Na junijskem "superreferendumu" bomo državljanke in državljani med drugim odločali o usodi zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki javnosti omejuje dostop do dokumentov nekdanje Službe državne varnosti (SDV), ki vsebujejo podatke s področij obveščevalne ali protiobveščevalne dejavnosti. Svoj pogled na omenjeni zakoni je v intervjuju za MMC razkril zgodovinar Igor Grdina.

Kako je urejen dostop do arhivov tajnih služb nekdanjih komunističnih režimov po Evropi?

Opazno različno. Vse je odvisno od tega, za kaj se v določenem okolju šteje nevednost. V državah s konstruktivnimi vrednotami je vednost moč, nevednost pa nemoč. V deželah s samouničujočimi vrednotami je vednost ravno tako moč, zato pa je nevednost premoč.

Zakaj se je Vzhodna Nemčija odločila, da so arhivi Stasija odprti, Slovenija pa poskuša slediti romunskemu zgledu, kjer ti arhivi niso odprti?

O tem se je odločila Zvezna republika Nemčija, ki je imela za seboj radikalno denacifikacijo. Ta je sprva zajela krepko čez milijon in pol ljudi, pozneje pa se je omejila na nekaj deset tisoč oseb. Na podlagi te izkušnje so v Nemčiji tudi odpiranje arhivov iz dobe marksistične vladavine razumeli kot emancipacijsko, in ne kot eliminacijsko dejanje. Pri nas prevladuje povsem neracionalno prepričanje, da bi enak ukrep deloval ravno nasprotno. Kako bi lahko prišlo do česa takega, ob neobstoječi lustracijski zakonodaji res ni jasno.

Kaj za vas kot zgodovinarja pomeni zapiranje arhivov Udbe?

Zlovešče znamenje – zlasti glede na to, da je eni zgodovinarki že bil omogočen vpogled v arhivsko gradivo, ki naj bi zdaj postalo nedostopno. Kje je potem tu enakopravnost, ki jo jamči ustava? Kakršno koli zapiranje arhivov za zgodovinarja pomeni omejevanje možnosti za delo.

Ministrica za kulturo Majda Širca trdi, da vlada z zapiranjem arhivov zagotavlja nacionalno varnost in integriteto ljudi, ki so delovali v korist Slovenije. Bi lahko odprtje teh arhivov ogrozilo nacionalno varnost in integriteto posameznikov?

Nacionalno varnost pri nas ščiti posebna zakonodaja, npr. predpisi, ki določajo, da dokumenti o aktualnih zadevah sploh še ne morejo biti arhivsko gradivo. Če bi se takšni dokumenti vendarle znašli v državnem arhivu, bi morali ukrepati organi, ki v tej državi skrbijo za izvajanje zakonodaje, ne pa zakonodajalec. Arhivarji in ministrica za kulturo niso usposobljeni za vlogo šerifov.

Podobno je z integriteto posameznikov: varuje jo zakonodaja s tega področja. Arhivska zakonodaja se v urejenih državah ukvarja z definiranjem ter z organizacijo in optimizacijo hrambe arhivskega gradiva, z načini njegovega prevzemanja in s širjenjem njegove pristopnosti – saj gre za javno službo. Gorje državi, v kateri je ministrstvo za kulturo zadnja linija obrambe nacionalne varnosti.

So lahko ogroženi interesi posameznikov, če se udbovski arhivi odprejo?

Zakaj bi ne mogli biti? Resnica lažnivce ogroža, falsifikatorje pa ogroža absolutno.

Kako komentirate to, da so publicistu Igorju Omerzi v nasprotju z zakonom preprečevali dostop do arhivov, direktor Sove Sebastjan Selan in direktor Arhiva RS Dragan Matić pa še vedno zasedata svoje položaje?

