločili, prav tukaj postaviti skrito naselje, kamor se bo lahko vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja vselilo. Tako so leta 1943 že v aprilu postavili nizko in dolgo barako, ki je bila izgrajena na dnu vrtače iz brun. Ob straneh je imela skupna ležišča, na sredini pa mizo. Čisto preprosta lesena baraka, kakršne so gradili tudi za partizanske bolnišnice. Imamo podatek, da je prva skupina partizanov v barako prišla 17. aprila 1943. Samo lokacijo naj bi izbrali dr. Pavel Lunaček, ki je gradil skrite bolnišnice, dr. Marijan Brecelj, ki je bil glavni ekonom vodstva OF, in inženir Lojze Rojec, ki je zasnoval videz objektov. Gradila pa je posebna gradbena skupina, ki jo je sestavil arhitekt Rudolf Ganziti. Iz različnih partizanskih enot je vzel ljudi, ki jim je zaupal. Prve barake so bile zelo preproste, iz brun, pozneje pa so si na žagi v dolini pridobili material, deske, novejše barake so bile nato lepše, bolj udobne.

Kakšne ideje so jih vodile, je bil v ospredju boj proti okupatorjem ali komunistična revolucija?
Moje mnenje je, da je bila glavna stvar boj proti okupatorju, to je bilo prvo. Treba je pregnati okupatorja, najprej italijanskega, potem pa še nemškega, hkrati je to bil boj tudi proti fašizmu in nacizmu. Vsekakor so bili tu zraven komunisti, tu je bilo vodstvo centralnega komiteja KPS, slovenski komunisti so bili soustanovitelji OF-a. Dejstvo je, da je slovenski NOB drugačen, kot je to bilo drugje po Jugoslaviji. Mogoče je imela komunistična partija po Dolomitski izjavi (28. februar 1943) res vodilno vlogo, a ves čas so bili prisotni tudi drugi od Sokolov do krščanskih-socialistov, ki so bili ves čas prisotni v partizanskem odporu. Če beremo dnevnik Edvarda Kocbeka v času, ko je živel na Bazi 20, ves čas poudarja boj proti okupatorju. To je bilo njihovo glavno vodilo, da se prežene okupator in osvobodi slovensko ozemlje. Ko sem se v preteklosti pogovarjala še z aktivnimi udeleženci NOB-ja, navadnimi borci, so vsi brez izjeme dejali, da so se pridružili partizanom zato, da bodo pregnali okupatorje. Je pa tudi res, da je marsikdo rekel, da so šli v boj tudi zato, da bodo pozneje boljše živeli. Če je ta želja po boljšem življenju revolucija, pa naj bo, za boljši svet se jim je šlo.

Ima številka 20 kakšen poseben pomen? Zakaj ravno 20?
Nima. V Kočevskem rogu je bilo veliko število baz in zaradi konspiracije, da ne bi sovražnik, če bi se dokopal do kakšnih dokumentov, ugotovil, kje je ta lokacija, so jih enostavno oštevilčili po vrsti, po nastanku, tako je baza dobila številko 20. Najprej je bila to Točka 20, potem pa so jo preimenovali v Bazo 20. Imamo tudi Bazo 21, kjer je bilo nekaj časa vojaško vodstvo, potem imamo na primer celo Bazo 80, bilo jih je veliko. Glavni razlog pa je konspiracija, geografska imena se niso smela uporabljati.

Kje so dobili material za gradnjo barak?
Zaradi konspiracije so morali gradbeni material prinašati od drugje. Sekali so daleč stran, da ni bilo videti, da se tukaj nekaj dogaja. Ogromno debel in materiala je bilo še ohranjenega, ker so v letih 1941 in 1942 sem Italijani pripeljali oglarje in drvarje, in ta material je v Kočevskem rogu v velikih količinah ostal neporabljen, ker so jih partizani že leta 1942 začeli preganjati in jim preprečevali, da bi izkoriščali slovenske gozdove. Veliko stvari so pobrali tudi v zapuščenih kočevarskih vaseh, material pa so dobivali tudi iz doline, na Spreizerjevi žagi v Starih Žagah pri Kočevskih Poljanah.

