"Gospa, tega se ne splača popravljati. Raje vzemite novega, imamo ravno super akcijo!" Nekako tako je zvenel stavek prodajalke pri enem največjih mobilnih operaterjev, pri katerem imam sklenjeno naročnino in dve leti vezave za mobilni telefon. Ko mi je iz rok padel na pločnik in se je steklo razpočilo po celi površini, je bil star točno eno leto. "Odplačati morate še 120 evrov, to je približno toliko, kot stane menjava stekla. Ne splača se, bolje, da vzamete novega," je bila iskreno prepričana prodajalka in skoraj bi prepričala še mene.

Razbito steklo na telefonu. Foto: Mobistekla
Razbito steklo na telefonu. Foto: Mobistekla

Odločila sem se, da malo premislim in pridobim še drugo mnenje. Nekoliko me je ujezilo, da ničesar več ni mogoče popraviti. Malo pred tem smo namreč z družino v popravilo k proizvajalcu peljali star sesalec. "Treba bi bilo zamenjati cev, ki stane 200 evrov, to se ne izplača, za ta denar dobite nov sesalec." Za diagnostiko smo plačali 15 evrov. Da nam ne bi še česa zaračunali, smo se le v mislih spraševali, iz česa je ta cev, ki stane 200 evrov, in se za popravilo nismo odločili.

"Vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš"

"Če bi se vam razbilo steklo na pametnem telefonu, bi ga zamenjali?" sem vprašala Gajo Brecelj, direktorico Umanotere. "Zagotovo bi šla na servis in se pozanimala, kakšne so možnosti," je pojasnila in mi ponudila konkreten primer: "Telefon mi je iz žepa padel v stranišče. A danes so vsi telefoni narejeni tako, da ga ne moreš sam razstaviti in posušiti. Odpreti ga ne morejo niti v prodajalni, kjer si ga kupil, zato sem poiskala servis, kjer so mi telefon lahko odprli. Rekli so mi, da mi ničesar ne garantirajo. Vseeno sem jih prosila, naj mi telefon posušijo in popravijo. Telefon je potem delal še tri leta, čeprav so me vsi odvračali od popravila. Vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš."

"V ozadju je zelo močna marketinška ideja. Na tržišče vsako leto pride nov telefon, ki ga vsi hočejo imeti. Potem so tu še aplikacije, ki na starejših telefonih ne delujejo, kar spet prisili človeka, da si kupi nov telefon. Celoten ustroj deluje v to smer," je še dejala.

Brecljeva je v septembru vodila delavnico z naslovom Komu zvoni? Življenje in smrt pametnega telefona. "V vsakem telefonu – ni pomembno, ali je pametni ali ne, je ogromno redkih surovin, ki se pridobivajo iz vseh koncev sveta v zelo slabih delavskih pogojih in z veliko obremenitvami za okolje," je opozorila. Vsakič, ko prenehamo uporabljati star telefon, gredo te surovine iz obtoka in jih moramo znova pridobiti iz okolja. S podaljševanjem življenjske dobe telefona oziroma s popravili pa surovine vsaj "obdržimo znotraj surovinskega toka".

Kar 80 odstotkov snovi, ki so v pametnem telefonu, bi lahko reciklirali, a ljudje svojo staro napravo ob nakupu nove redko vrnejo. Zato je pravilno recikliranih le nekaj odstotkov telefonov. "Ko je res nujno kupiti nov telefon, je ključno, da ljudje razumejo, zakaj je treba star telefon vrniti nazaj k proizvajalcu. Pustiti ga v predalu je najslabša odločitev," pojasni Brecljeva. Telefon lahko nesemo na odlagališče in ga odložimo v pravilen zbiralnik, lahko pa ga pustimo kar v trgovini, v kateri smo ga kupili. "Trgovine morajo po zakonu brezplačno prevzeti odsluženo napravo," še opozori.

Razstavljen pametni telefon med menjavo stekla in zaslona. Foto: Mobistekla
Razstavljen pametni telefon med menjavo stekla in zaslona. Foto: Mobistekla

Kako pogosto menjati telefon?

Trgovini, kjer prodajajo telefone, je v interesu, da kupite nov telefon, mi reče Mitja Gradišar, vodja servisa v podjetju Mobistekla, ko mu povem, da so mi pri svojem operaterju odsvetovali menjavo stekla in mi priporočili nakup novega telefona. "Nabavna cena tega telefona je med 250 in 300 evrov, popravilo bo stalo okoli 70 evrov, to je tretjina cene. Če telefon dobro deluje, imamo na njem vse podatke, smo nanj navajeni, ne vidim, zakaj se popravilo ne bi izplačalo."

