Veliki šmaren je največji Marijin cerkveni praznik. Foto: Pixabay

Katoliški in pravoslavni kristjani 15. avgusta obhajajo največji Marijin cerkveni praznik, praznik njenega vnebovzetja ali veliki šmaren. Po Sloveniji je Mariji posvečenih nešteto cerkva in majhnih obpotnih kapelic, do katerih na ta dan romajo verniki, kar priča, da je praznik v verskem izročilu globoko zakoreninjen. Največ vernikov se vsako leto zbere na Brezjah na Gorenjskem.

Z romanjem se spomnimo Marije kot matere, zavetnice, priprošnjice, ob njej pa hkrati zremo tudi v naš cilj. Življenje lahko razumemo kot romanje, katerega cilj je pri Bogu. Marija ga je že dosegla, mi smo še na poti.

O romanju skozi življenje

Ko starejše generacije modro ugotavljajo, da moderni svet drvi v duhovno krizo in propad moralnih vrednot, je to pogosto posledica nostalgičnega pogleda v preteklost, ko so bili sami mladi in je bil svet mnogo "lepši in boljši". "Nekaj te nostalgije je gotovo prisotne, saj je že svetopisemski človek hrepenel po dobrih starih časih, ko so bili egiptovski lonci polni mesa," je dejal Matjaž Celarc s Teološke fakultete, ki je aktiven tudi kot duhovnik ljubljanske nadškofije.

Katera je tista skrivnost, ki jo kristjani obhajajo na praznik Marijinega vnebovzetja?
Praznik Marijinega vnebovzetja predstavlja versko resnico, da je bila Marija ob izteku svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebo. Marija, ustvarjeno bitje, daje življenje Stvarniku samemu, zato ne more biti podvržena propadanju telesa, kot bi sicer bila kot človek. Ravno zato ta praznik pomeni veselje nad življenjem in za kristjana pogled na naš skupni cilj pri Bogu. Praznik je poleg vnebovzetja poimenovan kot Marijino zaspanje ali Marijin prehod. V slovenski tradiciji sta bili prisotni dve imeni, in sicer veliki šmaren ter velika maša. Praznovanje praznika je tudi v različnih krščanskih tradicijah od vsega začetka postavljeno na 15. avgust. Veliki šmaren je poleg praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga obhajamo 8. decembra, največji Marijin praznik. Če na eni strani praznik Marijinega brezmadežnega spočetja zaznamuje začetek Marijinega življenja, pa praznik vnebovzetja zaznamuje njen konec. Češčenje Marije, kar izrazita oba praznika, je bilo povzdignjeno z verskima resnicama: dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju je razglasil papež Pij IX. leta 1854, dogmo o Marijinem vnebovzetju pa je potrdil Pij XII. leta 1950.

Moderni človek čuti lakoto in žejo po duhovnosti, je prepričan Matjaž Celarc. Foto: Osebni arhiv Matjaža Celarca

Kakšno mesto zaseda Marija pri slovenskih vernikih?
Pri Slovencih ima češčenje Marije prav posebno mesto. O tem priča veliko Marijinih romarskih svetišč po Sloveniji, h katerim so se stekale trume romarjev. Če imenujemo zgolj glavna škofijska središča: Brezje, Sveta Gora, Ptujska Gora, Zaplaz, Petrovče, Turnišče. Verniki Marijo pojmujemo kot mater, zavetnico, pomočnico in priprošnjico. Romarski duh je nedvomno povezan s češčenjem Marije in zaznamuje duhovnost slovenskega naroda. Tako še dandanes verniki romajo peš k romarskim središčem, recimo na Brezje ali pa k Novi Štifti pri Gornjem Gradu, kamor se vsako leto podajo na večdnevno peš romanje župljani župnije Zagorje.

Romanje je torej v središču samega praznika ...
To je en vidik. Z romanjem se spomnimo Marije kot matere, zavetnice, priprošnjice, ob njej pa hkrati zremo tudi v naš cilj. Življenje lahko razumemo kot romanje, katerega cilj je pri Bogu. Marija ga je že dosegla, mi smo še na poti.