Kako dobro je bila baza v resnici skrita pred sovražnikovimi očmi, kaj vse so postorili, da je nikoli nihče ni našel?
To je bil eden najpomembnejših vidikov življenja na Bazi 20 – konspiracija! Prve mesece so se sicer precej svobodno sprehajali v dolino in nazaj, npr. v Dolenjske Toplice. Če so Italijani od tam odšli, so potem ponoči prišli partizani. Lokacija baze iz konspirativnih vidikov ni najbolj logično izbrana, saj je čisto na robu Kočevskega roga, zelo blizu večjih naselij, če bi zakurili, bi se zelo lepo videl dim. Po drugi strani pa se je pokazalo, da je bila izbira pravilna, ker tudi okupator ni pričakoval, da so tako blizu roba gozda. Jeseni 1943, ko je bila velika nemška ofenziva, so šli čez cel Kočevski rog in pri tem korakali tik ob Bazi 20. V neposredni bližini baze je bila namreč stara pot, ki se je še vedno uporabljala, in kurir, ko je npr. nekoga pripeljal do skrivnega vhoda, je potem nadaljeval pot naprej, gaz v snegu se namreč ni smela končati pri vhodu. Nemška četa je tako šla po tej poti gladko mimo vhoda, partizanska varnostna četa, ki je varovala vhod, jih je skrita v pripravljenosti gledala, a Nemci so šli mimo in se šele pozneje razporedili v 'strelce' in začeli prečesavati teren. Niso pričakovali, da je skrivališče lahko tako blizu.

V veliki nemški ofenzivi je torej šlo najbolj 'za las' ...
Tako! Takrat so vse prebivalce evakuirali iz baze, ki je imela štiri podzemne bunkerje. Notri so morali v tišini počakati več dni, imeli so nekaj malega vode in to je bilo to. Niso vedeli, kaj se dogaja, vsi v svojih spominih opisujejo, da je bilo to najhujše. Dokler ni prišel kurir po njih in odprl vrat bunkerja, niso smeli ven.

Kakšen je bil ta skrivni vhod v bazo?
Spustila se je dvižna lestev, po kateri si splezal. Takrat je bil gozd drugačen kot danes, drevesa so zrasla, s te poti, po kateri so šli Nemci, lahko danes pozimi vidimo eno od barak. A takrat so bila drevesa nižja, smreke so imele veje do tal, videti ni bilo ničesar. Lestev je šla čez greben in za smrekami se je nato nadaljevala steza proti bazi, ki je ni bilo mogoče videti, če nisi po lestvi splezal čez. Sem ni mogel priti vsak, tudi visoki funkcionarji ne. Obiskovalec je vedno prišel v spremstvu kurirja ...

So obiskovalcem zavezali oči, da si ne bi zapomnili, kako se pride do skrivne točke, kjer se od nekod spusti lestev?

Tega ne omenjajo, so pa za 20 minut poti hodili dobri dve uri. Tudi danes, ko se voziš po Kočevskem rogu, po dveh, treh križiščih ne veš več, kje si, če ni smerokazov. Vodili so jih okrog in okrog, da so čisto izgubili orientacijo. Če jih je pozneje kdo vprašal, kje je to, so lahko povedali, da je več kot dve uri hoda iz doline.

Vsi so bili zmotno prepričani, da je baza globoko v Kočevskem rogu ...
Seveda! Konspiracija je bila izjemno pomembna. Enak princip je veljal tudi za vse ostale baze in predvsem za partizanske bolnišnice na Kočevskem rogu, ki jih, razen ene, tudi niso nikoli odkrili. Med nemško ofenzivo so namreč našli bolnišnico Pugled in v njej težke ranjence, ki so jih umorili, bolnišnico pa zažgali.

Koliko partizanskih bolnišnic je skrival Kočevski rog?
Tukaj je deloval cel sklop partizanskih bolnišnic, imenovale so se Centralna vojna partizanska bolnišnica, delovalo je več kot 20 različnih bolnišnic, a ne čisto ves čas. Odpirale so se tudi po potrebi, če je bila v teku kakšna ofenziva, da se je pričakovalo več ranjencev. Ko so se ranjenci pozdravili, pa so bolnišnico spet zaprli. Bile so tudi specializirane, vsaka je imela svojo posebno dejavnost, obstajala je celo porodnišnica, kjer so partizanke rodile otroke, tako da ima kar nekaj ljudi v rojstnem listu zapisan kraj rojstva Kočevski rog. Porodnišnica je bila v bolnišnici Spodnji Hrastnik, a žal ni ohranjena. Ohranjeni sta zgolj dve, in sicer Jelendol, ki je zelo blizu Bazi 20 in pa bolnišnica Zgornji Hrastnik, kjer je deloval dr. Janez Milčinski, ki je tudi najbolj zaslužen, da se je ohranila po vojni.