Servis, ki je odprt slabih pet let, ima vedno več strank, popravijo okoli 40 telefonov na dan. "Rekel bi, da se vedno več ljudi odloči za popravilo tudi zato, ker so cene nekaterih telefonov zelo visoke. Hkrati je vedno več telefonov steklenih spredaj in zadaj, zasloni pa so bolj občutljivi na udarce, zato se vedno več telefonov razbije in posledično popravlja."

A tudi če telefon vmes popravimo, na tihem velja, da ga moramo zaradi "zastarelosti" zamenjati po dveh letih. V tem obdobju običajno poteče vezava, hkrati pa napreduje tudi tehnologija in star telefon hitro ni več kos novim aplikacijam. "Tehnologija gre naprej, a spet ne tako hitro, kot govorijo proizvajalci novih telefonov. Aplikacije so vedno bolj zahtevne, to drži, a telefon srednjega razreda nekoga, ki ni "heavy user", zdrži najmanj dve leti brez težav. Splača se tudi pogledati, kaj vse imamo na telefonu naloženo in nam teče v ozadju, ter očistiti sistem. Potem bo telefon lahko spet dobro deloval," svetuje Gradišar.

Na popravilo potrošniki najpogosteje pomislimo pri večjih in bolj vrednih predmetih, kot so avtomobil, boljša kolesa, dražji gospodinjski aparati. V teh primerih je namreč plačilo za opravljeno delo in nadomestni del še vedno bistveno cenejše kot nakup novega. Obratno pa je seveda pri cenejših izdelkih, kot so mali gospodinjski aparati, pa tudi pri popravilih oblačil ali čevljev.

Helena Nieboer, Ekologi brez meja

Štiri vrste zastarelosti

Za nakup nečesa novega se, če prej ne pride do okvare, običajno odločimo zaradi zastarelosti izdelka. Kot nam je pojasnila Helena Neiboer z Ekologov brez meja, ločimo štiri vrste zastarelosti. Prva je materialna zastarelost, torej hitra obraba običajno slabih materialov. Druga je funkcionalna zastarelost, ki jo srečamo pri mobilnih telefonih in računalniški opremi, gre torej za nezdružljivost programske ali strojne opreme. Tretja je psihološka zastarelost oziroma želja potrošnika po novem izdelku kljub neoporečnosti obstoječega. Četrta pa je ekonomska zastarelost, s katero se bomo srečali pri čevljarju. Gre za to, da je izdelek v osnovi prepoceni, da bi bilo popravilo še ekonomsko upravičeno.

Pri čevljarju

"Čevljarstvo kot poklic zamira. Čevlji so vse cenejši in cenejši. Ker čevelj stane 10, 20 evrov, ga ljudje preprosto vržejo stran in si kupijo novega. Še deset let nazaj je bilo več kot 100 odstotkov več popravil, kot jih je zdaj," prijazno pojasni čevljar, ki ima delavnico v središču Ljubljane, a želi ostati neimenovan, da mu izpostavljanje ne nakoplje še dodatnih težav. Na vprašanje, ali ima dovolj posla, odgovori: "Trenutno je še za preživeti, ko pa enkrat ne bo več tako, je edino smiselno zapreti."

Pokažem mu leto dni stare čevlje, ki so na pogled že kar zdelani. Usnje je spraskano, podplat na peti pa že precej zlizan. "Ta čevelj je stal 70 evrov. Je to kakovosten čevelj?" ga vprašam. "Zgoraj je usnje in je kakovostno, a če pogledate notranjost, je podložena z umetnim materialom. To ne pomeni, da čevelj ne diha, a se ta podloga hitro uniči. Ni več taka, kot bi morala biti," mi pokaže in res je že precej natrgana.

Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul
Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul

Pri čevljih cena ni več merilo kakovosti

Nato ga vprašam, kako drag čevelj bi morala kupiti, da bi bila lahko prepričana, da je kakovosten. "Ah, cena že davno ni več merilo kakovosti. Lahko je zelo visoka samo zaradi dizajnerskega imena, čevelj pa ni nujno kakovosten." Pokaže mi skoraj nenošen čevelj znamke zelo priljubljenega oblikovalca, ki je stal vsaj 100, če ne 200 evrov. Podplat je popolnoma odstopil. "Vse to je proizvedeno na Kitajskem," mi pojasni.

Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul
Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul

Nato se osredotoči na podplate mojih čevljev. "Včasih so bili podplati gumijasti, danes so iz poliuretana. Kakovosti tega materiala pa so precej različne, nekatere variante celo zelo drsijo." Tak podplat se precej hitreje obrabi kot dobra guma, mi pojasni. Zato trenutno čevljarju to tudi prinese največ dela. "Največ je lepljenja," pravi, a ne le krpanja podplatov, tudi lepljenja zgornjega dela čevlja na podplat. "Nova lepila ne zdržijo več dolgo, okoli dve leti. Tudi če čevlja ne nosimo, lepilo izgine, čeprav imamo razvito ne vem kakšno tehnologijo," se čudi čevljar.

Preden grem, mi še pove, da bom na popravilo čakala štiri dni, cena bo skupaj z voskanjem usnja okoli 10 evrov. "Dobim kakšen listek?" ga vprašam. "Ah, ne. Saj sem tako ali tako sam." Stranke in njihove čevlje si očitno zapomni. Nato se usede za svoj stari šivalni stroj. "Tudi šivalni stroji, stari 60, 70 let še vedno delajo. Novi imajo nemehanske prenose in na njih ni mogoče šivati različnih debelin materiala. Na stare pa je mogoče zašiti tudi debelejše kose," namigne na to, da je tudi tehnika, podobno kot čevlji, danes manj trpežna in manj univerzalna.

Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul
Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul

Če proizvajalci namerno ustvarijo pogoje za krajšo življenjsko dobo, govorimo o načrtovani zastarelosti. Dejstvo je, da naprave vedno hitreje menjujemo in se tudi njihova življenjska doba krajša. A enoznačnega odgovora in dokazov, da so aparature sprogramirane tako, da se po določenem času pokvarijo, med strokovnjaki, proizvajalci, znanstveniki in mediji ni.

Katja Sreš, Ekologi brez meja

Pralni stroj, ki stane 250 evrov, je kot lesen "šporhet"

Marjan Podjed je samostojni podjetnik in se s popravili bele tehnike ukvarja že dobrih 35 let. Na vprašanje, ali se bela tehnika danes res bolj kvari kot včasih, odgovori pritrdilno, a pogostejše okvare pripiše predvsem višjim obremenitvam aparatov. "Včasih smo dali v pralne stroje tri ali štiri kilograme perila, potem smo prišli na pet kilogramov, zdaj pa imamo stroje, ki operejo po devet kilogramov. Prav tako so imeli stroji včasih centrifugo s 350 do 400 obrati na minuto. S kolektorskim motorjem se je centrifuga zvišala do 1200 obratov. Zdaj so obodne sile že tako velike, da ni čudno, da se kaj pokvari."

Za razliko od čevljarja Podjed prisega na cenovni razred aparata. "Če je stroj stal od 250 do 300 evrov, mu jaz pravim leseni "šporhet". Ne morete pričakovati enake kakovosti pri stroju za 200 evrov kot pri stroju za 800 evrov. Meja se vrti pri okoli 500 evrih, da lahko rečemo, da je to 'stroj'." Ljudje, ki kupijo poceni stroj, se ob okvari tudi hitro odločijo za novega, doda Podjed. "Če pa je stroj višjega cenovnega razreda, potem se odločijo za popravilo."

Nenavaden vijak na sušilcu za lase. Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul
Nenavaden vijak na sušilcu za lase. Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul

Za konec mu potožim še o sušilcu za lase, ki se mi je poleg sesalca, telefona in čevljev prav tako pokvaril. V sušilec mi je potegnilo lase in odtlej je ob uporabi smrdel po zažganem. Doma smo ga hoteli razstaviti in očistiti, a ni šlo. Vijak je imel ugrez, podoben na sredi prekinjeni črki I, zato ga z navadnim ali križnim izvijačem nismo mogli izviti. In spet se je vrnila stara mantra: Zakaj bi se trudili, če lahko kupimo novega za manj kot 20 evrov?

Podjed pravi, da imajo vsi mali gospodinjski aparati tovrstne vijake in da gre za neke vrste varovalo. "To je zato, da v elektroniko ne posega vsakdo, ki ima pet minut časa, saj bi lahko naredil tudi kakšno neumnost. Znotraj so grelci, če kaj ne dela tako, kot bi moralo, lahko pride tudi do požara." Čeprav dvomim, da bi ob čiščenju sušilca zažgali hišo, vprašam še, ali vijaki niso povezani z določenimi znamkami, ki zahtevajo popravilo le na pooblaščenem servisu? Podjed mi našteje štiri vrste nasadil pri vijakih: torks, inbus, navadni ali križni. A moj "fen" ni imel nobenega od teh štirih.