Kakšen zgled je lahko Marija za moderno, emancipirano žensko?
Gre za žensko, ki je zelo močna kljub težkim preizkušnjam. Moč svoje ženstvenosti in materinstva črpa v zaupanju Bogu. Marija je mati in darovalka življenja. To se kaže v njenem odnosu do Jezusa. Vedno mu stoji ob strani, ga posluša kot njegova učenka, a ga spremlja do konca, do smrti na križu. Nato s svojo navzočnostjo krepi vero njegovih učencev. S tem je zgled za sodobno žensko, saj predstavlja trdno, močno osebnost, ki je odkrila svoje poslanstvo in mu ostane zvesta do konca.

Bog je mrtev, če ga človek ne spusti v svoj svet. A vsakokrat ko življenje pokaže zobe, se človek zave, da sam ne more razrešiti situacije. Lahko reče, da je vse skupaj en kup nesmisla, ali pa prepozna svojo končnost in se začne odpirati presežnemu.

O nesmislu in končnosti

Marijino vnebovzetje je uradna Cerkev v dogmo zapisala šele leta 1950. Kako daleč nazaj segajo njegovi začetki?
Češčenje Marije je prisotno od začetka krščanstva, od apostolskih časov, kar razberemo v Svetem pismu. V Apostolskih delih izvemo, kako Marija sredi apostolov moli v pričakovanju Svetega Duha. Marija je prisotna v svetopisemskem izročilu. Res je, da Sveto pismo ne poroča neposredno o njenem zaspanju ali pa prehodu v nebesa, vendar pa knjiga Razodetja govori o ženi, ki je sredi preizkušnje obdana z nebeško slavo. Cerkvena tradicija je v Svetem pismu vedno bolj prepoznavala posebno mesto in vlogo Marije. Tako jo je prepoznala kot nosilko, mater Boga – bogorodico. V 4. in 5. stoletju v verski zavesti duhovnih piscev že najdemo prepričanje o Marijinem slavnem prehodu v nebo. Takšna pisca sta bila Efrem Sirski ali pa Timotej iz Jeruzalema. V bogoslužni oz. liturgični tradiciji se je praznik razvijal tako na Vzhodu kot na Zahodu, datum pa je bil postavljen na 15. avgust. V 7. in 8. stoletju na ta dan že najdemo obhajanje praznika. Iz obdobja Karla Velikega najdemo poročilo, kako papež Hadrijan I. izroča obrednik, v katerem je omenjen praznik Marijinega vnebovzetja. Znotraj cerkvene tradicije sta se oblikovali dve inačici praznika z nekoliko različnimi poudarki. V vzhodni Cerkvi praznujejo Marijino zaspanje – dormitio; tako jo tudi upodabljajo, vidimo jo, kako spi. Na drugi strani pa zahodna cerkvena tradicija poudari Marijin prehod – vnebovzetje; velikokrat je upodobljen krog apostolov, ki so zbrani okrog praznega groba, v katerem je le cvetje. Marija je medtem že v nebeški slavi, okronana s strani Jezusa in Boga Očeta.

Zavest o Marijinem vnebovzetju je bila v krščanskem verskem čutu od apostolskih časov vedno prisotna, to je eden največjih in najstarejših praznikov. Foto: Pixabay

Papeški mlini so pregovorno počasni. Zakaj so tako dolgo čakali, preden je papež razglasil vnebovzetje za versko resnico?
Zavest o Marijinem vnebovzetju je bila v krščanskem verskem čutu ves čas prisotna, vse je čakalo in hrepenelo po tem, da bi dejansko to, kar se je v praksi bogoslužja že obhajalo, zapisali kot versko resnico. V katoliških krogih so že v 18. stoletju prosili, da bi prišlo do razglasitve. K temu so spodbujali verniki, teologi in tudi škofje. To se je končno zgodilo 1. novembra 1950. Zakaj ravno takrat? Dvajseto stoletje je prineslo razmah ateističnega materializma, divjali sta dve svetovni vojni in pojavili so se totalitarni režimi ter pokazali svoja grozodejstva. Na površje sta prišla človeška krutost in obup. Omenjena dogma je poskušala postaviti človeka onkraj krute danosti in gole materije. Ravno Marijino vnebovzetje simbolizira človekovo presežnost. Ona je prva, ki nam pokaže, da človekov cilj ni minljivost življenja, temveč da človeka čaka prehod k večnosti. To velja za vse kristjane in ne nazadnje tudi za vse ljudi.