Življenje tu verjetno ni bilo lahko. Kako je potekal dan, kje so dobili hrano, vodo in druge osnovne potrebščine?
Za hrano je skrbel intendant, imeli so svojo kuharico, ki je prišla z njimi iz Polhograjskih Dolomitov. Bilo je zelo različno, Makso Šnuderl piše, da je bilo po kapitulaciji Italije vsega na razpolago v izobilju. Kosilo je vsebovalo od juhe do pečenke in krompirja, kakšen mesec pozneje, ko je bila nemška ofenziva, pa je mogoče vsak dobil zgolj dva krompirja na dan. Vse so jim iz doline prinašali, in ko je bilo nevarno, ni šlo. Največji problem pa je bila voda. Kočevski rog je kraški svet, kjer ni površinskih voda, umivati so se morali pri studencu veliko nižje, vedno je obstajala nevarnost, da jih tam pričaka zaseda. Velike probleme so imeli z ušmi, ker ni bilo prave higiene. Pa tudi drva! Sredi gozda so bili, a so morali daleč odhajati po les, da so lahko kurili. Kot sem že omenila, v neposredni bližini baze se ni smelo posekati ničesar. Drugače pa so se ogromno pogovarjali, debatirali, načrtovali in srečevali z vsemi, ki so prihajali sem gor. To je bilo bistvo življenja na bazi.

Lahko izberete eno od zanimivih anekdot, ki so se pripetile?
Eno zanimivo je Kocbek zelo natančno popisal v svojem dnevniku. Zgodilo se je spomladi 1943. Najprej je bila zgrajena prva baraka, kjer so bili vsi nastanjeni skupaj, nato pa je bila zgrajena še druga baraka, v kateri je prebivalo partijsko vodstvo. Druga je bila precej oddaljena od prve in en večer so partijci odšli spat v svojo barko, Ivan Matija – Maček pa se je zaklepetal in ostal malo dlje. Ko je sam odšel proti partijski baraki, se je v meglenem in deževnem vremenu izgubil, krožil je in krožil po gozdu, nato pa začel streljati v zrak, da bi nekoga priklical na pomoč. Izkazalo se je, da je streljal čisto v bližini prve barake, da je torej naredil par krogov po gozdu in obupal praktično tam, od koder se je podal na pot. Nekdo iz prve barake se mu je nato pridružil in mu pomagal najti partijsko barako. V barakah se ni smela videti luč, poti še niso bile shojene, in dejansko se v tem gozdu zelo hitro izgubiš.

Kaj so počeli v agitprop baraki s številko 10?
Pisali so članke, šlo je bolj za ta novinarski del. Na bazi so imeli svojo radijsko postajo, poslušali so poročila iz Londona, iz Moskve o dnevnem stanju na frontah. Pripravljali so poročila in jih pošiljali v tiskarno, kjer so tiskali partizanska glasila, da so šle informacije naprej med partizane pa tudi med civilno prebivalstvo. Poročila, ki so jih sestavljali, so bila precej aktualna. Seveda pa so izvajali tudi propagando za svojo stran, naj se ljudje priključijo NOB-ju, tudi to je en del tega boja.

V Kocbekovih spominih lahko preberemo, da je bil na vratih barake 10 listek, ki je svaril, da vstopaš v Dantejev pekel ...
Da, to je nekdo napisal, da moraš paziti, kaj govoriš v tistem prostoru, ker nikoli ne veš, kaj bodo potem napisali. Želeli so si popestriti dan, kolikor toliko normalno živeti v tistih razmerah, se pošaliti.