Očitno se vsa Slovenija preobraža v Javno agencijo za raziskovalno dejavnost. Tam že dolga leta kraljuje najhujša samovolja: ne spoštujeta se ne ustava ne zakonodaja, na skrajno netransparentno in neracionalno porabo sredstev iz javnih virov odločilno vplivajo ljudje, katerih imena se skrivajo, posebnim izbrancem – tajkuni nikakor ne obstajajo samo v gospodarstvu, ampak jih je mogoče srečati tudi med porabniki davkoplačevalskega denarja – za mastna izplačila ni treba pisati niti poročil o delu …

Če si direktorja državnega arhiva in Sove nemara predstavljata, da so zakoni napisani samo za nemočne male ljudi, ne pa tudi za oblasti, nista nič posebnega. Ne vem, ali je prav, da se ju tu sploh posebej izpostavlja. V nasprotju z drugimi šefi javnih služb sta morda v hudi osebni stiski.

Je pa res hudič, če direktor Sove v tisku naleti na izjavo Boža Repeta, da ve za enega njegovih agentov. Ker seznam teh ni informacija javnega značaja in ker zgodovinar, ki že dolgo vizualno in akustično obvladuje slovensko medijsko sceno, zatrjuje, da se do vednosti o sodelavcu Sove ni dokopal v arhivih – kar pomeni, da zakonodaja o varovanju osebnih podatkov pri nas le ni tako luknjičasta kot švicarski sir –, je jasno, da je v zraku nekaj alarmantnega.

Dopolnitev zakona o arhivih je bila izpeljana po nujnem postopku v le nekaj mesecih. Je ob gospodarskem kaosu, ki vlada Sloveniji, po vašem mnenju to res urgentna naloga, ki se je je morala lotiti vlada?

Vlada ni prostovoljno združenje, ki se kampanjsko posveča zdaj eni, zdaj drugi prioriteti, ampak se mora nenehno ukvarjati z vprašanji, ki zadevajo državljane, in sicer tako, da se njihova blaginja veča, širi in krepi. Razpolaga z dovolj velikim aparatom, da to v tehničnem smislu zmore. Ampak v človeškem svetu je vse bistveno povezano ne samo z zmožnostjo, ampak tudi s hotenjem.

Očitek vladajoče elite je, da je popoln dostop do udbovskih arhivov takoj po sprejetju prejšnjega zakona z odredbo onemogočila že Janševa vlada? Kaj je pri tem res in kaj ni?

V vso to zmedo poskusiva vnesti malo logike: če bi to držalo, bi dandanes ne bili pred tem čudnim arhivskim referendumom – saj bi dostop do spornega gradiva že bil omejen ali onemogočen. Dostop do operativno uporabnih podatkov pa tako ali tako ni mogoč zaradi zakonodaje, ki zadeva delovanje Sove.

Kot argument za zapiranje arhivov se uporablja to, da imajo svoje arhive določen čas zaprte vse demokratične države. Ali sploh lahko primerjamo arhive demokratičnih držav z arhivi totalitarnih držav?

Seveda jih lahko primerjamo: arhivi drugih so pogosto veliko bolje urejeni kot arhivi prvih. Rusi, ki so v preteklih totalitarnih časih ohranili tudi najbolj machiavelistične Leninove tekste, se ne morejo načuditi, kako fantastično so urejeni kitajski arhivi. V pogajanjih s srednjeazijskimi državami se uradni Peking neredko sklicuje na dokumente iz 18. in 19. stoletja, o katerih drugje ni več niti najmanjšega sledu.

Če pomislimo, skozi kakšno totalitarno norost je šla v maoistični kulturni revoluciji Kitajska, potem se lahko samo globoko priklonimo modrosti tistih, ki so skrbeli za njene arhive. Le nespametni ljudje uničujejo arhivsko gradivo zato, da bi izbrisali svoje prstne odtise v zgodovini. Ampak tako njihova nepozabna ravnanja postanejo legendarna. Zgodovino neredko prekrijeta megla in mrak – legende pa nikoli.

Kaj torej narediti, da bo volk sit in koza cela?

Treba se je suvereno odločiti, kaj bomo naredili s seboj in kakšni bomo. To je vprašanje izbire vrednot. Priložnost za njihovo artikulacijo imamo: Zdaj tudi mi, mali ljudje, ki smo sicer nenehno zapostavljani, zasmehovani in zaslepljevani, lahko odločamo. Tako v posebnem vprašanju arhivov kot nasploh.