Vera mi daje zaupanje in veselje do življenja ter moč v trenutkih, ko se mi zdi, da je težko, da gre vse narobe. V veri se zaveš, da obstaja nekdo, ki bedi nad tabo in je tvoj Oče. Ne nazadnje vera v Boga zame pomeni, da naše rojstvo ni nesmiselno naključje in da se naše življenje ne konča s smrtjo, pač pa da smo ustvarjeni za nekaj več, za večnost.

O veri

Da je moderni svet 21. stoletja zašel v duhovno krizo, pogosto slišimo - kako vi gledate na to?
Moderni človek se je obrnil sam vase, a tudi takrat, ko pravi, da ne potrebuje Boga, vseeno čuti lakoto in žejo po duhovnosti. Duhovnost zato išče v filozofijah z vzhoda in drugje. Kriza duhovnih vrednot je v tem, da se ljudje dojemajo kot središče vsega. Človekoljubnost, solidarnost in empatija so pri ljudeh sicer tudi danes še vedno prisotni in vsakokrat ko odkrivajo človekoljubne vrednote, lahko spoznavajo, da morajo pri zasledovanju višjega cilja iti prek samega sebe.

Se res spopadamo s krizo moralnih vrednot ali gre bolj za nostalgičen pogled starejših, ki se spominjajo "boljših časov", ko je bilo vse lepše in boljše, saj so bili mladi?
Nekaj te nostalgije je gotovo prisotne, saj je že svetopisemski človek hrepenel po dobrih starih časih, ko so bili egiptovski lonci polni mesa. Mladi imajo kot vse generacije pred njimi malce svoje vrednote, želja po iskrenosti in osebnostni integriteti je nedvomno prisotna. Morda je to, kar jim starejši vlivamo kot vrednote, neke vrste komoditeta. Ne nazadnje, "Googlove generacije" smo navajene, da vse dobimo na klik. Tako se je dandanes bistveno težje spopasti s težkimi trenutki v življenju.

Na Brezjah, kjer se vsako leto zbere največ romarjev, bo maševal ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Foto: BoBo

Pogosto je slišati idejo, da je materialistična potrošniška družba izgubila Boga, da je Bog mrtev, pa je pisal že filozof Nietzsche v 19. stoletju. Je res kaj na tem ali je to zgolj še ena floskula?
Bog je mrtev, če ga človek ne spusti v svoj svet. A vsakokrat ko življenje pokaže zobe, se človek zave, da sam ne more razrešiti situacije. Lahko reče, da je vse skupaj en kup nesmisla, ali pa prepozna svojo končnost in se začne odpirati presežnemu. Poleg Nietzscheja imamo tudi Kanta, ki prepoznava v stvarstvu in moralnem ustroju človeka presežnost. Kant v vsako moralno delovanje a priori postavlja Boga. Sodobni človek, tudi če ne pomisli na Boga, opaža, da so stvari, ki ga presegajo in dajejo smisel življenju.

Kaj za vas osebno pomeni vera v Boga?
Vera mi daje zaupanje in veselje do življenja ter moč v trenutkih, ko se mi zdi, da je težko, da gre vse narobe. V veri se zaveš, da obstaja nekdo, ki bedi nad tabo in je tvoj Oče. Ne nazadnje vera v Boga zame pomeni, da naše rojstvo ni nesmiselno naključje in da se naše življenje ne konča s smrtjo, pač pa da smo ustvarjeni za nekaj več, za večnost.

Mogoče še želja ob prazniku tako vernikom kot tudi vsem ljudem?
Praznik Marijinega vnebovzetja pomeni veselje in hvaležnost za življenje, ki ga prejemamo, obenem pa tudi pogled na naš cilj življenja v polnosti. Zato vernikom želim lepo obhajanje tega upanja, v domači župniji ali pa romarskemu središču. Vsem ljudem dobre volje pa želim, da bi se resnično veselili podarjenosti življenja.