Je bila baza aktivna do konca 2. svetovne vojne?
Baza je bila izpraznjena konec leta 1944, ko so se še zadnji prebivalci preselili v Belo krajino, kjer je bilo osvobojeno ozemlje, predvsem v Črnomelj. Še vedno pa je ostala v ilegali, ker niso vedeli, ali bodo objekte še potrebovali. Če bi prišlo do vdora sovražnika v Belo krajino, bi se lahko umaknili nazaj.

Je za ohranjanje Baze 20 ustrezno poskrbljeno?
Za Bazo 20 skrbimo že od leta 1946 dalje, takrat so pod nadzorom republiškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine za bazo skrbeli gozdarji. Od leta 1994 pa je bila skrb prenesena na novomeški zavod za varstvo kulturne dediščine in Dolenjski muzej v Novem mestu, vse financiranje obnove pa je prevzelo ministrstvo za kulturo, ki je do leta 2014 redno namenjalo sredstva. Vsi objekti so se prenovili in tudi za muzejsko prezentacijo je bilo poskrbljeno. Zdaj pa je prevzela upravljanje družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) iz Kočevja, ki je namenila precejšnja sredstva za prenovo objektov.

Sorodna novica Ob dnevu upora: Iz naroda hlapcev smo vstopili v krog suverenih narodov

Zakaj so danes barake črne?

To je posledica odločitve iz 50. let, ko so za zaščito lesa uporabili kar staro strojno olje. Danes, ko nadomeščamo dotrajan les, ga ne barvamo več in ta zelo hitro posivi, tako se prvotna barva objektov vrača. V 60. letih so poskrbeli, da so objekte malo dvignili in jih podzidali s kamnom, tako ne prihaja do neposrednega stika z zemljo, do gnitja in propada lesa prihaja pozneje.

Kaj je največji izziv pri restavratorskih delih?
Predvsem ohranjanje avtentične podobe objektov. Težko je dobiti izvajalca, ki je pripravljen delati počasi, natančno z zamenjavo samo dotrajanih delov. Najlažje in najceneje bi bilo barako podreti in narediti novo, samo potem to ni več to. Želimo ohranjati avtentičnost izgleda in materialov, še posebej v notranjosti barak, ki so veliki meri ostale povsem avtentične.

Zakaj se splača na izlet priti prav sem?
V dolini je bila megla, tema, ob 8. uri sem bila gor, sonce, jasno nebo! Spomladanski gozd z nežno zeleno barvo, čudovito, lep sprehod in urejene poti, ob tem spoznamo še pomembno kulturno dediščino. Občina Dolenjske Toplice je pripravila tudi posebno pot z digitalnimi vsebinami. Lep sprehod je tudi od baze do partizanske bolnišnice Jelendol, pol ure po lepi urejeni poti. Lep spomladanski izlet, tudi v poletnih vročih dneh, ko je prijetno hladno v gozdu, da ne govorim o čudovitih jesenskih barvah. Bogata naravna in kulturna dediščina v vseh letnih časih.

Sorodna novica Guštin: "Ne en, ne drugi, ne tretji okupator ni želel imeti Slovencev"

Povojna Evropa je bila zgrajena na antifašizmu ljudi, ki so se uprli okupatorjem, se vrednote antifašizma počasi izgubljajo?
Mogoče se pri nas preveč pozablja, da smo mi bili takrat del zavezniške Evrope, ki se je borila proti nacizmu in fašizmu. NOB v Sloveniji in Jugoslaviji je bil del te zavezniške vojske, predstavnik zaveznikov v bazi je bil major William Jones. Pri Titu (Josip Broz - Tito) v Drvarju je bil med samim desantom sin angleškega premierja Churchilla (Winston Churchill). To se kar pozablja, Evropa temelji na tem, ta boj proti fašizmu in nacizmu je treba bolj poudariti. Takrat smo bili del enotnega boja Evrope in sveta!

Mogoče še praznična misel za konec?
Odločitev za upor je velika odločitev! Takrat leta 1941 je bil slovenski narod pred tem, da ga izbrišejo. Italijani na Primorskem so pred tem že desetletja poitalijančevali, prepovedali slovensko besedo, če ne bi bilo odpora, bi enako naredili tudi v Ljubljanski pokrajini. Da ne govorimo o Nemcih, ki so takoj uvedli nemške šole. Cilj je bil uničenje našega naroda, in če ne bi prišlo do upora, se verjetno midva danes ne bi pogovarjala v slovenščini.