Druga znamka sušilca z druge vrste nenavadnim vijakom. Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul
Druga znamka sušilca z druge vrste nenavadnim vijakom. Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul

Ali so zasledili pojav posebnih vijakov, sem vprašala tudi Ekologe brez meja, ki so mi odgovorili, da je ta pojav kar pogost. "Zgodi se tudi, da proizvajalci namesto vijaka uporabijo lepilo, s čimer je onemogočeno popravilo, ne da bi poškodovali izdelek. Proizvajalci na ta način ‘poskrbijo’, da izdelke lahko popravijo le njihovi pooblaščeni serviserji," pojasni Katja Sreš. To seveda pomeni vnovični dobiček za podjetje, hkrati pa so pri pooblaščenih servisih cene popravil višje kot drugje. "Potrošniki so tako prisiljeni, da na tehtnici odločitev med popravilom in nakupom novega izdelka spet izberejo slednjo."

Elektronski odpadki – najhitreje rastoča vrsta odpadkov

Dobro leto dni star sušilec, ki se ga ni dalo odpreti in očistiti, je tako postal odpadek. Odsluženi ali gospodinjski aparati in bela tehnika potrebujejo ločeno obdelavo, zato jih ne smemo odvreči v navadne smeti, ampak v posebne zabojnike za odpadno električno in elektronsko opremo. "Tovrstni izdelki namreč vsebujejo težke kovine in nevarne pline, ki ob nepravilnem ravnanju lahko škodujejo okolju," pojasni Sreševa.

Električni in elektronski odpadki so najhitreje rastoča vrsta odpadkov. Če smo leta 2005 v Evropski uniji pridelali 9 milijonov ton tovrstnih odpadkov, naj bi se do leta 2020 številka povzpela na 12 milijonov ton. "Po podatkih Eurostata na ravni EU-ja recikliramo ali ponovno uporabimo 41 odstotkov odpadne električne in elektronske opreme, v Sloveniji pa le 34 odstotkov. Leta 2018 je tako v Sloveniji nastalo 2134 ton odpadne električne in elektronske opreme," opozori Sreševa.

Evropska unija s smernicami za lažja popravila in ponovno uporabo

Čeprav se trenutno zdi, da je "vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš", je Evropska komisija 30. septembra sprejela ukrepe "eko dizajna", s katerimi naj bi se izboljšali življenjska doba, pogoji za popravilo, ponovna uporaba in recikliranje izdelkov. To velja za hladilnike, pralne in pomivalne stroje, elektronske zaslone, vključno s televizijami, sijalke itd., če naštejemo le tiste, ki so ključni za gospodinjstva. Izdelki bodo tako morali biti v prihodnje lažje popravljivi, da jih ne bo treba prezgodaj metati v smeti.

Nove smernice, ki jih je komisija sprejela v okviru prizadevanj za zmanjšanje ogljičnega odtisa, tako prvič vključujejo zahteve za možnost popravila in recikliranja. Med drugim bodo morali biti nadomestni deli za aparate po prodaji na voljo še najmanj sedem let (za hladilnike) oziroma deset let (za pralne in sušilne stroje).

V tem obdobju bodo morali proizvajalci tudi poskrbeti, da bodo nadomestni deli za pokvarjene aparate dostavljeni v roku 15 delovnih dni. Hkrati pa bodo dolžni zagotoviti, da se deli lahko zamenjajo s široko dostopnimi orodji in pri tem ne pride do trajne poškodbe izdelka. "Proizvajalci bodo morali profesionalnim servisom omogočiti dostop do navodil za popravila," je še pojasnila Sreševa. Ob koncu življenjske dobe pa bo mogoče aparate tudi preprosto reciklirati.

Manj elektrike, ogljikovega dioksida in stroškov za gospodinjstva

Nova pravila za proizvajalce gospodinjskih aparatov naj bi bila uveljavljena leta 2021 in bi morala po oceni komisije skupaj z novimi energijskimi nalepkami prinesti ogromne prihranke pri porabi električne energije in izpustih toplogrednih plinov, je poročal STA. Po teh izračunih bo tako do leta 2030 v EU-ju mogoče prihraniti za 167 milijard kilovatnih ur električne energije na leto. To je približno toliko elektrike, kot je letno porabi Danska, pojasni Sreševa. Prihranek elektrike pa pomeni tudi približno 46 milijonov ton manj ogljikovega dioksida.

S temi ukrepi naj bi tudi evropsko gospodinjstvo prihranilo v povprečju 150 evrov letno. In koliko sem prihranila sama? Za popravilo čevljev in telefona sem skupaj odštela 75 evrov. Če bi kupila nove čevlje in telefon, bi bila hitro ob 400 evrov. Novega sušilca pa iz principa še nisem kupila, počakala bom na takega, ki bo popravljiv s "široko dostopnimi orodji". Lasje se bodo morali še nekaj časa sušiti kar na zraku.